»Kakor očetje svoje otroke vas opominjamo in spodbujamo« (Prim. 1 Tes 2,11–12)

I. »Znanje napihuje, ljubezen izgrajuje« (1 Kor 8,1)

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Letošnje pastoralno leto je v Cerkvi na Slovenskem posvečeno mladim, zato je tudi postno pastirsko pismo slovenskih škofov posvečeno okrepljenemu prizadevanju za zdravo vzgojo in notranjo svobodo mladih. Skrb za ustrezno izobrazbo in vzgojo mladih je ena od glavnih nalog človeške skupnosti in dolžnost krajevne in celotne Cerkve. Apostol Pavel, čigar jubilejno leto obhajamo, se sprašuje: »Kajti kje je sin, ki bi ga oče ne vzgajal?« in celo nebeškega Očeta opisuje kot skrbnega vzgojitelja in negovalca. (prim. Heb 12,7)

Današnja slovenska in evropska mladina se nahaja v relativni blaginji, vendar pa (p)ostaja tudi njena žrtev. Napori povojnih generacij, da bi vzpostavili stabilno in uspešno gospodarstvo, si uredili demokratične odnose in varovali mednarodni mir, niso bili nadgrajeni in podkrepljeni z ustrezno vzgojo. Tako v šolstvu kot po družinah smo se odrekli vzgojnim naporom, zapadli v površni optimizem, češ, otrok bo zrasel sam od sebe, poskrbeti je potrebno le za dobro materialno osnovo in mu ponuditi primerno družbeno klimo.

Krovne vzgojne ustanove so v želji ustvariti »družbo, temelječo na znanju,« stavile predvsem na izobrazbo. Izobrazba in znanje sta pomembni vrednoti, vendar le, če sta v območju bivanjskega smisla, če sovpadata z mladostnikovim čustvenim in socialnim razvojem in če ju spremlja moralna vzgoja. Sodobna pedagogika je to troje zanemarjala zaradi zagledanosti v utopijo znanja, pa tudi pod pretvezo ideološke nevtralnosti ali celo iz strahu pred krščanskim etosom.

Stanje slovenske in evropske mladine je temu primerno. Opažamo, da mnogi mladi niso pripravljeni na sprejem odgovornosti za zrelo življenje in da podaljšujejo mladinske življenjske sloge. Računanje na izobrazbo ni dalo želenih rezultatov, saj več mladih začetega visokošolskega študija ne zaključi. Rezultat politike, ki je odrivala vzgojo in poudarjala izobrazbo, je, da nimamo dovolj primerno pripravljenih mladih ljudi na življenje.

Pred družbo je naloga, da najde bolj celostne in uravnovešene pobude za vzgojo otrok in mladine ter temu primerno mladinsko in šolsko politiko. K temu lahko veliko pripomore tradicija krščanskega humanizma, ki varuje pred skrajnostmi in enostranskimi ideologijami. Cerkev na svojem področju in v svojih ustanovah lahko pokaže ustrezne pristope dela z mladimi.

Blaženi škof Anton Martin Slomšek (1800–1862) je verjel v mlade in je bil na poti verskega in moralnega zorenja ter usposabljanja za življenje njihov dobrohotni spremljevalec. Bil je prepričan, da krščanska vera in prijateljstvo z Jezusom lahko pomenita močno in učinkovito pomoč pri osmišljanju in premagovanju naporov ter jih vodita k veselemu in srečnemu življenju na zemlji in zagotavljata večno srečo v nebesih. Začel je tam, kjer je bilo glede na razmere, v katerih so živeli mladi, mogoče in glede na to, kar je imel kot vzgojitelj v nedeljski šoli na voljo. Na ta način so se vzpostavljali in gradili odnosi, mladi so se udeleževali verskega pouka, se učili brati, pisati in računati, pridobivali pa so tudi delovne navade. Slomškova nedeljska šola je bila šola za življenje. Z njo je ustvarjal ozračje veselja in prijateljstva. Za mlade je napisal učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli.

Mladi se pritožujejo, da današnji vzgojno-izobraževalni pristopi in metode vedno ne upoštevajo življenjskih izzivov. V strokovnih pripravah manjka tudi skrb za uravnoteženo moralno in kulturno razsežnost. Vzgoja je pogosto omejena samo na trenutni učinek in se z osnovnimi življenjskimi vprašanji ne spoprijema dovolj učinkovito.

Slomšek pravi: »Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so taki, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo bolje vzgojenih otrok.« (Slomškove drobtinice, Družina 2001) Mladi želijo izražati svojo življenjsko moč, zato jim moramo ponuditi priložnost, da se lahko izkažejo v odgovornosti in v uresničevanju vrednot.

Šolo in pogosto tudi cerkev mladi razumejo za sinonima togosti in institucije, ki sta organizirana z določenim ciljem, zabavišča in diskoteke pa kot sinonim svobode, neobveznosti in spontanosti, kamor radi zahajajo. Mladi na zabavah ne dobijo tistega, kar si želijo v globini srca in od tam pogosto odhajajo razočarani in osamljeni.

Danes so večini v našem kulturnem prostoru na voljo udobna stanovanja, moderno opremljeni vrtci, šolski in veroučni prostori, prenovljena župnišča ter igrišča za športne dejavnosti. Mladi se družijo zato, da se srečajo s prijatelji in da skupaj z njimi občasno tudi praznujejo. Pri tem so nepogrešljivi vzgojitelji, ki jih imajo radi, jih ne obsojajo in jih poskušajo razumeti v njihovih mladostnih iskanjih.
Jezusovo povabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek,« (prim. Mt 11,28) je namenjeno tudi mladim.

Bratje in sestre! Z iskreno željo, da bi družba in Cerkev, odrasli in mladi, z roko v roki iskali in našli čim boljše poti do uspešne in ustrezne vzgoje, vas prisrčno pozdravljamo in na vse kličemo Božji blagoslov.

vaši škofje