Papež Benedikt XVI. je katoličane na Kitajskem v odprtem 52-strani obsegajočem že dlje pričakovanem pismu z dne 30. junija povabil k povezanosti z njim in vso Cerkvijo.

Papež v pismu odločno nasprotuje vmešavanju kitajskih državnih funkcionarjev v notranje cerkvene zadeve, kot so škofovska imenovanja, in zahteva polno versko svobodo za vse katoličane. Oblastem ponuja spoštljiv in konstruktiven dialog, ki naj bi prispeval k normalizaciji diplomatskih odnosov med Pekingom in Svetim sedežem. Čas je že, da premagamo nerazumevanja v preteklosti in si skupaj prizadevamo za blaginjo kitajskega naroda in mir na svetu, poudarja papež.

Do napetosti in delitev med kitajskimi katoličani ni prišlo zaradi teoloških razlik v mnenjih, marveč v prvi vrsti zaradi zunanjih dejavnikov. S cerkvenim naukom nezdružljivi in Cerkvi tuji s strani države podprti organi so se postavili nad škofe in določali življenje cerkvene skupnosti. Za cerkveno edinost pa je potrebno, »da je vsak škof v skupnosti z ostalimi škofi in da so vsi v vidno in konkretno povezani s papežem«. Zato je imenovanje škofov papeževa pravica. Benedikt XVI. zato kitajske oblasti poziva k sporazumni rešitvi. Brez soglasja s strani državnih uradov spodbujena škofovska posvečenja so sicer praviloma veljavna, vendar nedovoljena.

Papež v pismu podrobno spregovori o cerkvenih težavah v minulih 60 letih in trpljenju številnih katoličanov na Kitajskem. Oblasti poziva, naj priznajo na skrivaj in brez državnega privoljenja posvečene škofe. S strani Rima nepriznano posvečene (»domoljubne«) škofe poziva, naj si prizadevajo za spravo z Rimom. Večino škofov, ki so to že naredili, poziva, naj to tudi izpovedo pred verniki in oblastmi.

Papež dobesedno piše: »Zavedam se, da je za normalizacijo odnosov z Ljudsko republiko Kitajsko potreben čas in dobra volja obeh strani. Sveti sedež ostaja vedno odprt za pogajanja, ki so potrebna za premostitev sedanjega težkega trenutka.« Obenem pa poudarja, da je škofova oblast strogo verske narave: »Ne gre za politično avtoriteto, ki posega protipravno v notranje državne zadeve in rani njeno suverenost.« Skupnost in edinost sta vsekakor »bistveni in integralni prvini katoliške Cerkve; zato je namera o od Svetega sedeža 'neodvisni' Cerkvi nezdružljiva s katoliškim naukom.«

Papež izrecno omenja svojo globoko povezanost s kitajskimi katoličani in hvali njihovo »navdušeno zvestobo« velikim vrednotam katoliškega izročila. Položaj katoličanov na Kitajskem se je v zadnjih letih sicer izboljšal, a jih še vedno tarejo številne težave.

V pismu daje vedeti, da so škofovska posvečenja brez dovoljenja iz Rima po cerkvenem nauku »nezakonita«, kajti posvečenje je kot zakramentalno dejanje veljavno, če so posvečujoči škofje sami veljavno posvečeni, ti pa na Kitajskem dostikrat niso bili.

Papež kitajskim katoličanom predlaga, naj razvijejo nove cerkvene strukture na ravni škofij in cerkvenih pokrajin, ki bodo upoštevale spremembe v zadnjih desetletjih, jasno pa tudi pove, da pri sedanjem »kolegiju kitajskih katoliških škofov« ne gre za »škofovsko konferenco« v cerkvenopravnem smislu. Po eni strani so tukaj izključeni »tajni škofje«, po drugi pa je bila večina članov posvečena brez soglasja iz Rima. Tudi pravila »kolegija« se ne ujemajo s katoliškim naukom.

Papež dalje določa 24. maj kot svetovni molitveni dan za katoliško Cerkev na Kitajskem, obenem pa daje vedeti, da so odpravljene vse dosedanje posebne uredbe in izjemna dovoljenja za Cerkev na Kitajskem. Jasno pove, da so po škofijah za duhovnike in vernike odgovorni veljavno posvečeni škofje. Ti so imeli doslej dovolj priložnosti, da so se v dvomljivih primerih neposredno obrnili na Sveti sedež.

Prvi odmevi na papeževo pismo iz Pekinga niso vzpodbudni.