Papeževa poslanica za Svetovni dan bolnikov 2008
Objava:
29. 01. 2008 / 08:44
Deli:
Čas branja:
8 minut
Nazadnje Posodobljeno:
30.01.2018 / 17:06
Papeževa poslanica za Svetovni dan bolnikov 2008
Letošnji svetovni dan bolnikov se bo obhajal na nivoju škofij in ne bo osrednjega svetovnega dogodka, so objavili v Vatikanu!
Papeževa poslanica za svetovni dan bolnikov
Dragi bratje in sestre!
11. februarja, na dan spomina Lurške blažene Device Marije, praznujemo Svetovni dan bolnikov, kar je ugodna prilika za razmišljanje o smislu trpljenja in o krščanski obveznosti, da prevzamemo njegovo breme, v kakršnem koli položaju se nam pokaže. Letos se ta pomembna priložnost povezuje z dvema za življenje Cerkve važnima dogodkoma, kar nam daje razumeti tudi izbrana tema "Evharistija, Lurd in pastoralna oskrba bolnikov": stopetdeseta obletnica prikazovanj Brezmadežne v Lurdu in obhajanje Evharističnega kongresa v Quebec-u v Kanadi. Tako se nam ponuja posebna ugodnost za premislek o tesni povezanosti med evharistično skrivnostjo, vlogo Marije v odrešenjskem načrtu in resničnostjo človeške bolečine in trpljenja.
Stopetdesetletnica lurških prikazovanj nas vabi, da obrnemo pogled k sveti Devici, katere Brezmadežno Spočetje udejanja vzvišen in zastonjski Božji dar neki ženi, zato da bi mogla popolnoma soglašati z Božjimi načrti, kljub preizkušnjam in trpljenju, s katerimi naj bi se soočila. Zato je Marija vzor popolne prepustitve Božji volji: sprejela je v srce večno Besedo in jo spočela v svojem deviškem naročju, zaupala je Bogu in z dušo, ki jo je presunil meč bolečine (prim. Lk 3,35), se ni obotavljala deliti trpljenje s Sinom, ko je na Kalvariji, ob vznožju križa, obnavljala svoj pri oznanjenju izrečeni »da«. Zato premišljevanje o Marijinem Brezmadežnem spočetju pomeni dovoliti, da nas pritegne v svoj »da«, ki jo je tako čudovito pridružil poslanstvu Kristusa, odrešenika človeštva; pomeni pustiti, da nas Ona prime za roko in vodi, zato da tudi mi izrečemo svoj »fiat« Božji volji z vsem svojim bivanjem, prepletenim z veseljem in žalostjo, z upi in razočaranji, z zavestjo, da preizkušnje, bolečina in trpljenje dajejo našemu zemeljskemu romanju bogat smisel.
Ne moremo premišljevati o Mariji, ne da bi nas privlačil Kristus, in ni se mogoče ozreti v Kristusa, ne da bi takoj zaznali Marijino prisotnost. Obstoja neločljiva zveza med Materjo in Sinom, spočetem v njenem telesu po delovanju Svetega Duha, in to povezanost skrivnostno opažamo v zakramentu Evharistije, kakor so jo že od prvih stoletij dalje osvetljevali cerkveni očetje in teologi. »Meso, rojeno iz Marije, izhajajoče od Svetega Duha, je kruh, ki prihaja iz nebes,« zatrjuje sv. Hilarij iz Poitiersa. In v Bergomenskem sacramentariju iz IX. stoletja beremo: »Njeno naročje je dalo vzcveteti sadu, kruhu, ki nas je napolnil z angelskim darom. Marija je vrnila odrešenju, kar je Eva uničila s svojo krivdo.« In sv. Peter Damiani opozarja: »To telo, ki ga je rodila preblažena Devica, ki ga je z materinsko skrbjo hranila v svojem naročju, to telo, pravim, in brez dvoma ne kakšno drugo, zdaj prejemamo od svetega oltarja in pijemo njegovo kri kot zakrament odrešenja. To misli katoliška vera, to zvesto uči sveta Cerkev.« Povezanost svete Device s Sinom, žrtvovanim Jagnjetom, ki odjemlje grehe sveta, se razširja tudi na Cerkev, mistično Kristusovo telo. Marija - beleži Božji služabnik Janez Pavel II. - je 'evharistična žena' z vsem svojim življenjem, zato je Cerkev, ki gleda nanjo kot na svoj vzor, »poklicana, da jo posnema tudi v odnosu do te najsvetejše skrivnosti« (Okrožnica Cerkev iz evharistije, 53). S tega gledišča je še bolj razumljivo, zakaj se v Lurdu s češčenjem blažene Device Marije združuje močan in trajen klic k Evharistiji z vsakdanjimi evharističnimi slavji, z adoracijo Najsvetejšega in blagoslavljanjem bolnikov, kar je eden od najmočnejših trenutkov postanka romarjev pri Massabielski votlini.
