Po svoje značilno za knjigo Jere Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE, 1938–1942 je že samo dejstvo, da je izšla v samozaložbi. Avtorica je morda želela, da je pri pisanju čimbolj neodvisna, simbolično pa to dejstvo samo še potrjuje žalostno resnico, da gre za domala nepoznane »junake«, ki jih je uradna zgodovina zamolčala, ker njihove ideje in prizadevanja niso odgovarjala ne »revolucionarni strani« medvojnega dogajanja, ne njeni povojni »kontinuiteti«. Knjiga obsega 446 strani in je izšla v nakladi 800 izvodov, kar pomeni, da bo našla mesto na razmeroma redkih knjižnih policah. Upati je, da bodo njeni odmevi te značilnosti zapolnili do čim večje možne mere.

Uničila jih je zgrešena, sebična politika iz britanskega miselnega območja

Voduškova je že v samem Predgovoru nakazala, za kaj gre: »Že med svetovno vojno smo ustvarili – slovensko mafijo« ... Ta »mafija« torej stori na začetku vsega opisovanega dogajanja med drugo svetovno vojno v Sloveniji. (Primerjaj jubilejno številko revije Misel in delo, 1938. Ob 20-letnici Jugoslavije) V tej mafiji so v stari Avstro-Ogrski delovali slovenski študentje z dunajske in praške univerze, vsi do zadnjega učenci ali pristaši Tomasa Masaryka. Njihovo delovanje je obrodilo zaželeni sad – Jugoslavijo, in ko je padla, so se v zrelih letih, z istim mladostnim zanosom zavzeli, da jo spet prikličejo v življenje.

Njihova osebna tragika je zato v dejstvu, da so jim ta prizadevanja v veliki meri zapravili z zgrešeno, sebično politiko, prav isti ljudje, po večini iz britanskega miselnega območja, za katerih koristi so si prizadevali v obeh svetovnih vojnah. Zato perfidni Albion nima na vesti le slovenskih domobrancev, temveč tudi te idealiste in njihovo poteptano čast.

Ti ljudje, je zapisala Voduškova (str. III), »še do danes, ne slučajno, niso prišli ne v slovensko enciklopedistiko in ne v biografiko, postali so neosebnosti«. (In ko se je – kot glas vpijočega – oglasila britanska časnikarka Nora Beloff s »Titovo šepavo dediščino«, so se ji brezvestni britanski »zgodovinarji« v slovenski družbi v Bohinju decembra 1985 posmehovali z žaljivo dopisnico: »Tukaj smo na tajni misiji, da preučimo svojo šepavo dediščino« ... op. p.)

Vsi do zadnjega so bili povezani v podtalni organizaciji

Za nekoga, ki je odraščal v »nacionalističnih« ali, če hočete, liberalnih krogih, je knjiga pravo razodetje: vsi do zadnjega so bili povezani v podtalni organizaciji! Od A do Ž! Imena se vrstijo kot jagode na »paternoštru«: od rafiniranih politikov kot npr. dr. Albert Kramer, do zanesenjakov a la Rudi Marinčič (starosta Sokola na Viču) in do »navadnih« (?) železničarjev, kot je bil Bogo Kemperle, železniški ura­dnik in podstarosta viš­kega Sokola, ki je mazal osišča v Nemčijo namenjenih vlakov s smolo, napolnjeno z železnimi opilki, v vagone z nafto pa metal tempirane vžigalnike (str. 150) in potem končal v Grčaricah /septembra 1943/.

Padale so glave, ljudje so romali v taborišča, gestapovske mučilnice so odmevale od njihovih krikov, in na koncu se je vse sprevrglo v popoln polom. Britanski agitatorji so pozabili nanje; po navodilih zunanjega ministra Edena so napeli vse sile, da se prikupijo Stalinovi Sovjetski zvezi, ki je bila očividno »sila bodočnosti«, kateri mora »velika« Britanija nuditi vso pomoč, če hoče sama obstati. Eden je postavil svojevrsten rekord: malokateri politik v zgodovini je zagrešil tako nepremišljeno, za milijone usodno napako. Toli­ko za uvod.

