Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Papeževa kateheza

Objava: 28. 06. 2012 / 10:58
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:10
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Papeževa kateheza

Molitev kot slavljenje in zahvaljevanje

Molitev kot slavljenje in zahvaljevanje

Kateheza Benedikta XVI. pri splošni avdienci 20. junija 2012

Dragi bratje in sestre, naša molitev je pogosto takšna, da prosimo za pomoč v naših potrebah. To je razumljivo, saj človek potrebuje pomoč, potrebuje druge, potrebuje Boga. Zato se nam zdi povsem normalno, da Boga prosimo, da iščemo njegovo pomoč. Tudi molitev, ki nas jo je naučil Gospod – Oče naš, je prosilna molitev. V njej nas Gospod uči o prioritetah pri molitvi, prečiščuje naše želje in s tem prečiščuje tudi naše srce. Toda če je po eni strani popolnoma naravno, da v molitvi nekaj prosimo, po drugi strani pa ne bi smeli ostati samo pri tem. Molitev naj nas spodbuja tudi k zahvaljevanju. Če smo malce bolj pozorni, opazimo, da nam Bog daje veliko dobrega: z nami je tako dober, da je prav, če mu izrekamo zahvalo. Poleg tega mora naša molitev vsebovati tudi slavljenje: če je naše srce odprto, kljub vsem težavam vidimo tudi vso lepoto ustvarjenega sveta, vso dobroto, ki se razodeva v njegovem stvarstvu. Torej ne moremo samo prositi, temveč tudi slaviti in se zahvaljevati. Samo takrat je naša molitev celostna.

Sveti Pavel se v svojih pismih ne omeji zgolj na opozarjanje na pomembnost molitve. On v molitvi prosi, slavi in blagoslavlja zaradi vsega, kar je Bog storil in kar še naprej uresničuje v zgodovini človeštva.

Danes bi se rad ustavil pri prvem poglavju Pisma Efežanom, ki se začenja ravno z molitvijo, z blagoslavljanjem, zahvaljevanjem in z izrazi veselja. Sv. Pavel slavi Boga, Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam je razodel skrivnost svoje volje (Ef 1,9). Bogu se zahvaljujemo z razlogom, saj nam je razodel, kar je bilo skrito: svoje načrte z nami; »skrivnost svoje volje«. »Mysterion«, skrivnost: ta beseda se pogosto pojavlja v Svetem pismu in v bogoslužju. Ne bi se rad spuščal v filološke razlage, toda v vsakodnevnem besednjaku pomeni tisto, česar se ne da spoznati, stvarnost, ki je ne moremo doumeti z našim razumom. Hvalnica, ki nas uvaja v Pismo Efežanom, nas vodi k razumevanju globljega pomena te besede in stvarnosti, ki jo izraža. Za vernike »skrivnost« ne pomeni nekaj neznanega, temveč je usmiljena Božja volja, njegov načrt ljubezni, ki ga nam je popolnoma razodel z Jezusom Kristusom in nam ponuja možnost, da bi »mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati Kristusovo ljubezen« (Ef 3,18–19). Neznana skrivnost Boga je razodeta in ta je, da nas Bog ljubi in nas ljubi od samega začetka, od večnosti.

Ustavimo se za trenutek pri tej slovesni in globoki molitvi. »Blagoslovljen bodi Bog, oče našega gospoda Jezusa Kristusa« (Ef 1,3). Sv. Pavel je uporabil glagol »euloghein«, ki je prevod hebrejskega izraza »barak«, ki pomeni hvaliti, slaviti, zahvaljevati se Bogu Očetu kot izviru odrešenja, kot Tistemu, ki »nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom z nebes v Kristusu«.