V Lurdu navzočnost številnih bolnih romarjev in prostovoljcev, ki jih spremljajo, pomaga razmišljati o materinski in nežni vnemi, ki jo Devica kaže do človeške bolečine in trpljenja. Marijo, pridruženo Kristusovi žrtvi, Njo, ki je Mater žalostna, ki ob vznožju križa trpi s svojim Božjim Sinom, čuti posebej blizu krščanska skupnost zbrana okrog svojih trpečih članov, ki nosijo znamenja Gospodovega trpljenja. Marija trpi s preizkušanimi, z njimi upa in je njihova tolažba, ko jih podpira s svojo materinsko pomočjo. Mar ni res, da duhovna izkušnja tolikih bolnikov priganja k vedno večjemu razumevanju, da »hoče Božji Odrešenik prodreti v dušo vsakega trpina preko srca svoje presvete Matere, prvine in vrha vseh odrešenih?« (Janez Pavel II., Apostolsko pismo o odrešenjskem trpljenju, 26).
Če nas Lurd vodi k premišljevanju o materinski ljubezni Brezmadežne Device do njenih trpečih otrok, bo bližnji Mednarodni evharistični kongres priložnost, da častimo Kristusa, pričujočega v Oltarnem zakramentu, da se mu zaupamo kot Upanju, ki ne razočara, ga sprejmemo kot zdravilo nesmrtnosti, ki ozdravlja telo in duha. Jezus Kristus je odrešil svet s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem in je hotel ostati z nami kot 'kruh življenja', na našem zemeljskem romanju. "Evharistija, Božji dar za življenje sveta," to je tema Evharističnega kongresa, ki podčrtava, kako je Evharistija dar, v katerem daje Oče svetu svojega lastnega Sina, ki se je utelesil in je bil križan. On nas zbira okrog evharistične mize in zbuja v svojih učencih ljubečo pozornost do trpečih, v katerih krščansko občestvo razpoznava obraz svojega Gospoda. Kot sem poudaril v posinodalni apostolski pobudi Evharistija zakrament ljubezni: »Kadar naša občestva obhajajo Evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova žrtev za vse in zato Evharistija priganja vsakogar, ki vanj veruje, naj postane 'prelomljeni kruh za druge' (št. 88). Tako dobimo pogum, da se zavežemo v prvi osebi služenju bratom, posebej tistim, ki so v težavah, saj je poklica vsakega kristjana prav ta, da je skupaj z Jezusom razlomljeni kruh za življenje sveta.
Zato se zdi jasno, da mora pastorala zdravja črpati prav iz Evharistije duhovno moč, ki ji je potrebna, da človeku učinkovito pomaga in mu pripomore k razumevanju odrešenjske vrednosti lastnega trpljenja. Nekako tako kot je napisal Božji služabnik Janez Pavel II. v svojem že navedenem apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju, vidi Cerkev v trpečih bratih in sestrah verjetno številne osebe z nadnaravno Kristusovo močjo (prim. št. 27). Skrivnostno združen s Kristusom, postane človek, ki trpi z ljubeznijo in voljno predanostjo Božji volji, živa daritev za rešitev sveta. Moj ljubljeni predhodnik je še zatrjeval, da »čim bolj ogroža človeka greh, čim težje so strukture greha, ki jih nosi v sebi današnji svet, tem večja je zgovornost, ki jo ima v sebi človeško trpljenje. In toliko bolj čuti Cerkev potrebo, zatekati se k vrednosti človeškega trpljenja za rešitev sveta« (prav tam). Če se torej v Quebecu premišljuje o skrivnosti Evharistije, Božjem daru za življenje sveta, se na Svetovni dan bolnikov zaradi idealne duhovne vzporednosti ne obhaja samo dejanske udeleženosti človeškega trpljenja pri Božjem odrešenjskem delu, ampak je v nekem pomenu mogoče uživati dragocene sadove, obljubljene njim, ki verujejo. Tako bolečina, sprejeta z vero, postane vrata, da vstopimo v skrivnost Jezusovega odrešilnega trpljenja in da dospemo z Njim v mir in srečo njegovega vstajenja.
Medtem ko usmerjam svoj prisrčni pozdrav k vsem bolnikom in vsem, ki na različne načine skrbe zanje, vabim škofijska in župnijska občestva, da obhajajo bližnji Svetovni dan bolnikov tako, da v polnosti uveljavijo srečno sovpadanje stopetdesetletnice prikazovanj Naše Gospe v Lurdu z Mednarodnim evharističnim kongresom. Naj bo to priložnost, da podčrtam važnost svete maše, adoracije in češčenja Evharistije, tako da bodo kapele v zdravstvenih centrih postale utripajoče srce, v katerem se Jezus neprenehoma daruje za življenje človeštva. Tudi delitev Evharistije bolnikom, opravljena spodobno in v molitvenem duhu, je prava tolažba trpečim, ki jih mučijo različne bolezni.
Bližnji svetovni dan bolnikov naj bo tudi ugodna okoliščina, da prikličem prav posebej Marijino materinsko varstvo na vse, ki so preizkušani z boleznijo, na zdravstvene delavce in na dejavne v pastorali zdravja. Mislim predvsem na duhovnike, ki vneto delujejo na tem področju, na redovnice in redovnike, na prostovoljce in na vsakogar, ki se z delavno predanostjo posveča služenju telesu in duši bolnih in potrebnih. Vse zaupam Mariji, Božji in naši Materi, Brezmadežnemu Spočetju. Ona naj pomaga vsakomur do pričevanja, da je edini veljavni odgovor na človeško bolečino in trpljenje Kristus, ki je z vstajenjem premagal smrt in nam je podaril življenje, ki ne pozna konca. S temi čustvi podeljujem iz srca vsem poseben apostolski blagoslov.
V Vatikanu, 11. januarja 2008 papež Benedikt XVI.
Prevedla: Breda Cigoj-Leben
Dragi bratje in sestre!
11. februarja, na dan spomina Lurške blažene Device Marije, praznujemo Svetovni dan bolnikov, kar je ugodna prilika za razmišljanje o smislu trpljenja in o krščanski obveznosti, da prevzamemo njegovo breme, v kakršnem koli položaju se nam pokaže. Letos se ta pomembna priložnost povezuje z dvema za življenje Cerkve važnima dogodkoma, kar nam daje razumeti tudi izbrana tema "Evharistija, Lurd in pastoralna oskrba bolnikov": stopetdeseta obletnica prikazovanj Brezmadežne v Lurdu in obhajanje Evharističnega kongresa v Quebec-u v Kanadi. Tako se nam ponuja posebna ugodnost za premislek o tesni povezanosti med evharistično skrivnostjo, vlogo Marije v odrešenjskem načrtu in resničnostjo človeške bolečine in trpljenja.
Stopetdesetletnica lurških prikazovanj nas vabi, da obrnemo pogled k sveti Devici, katere Brezmadežno Spočetje udejanja vzvišen in zastonjski Božji dar neki ženi, zato da bi mogla popolnoma soglašati z Božjimi načrti, kljub preizkušnjam in trpljenju, s katerimi naj bi se soočila. Zato je Marija vzor popolne prepustitve Božji volji: sprejela je v srce večno Besedo in jo spočela v svojem deviškem naročju, zaupala je Bogu in z dušo, ki jo je presunil meč bolečine (prim. Lk 3,35), se ni obotavljala deliti trpljenje s Sinom, ko je na Kalvariji, ob vznožju križa, obnavljala svoj pri oznanjenju izrečeni »da«. Zato premišljevanje o Marijinem Brezmadežnem spočetju pomeni dovoliti, da nas pritegne v svoj »da«, ki jo je tako čudovito pridružil poslanstvu Kristusa, odrešenika človeštva; pomeni pustiti, da nas Ona prime za roko in vodi, zato da tudi mi izrečemo svoj »fiat« Božji volji z vsem svojim bivanjem, prepletenim z veseljem in žalostjo, z upi in razočaranji, z zavestjo, da preizkušnje, bolečina in trpljenje dajejo našemu zemeljskemu romanju bogat smisel.