Apostol se Bogu zahvaljuje in ga slavi, toda premišljuje tudi o nagibih, ki spodbujajo človeka k tej hvali in zahvaljevanju, ter opisuje temeljne prvine Božjega načrta in njegove stopnje. Boga Očeta moramo slaviti predvsem zato, ker nas je še pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni (Ef 1,4). Svete in brezmadežne nas lahko naredi samo ljubezen. Bog nas je poklical v življenje, v svetost. Za to se je odločil še pred stvarjenjem sveta. Od vedno smo v Božjem načrtu in v njegovih mislih. S prerokom Jeremijem lahko tudi mi povemo, da nas je Bog poznal, še preden nas je stkal v materinem telesu (Jer 1,5); in ker nas je poznal, nas je ljubil. Poklicanost k svetosti, torej v občestvo z Bogom, pripada večnemu načrtu Boga, načrtu, ki se razprostira skozi zgodovino in zajame vse moške in ženske sveta, kajti to je univerzalni klic. Bog nikogar ne izključuje, njegov načrt je načrt ljubezni. Sv. Janez Zlatousti pravi: »Bog nas je naredil svete, mi pa smo poklicani, da ostanemo sveti. Sveti je tisti, ki živi v veri (Pridige o Pismu Efežanom 1,1,4).

Sv. Pavel nadaljuje: Bog nas je vnaprej določil, da bomo po »Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5). Apostol poudarja zastonjskost tega čudovitega Božjega načrta za človeštvo. Bog nas ni izbral zato, ker smo mi dobri, ampak ker je dober on. Antični pregovor o dobroti pravi: bonu mest diffusivum sui; dobrota se širi, se množi, to je njena značilnost. To je mogoče, ker je Bog dobrota, je komunikacija dobrote, on se želi z nami sporazumevati; Bog ustvarja, ker nam želi sporočiti svojo dobroto in nas narediti dobre in svete.

V središču svoje blagoslavljajoče molitve nam apostol Pavel pokaže, kako se uresničuje Očetovo odrešenje v Kristusu: »po njegovi krvi imamo odrešenje, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti« (Ef 1,7). Kristusovo darovanje na križu je neponovljiv dogodek, s katerim je Oče jasno pokazal svojo ljubezen do nas, ne le z besedami, ampak zelo otipljivo. Bog je tako konkreten, da vstopi v zgodovino, sam postane človek, da bi čutil, kaj pomeni in kako je živeti v tem ustvarjenem svetu. Sprejme pot trpljenja in gre tudi skozi smrt. Božja ljubezen je tako otipljiva, da postane del našega bitja, in ne le to: postane del našega trpljenja in smrti. Njegova žrtev na križu omogoča, da postanemo »Božja last«, ker nas Kristusova kri osvobaja krivde, umiva hudega, rešuje pred suženjstvom grehu in smrti. Sv. Pavel nas poziva, da spoznamo globino Božje ljubezni, ki spreminja zgodovino in ki je preobrazila tudi njegovo osebno življenje da je iz preganjalca kristjanov postal neutrudljiv apostol evangelija. »Če je Bog z nami, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril … Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,31–32.38–39). To gotovost – da je Bog z nami, da nas nobeno bitje ne more ločiti od njega, ker je njegova ljubezen močnejša – moramo vcepiti v svoje srce, v svojo krščansko zavest.

Ob koncu se Pavlova molitev sklene s poudarkom na Svetem Duhu, ki je bil položen v naša srca; Paraklit, ki smo ga prejeli kot obljubljeni pečat. Pavel pravi: »Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,14). Odrešenje še ni končano, bo pa v celoti končano, ko bodo tisti, ki si jih je Bog pridobil, popolnoma zveličani. Mi smo še na poti odrešenja, ki nam ga je zagotovil Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Smo na poti do popolnega odrešenja, do popolne svobode Božjih otrok. Sveti Duh pa je gotovost, da bo Bog izpolnil svoj načrt zveličanja, ko bo privedel h »Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji« (Ef 1,10). Sveti Janez Zlatousti o tem odlomku razlaga: »Bog nas je izbral, da bi verjeli in je v nas vtisnil pečat dediščine prihodnje slave« (Pridige o Pismu Efežanom 2,11–14). Sprejeti moramo, da je pot odrešenja tudi naša pot, kajti Bog želi svobodnega človeka, ki bo svobodno rekel 'da', a najprej je to bila njegova pot. Smo v njegovih rokah in imamo vso svobodo, da lahko hodimo po poti, ki nam jo je pokazal. Ko hodimo po tej poti odrešenja skupaj s Kristusom, čutimo, da se odrešenje uresničuje.