Ne moremo premišljevati o Mariji, ne da bi nas privlačil Kristus, in ni se mogoče ozreti v Kristusa, ne da bi takoj zaznali Marijino prisotnost. Obstoja neločljiva zveza med Materjo in Sinom, spočetem v njenem telesu po delovanju Svetega Duha, in to povezanost skrivnostno opažamo v zakramentu Evharistije, kakor so jo že od prvih stoletij dalje osvetljevali cerkveni očetje in teologi. »Meso, rojeno iz Marije, izhajajoče od Svetega Duha, je kruh, ki prihaja iz nebes,« zatrjuje sv. Hilarij iz Poitiersa. In v Bergomenskem sacramentariju iz IX. stoletja beremo: »Njeno naročje je dalo vzcveteti sadu, kruhu, ki nas je napolnil z angelskim darom. Marija je vrnila odrešenju, kar je Eva uničila s svojo krivdo.« In sv. Peter Damiani opozarja: »To telo, ki ga je rodila preblažena Devica, ki ga je z materinsko skrbjo hranila v svojem naročju, to telo, pravim, in brez dvoma ne kakšno drugo, zdaj prejemamo od svetega oltarja in pijemo njegovo kri kot zakrament odrešenja. To misli katoliška vera, to zvesto uči sveta Cerkev.« Povezanost svete Device s Sinom, žrtvovanim Jagnjetom, ki odjemlje grehe sveta, se razširja tudi na Cerkev, mistično Kristusovo telo. Marija - beleži Božji služabnik Janez Pavel II. - je 'evharistična žena' z vsem svojim življenjem, zato je Cerkev, ki gleda nanjo kot na svoj vzor, »poklicana, da jo posnema tudi v odnosu do te najsvetejše skrivnosti« (Okrožnica Cerkev iz evharistije, 53). S tega gledišča je še bolj razumljivo, zakaj se v Lurdu s češčenjem blažene Device Marije združuje močan in trajen klic k Evharistiji z vsakdanjimi evharističnimi slavji, z adoracijo Najsvetejšega in blagoslavljanjem bolnikov, kar je eden od najmočnejših trenutkov postanka romarjev pri Massabielski votlini.
V Lurdu navzočnost številnih bolnih romarjev in prostovoljcev, ki jih spremljajo, pomaga razmišljati o materinski in nežni vnemi, ki jo Devica kaže do človeške bolečine in trpljenja. Marijo, pridruženo Kristusovi žrtvi, Njo, ki je Mater žalostna, ki ob vznožju križa trpi s svojim Božjim Sinom, čuti posebej blizu krščanska skupnost zbrana okrog svojih trpečih članov, ki nosijo znamenja Gospodovega trpljenja. Marija trpi s preizkušanimi, z njimi upa in je njihova tolažba, ko jih podpira s svojo materinsko pomočjo. Mar ni res, da duhovna izkušnja tolikih bolnikov priganja k vedno večjemu razumevanju, da »hoče Božji Odrešenik prodreti v dušo vsakega trpina preko srca svoje presvete Matere, prvine in vrha vseh odrešenih?« (Janez Pavel II., Apostolsko pismo o odrešenjskem trpljenju, 26).
Če nas Lurd vodi k premišljevanju o materinski ljubezni Brezmadežne Device do njenih trpečih otrok, bo bližnji Mednarodni evharistični kongres priložnost, da častimo Kristusa, pričujočega v Oltarnem zakramentu, da se mu zaupamo kot Upanju, ki ne razočara, ga sprejmemo kot zdravilo nesmrtnosti, ki ozdravlja telo in duha. Jezus Kristus je odrešil svet s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem in je hotel ostati z nami kot 'kruh življenja', na našem zemeljskem romanju. "Evharistija, Božji dar za življenje sveta," to je tema Evharističnega kongresa, ki podčrtava, kako je Evharistija dar, v katerem daje Oče svetu svojega lastnega Sina, ki se je utelesil in je bil križan. On nas zbira okrog evharistične mize in zbuja v svojih učencih ljubečo pozornost do trpečih, v katerih krščansko občestvo razpoznava obraz svojega Gospoda. Kot sem poudaril v posinodalni apostolski pobudi Evharistija zakrament ljubezni: »Kadar naša občestva obhajajo Evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova žrtev za vse in zato Evharistija priganja vsakogar, ki vanj veruje, naj postane 'prelomljeni kruh za druge' (št. 88). Tako dobimo pogum, da se zavežemo v prvi osebi služenju bratom, posebej tistim, ki so v težavah, saj je poklica vsakega kristjana prav ta, da je skupaj z Jezusom razlomljeni kruh za življenje sveta.
Zato se zdi jasno, da mora pastorala zdravja črpati prav iz Evharistije duhovno moč, ki ji je potrebna, da človeku učinkovito pomaga in mu pripomore k razumevanju odrešenjske vrednosti lastnega trpljenja. Nekako tako kot je napisal Božji služabnik Janez Pavel II. v svojem že navedenem apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju, vidi Cerkev v trpečih bratih in sestrah verjetno številne osebe z nadnaravno Kristusovo močjo (prim. št. 27). Skrivnostno združen s Kristusom, postane človek, ki trpi z ljubeznijo in voljno predanostjo Božji volji, živa daritev za rešitev sveta. Moj ljubljeni predhodnik je še zatrjeval, da »čim bolj ogroža človeka greh, čim težje so strukture greha, ki jih nosi v sebi današnji svet, tem večja je zgovornost, ki jo ima v sebi človeško trpljenje. In toliko bolj čuti Cerkev potrebo, zatekati se k vrednosti človeškega trpljenja za rešitev sveta« (prav tam). Če se torej v Quebecu premišljuje o skrivnosti Evharistije, Božjem daru za življenje sveta, se na Svetovni dan bolnikov zaradi idealne duhovne vzporednosti ne obhaja samo dejanske udeleženosti človeškega trpljenja pri Božjem odrešenjskem delu, ampak je v nekem pomenu mogoče uživati dragocene sadove, obljubljene njim, ki verujejo. Tako bolečina, sprejeta z vero, postane vrata, da vstopimo v skrivnost Jezusovega odrešilnega trpljenja in da dospemo z Njim v mir in srečo njegovega vstajenja.
Medtem ko usmerjam svoj prisrčni pozdrav k vsem bolnikom in vsem, ki na različne načine skrbe zanje, vabim škofijska in župnijska občestva, da obhajajo bližnji Svetovni dan bolnikov tako, da v polnosti uveljavijo srečno sovpadanje stopetdesetletnice prikazovanj Naše Gospe v Lurdu z Mednarodnim evharističnim kongresom. Naj bo to priložnost, da podčrtam važnost svete maše, adoracije in češčenja Evharistije, tako da bodo kapele v zdravstvenih centrih postale utripajoče srce, v katerem se Jezus neprenehoma daruje za življenje človeštva. Tudi delitev Evharistije bolnikom, opravljena spodobno in v molitvenem duhu, je prava tolažba trpečim, ki jih mučijo različne bolezni.
Bližnji svetovni dan bolnikov naj bo tudi ugodna okoliščina, da prikličem prav posebej Marijino materinsko varstvo na vse, ki so preizkušani z boleznijo, na zdravstvene delavce in na dejavne v pastorali zdravja. Mislim predvsem na duhovnike, ki vneto delujejo na tem področju, na redovnice in redovnike, na prostovoljce in na vsakogar, ki se z delavno predanostjo posveča služenju telesu in duši bolnih in potrebnih. Vse zaupam Mariji, Božji in naši Materi, Brezmadežnemu Spočetju. Ona naj pomaga vsakomur do pričevanja, da je edini veljavni odgovor na človeško bolečino in trpljenje Kristus, ki je z vstajenjem premagal smrt in nam je podaril življenje, ki ne pozna konca. S temi čustvi podeljujem iz srca vsem poseben apostolski blagoslov.
V Vatikanu, 11. januarja 2008 papež Benedikt XVI.
Prevedla: Breda Cigoj-Leben