Na začetku pisma Efežanom nas sv. Pavel vodi skozi premišljevanje o delovanju treh oseb Svete Trojice: Očeta, ki nas je izbral pred stvarjenjem sveta; Sina, ki nas je odrešil s svojo krvjo; in Svetega Duha, ki jamči za naše odrešenje in prihodnjo slavo. V redni molitvi, v vsakodnevnem odnosu z Bogom, se tako kot sv. Pavel tudi mi naučimo vedno bolje prepoznavati znamenja tega načrta in tega delovanja: v lepoti Stvarnika, ki se kaže v njegovih stvaritvah (prim. Ef 3,9), kot poje sv. Frančišek Asiški: »Slavljen bodi, moj Gospod, po vseh tvojih bitjih« (FF 263). Pomembno je, da smo tudi sedaj, tudi v času počitnic, pozorni na lepoto njegovega stvarstva in da občudujemo, kako iz te lepote žari lepota Božje podobe. S svojim življenjem nam svetniki dajejo svetel zgled o tem, kaj vse zmore storiti Božja moč nad človekovo slabotnostjo. To lahko stori tudi z nami. Skozi vso zgodovino odrešenja nam Bog stoji ob strani. Daje nam dovolj časa, razume našo nezvestobo, opogumlja nas v naporih in nas vodi.

V molitvi se lahko tudi mi naučimo opažati znamenja tega usmiljenega Božjega načrta v življenju Cerkve. Tako rastemo v Božji ljubezni in odpiramo vrata svojega srca Presveti Trojici, da bo prebivala v nas in nas razsvetlila, da bi navdušila in usmerjala naše življenje. Ko Jezus pravi »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23), on obljublja učencem dar Svetega Duha, ki nas bo poučil o vsem. Sv. Irenej je zapisal, da se je Sveti Duh z Jezusovim utelešenjem navadil prebivati v človeku. Zato se v molitvi tudi mi moramo naučiti biti z Bogom. Zelo pomembno je, da se naučimo biti z Bogom, da bi tako doživeli, kako lepo je biti z njim, ki je naše odrešenje.

Dragi prijatelji, če se naše duhovno življenje napaja z molitvijo, postajamo zmožni varovati v sebi tisto, kar sv. Pavel imenuje »skrivnost vere« v čisti vesti (prim. 1 Tim 3,9). Molitev kot način, s katerim se navajamo biti z Bogom, nas oblikuje v takšne moške in ženske, ki niso sužnji sebičnosti, pohlepa, oblastiželjnosti, temveč jih vodi želja po darovanju, ljubezni do bližnjih, žeja po služenju drugim; skratka, ki jih vodi Bog. Samo tako lahko svetu prinašamo luč.

Za sklep današnje kateheze si preberimo konec Pisma Rimljanom. Skupaj s sv. Pavlom zakličimo tudi mi slavo Bogu, ki se nam je popolnoma razodel v Jezusu Kristusu in ki nam je dal Tolažnika, Duha resnice. Tako pravi sv. Pavel na koncu Pisma Rimljanom: »Njemu pa, ki vas more po mojem evangeliju in po oznanjevanju Jezusa Kristusa utrditi – v skladu z razodetjem skrivnosti, ki je bila zamolčana skozi večne čase, a je bila zdaj razodeta in je po ukazu večnega Boga oznanjena v preroških Pismih vsem narodom, da bi bili poslušni veri –, Bogu, ki je edini moder, po Jezusu Kristusu slava na veke. Amen« (Rim 16,25–27).

Prevedel Igor Vojinovič

Nalaganje
Nazaj na vrh