Na predvečer druge svetovne vojne

V nasprotju s cincarsko politiko takratnega britanskega ministrskega predsednika Chamberlaina, je bila britanska obveščevalna skupnost že do kraja alarmirana v zadnjih mesecih pred izbruhom druge svetovne vojne, gotovo pa po podpisu nemško-sovjetskega nenapadalnega pakta, avgusta 1939.

Alarmirane pa so bile tudi vse države, ki so se kakorkoli čutile ogrožene od Nemčije. Se pravi, vse države, z izjemo – Jugoslavije. V Jugoslaviji, in Sloveniji sami, so odgovorni ljudje z neučinkovito politiko (delno tudi zaradi negotovosti s Hrvaško) prepustili državo razvoju dogodkov, dokler ni stvari vzela v svoje roke dobro organizirana komunistična partija (str. 1).

V tem je bila v resnici prva usodna napaka: tradicionalne stranke so bile ob začetku vojne, še bolj pa ob padcu Jugoslavije, do kraja dezorientirane. Znašla se je le komunistična partija, z bogatimi izkušnjami v podtalnem delovanju, četudi prizadeta spričo senzacionalnega sporazuma med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo.

Komunisti v skupen boj proti angleškim agentom

V Sloveniji sami je prišlo do nekega osveščanja, ko se je poleg fašizma na zahodni meji, kjer je že med obema vojnama neusmiljeno zatiral slovenski živelj, pojavil še nacizem na severni meji. To je bil trenutek, ko so Britanci iz svojih obveščevalnih arhivov potegnili tudi imena pripadnikov nekdanje slovenske mafije – ter z njimi obnovili stike. Pri tem pa ni šlo le za redke posameznike, temveč za celo plejado ljudi iz t. i. liberalnega tabora. »Angleška obveščevalna služba«, je navedla Voduškova (str. 5), »se je pri operativnem delu na območju Slovenije, opirala skoraj povsem na sredinsko liberalno, mihailovičevo mrežo.«

Ta obnovljena mafija seveda ni ostala prikrita komunističnim agentom, ki so takrat delovali v polnem soglasju z določili nemško-sovjetskega zavezništva in kasnejšega nenapadalnega pakta. Zato je partija že v prvih mesecih okupacije ukazala »skupen boj proti angleškim agentom in poskusom obnovitve starega reda« ter je v ta namen »mobilizirala vse svoje sile v boju proti razpihovanju nacionalnega sovraštva, ki ga okupatorji in njihovi angleški agenti širijo z vsemi sredstvi.« (Josip Broz Tito, Zbrana dela, 7/41.)

Angleži, njihovi agentje in komunistični totalitarizem

Na samem začetku okupacije torej, ko se navadnemu državljanu ni dosti sanjalo niti o odporu, niti o bližajoči se revoluciji, je komunistična partija že ožigosala »angleške agente« kot ljudi, ki v resnici delujejo v interesu okupatorja.

To stališče je sovpadalo z odločitvijo Osvobodilne fronte, da pod smrtno kaznijo prepove kakršnokoli organiziranje narodnega odpora izven njene neposredne kontrole /septembra 1941/. Komunistična obveščevalna služba je pravilno ocenila daljnoročno vrednost takega britansko-slovenskega ali jugoslovanskega sodelovanja. Po drugi strani pa je za ta razvoj seveda izvedela tudi nacistična obveščevalna služba, zato se je prvi nemški gnev izlil prav na pripadnike tega »liberalno nacionalističnega tabora« ...

Britanski obveščevalna služba pa je aktivirala stike s slovensko (in jugoslovansko) mafijo, ne toliko z namenom, da državo pridobi za vstop v vojno proti Nemčiji, kolikor in predvsem, da čimbolj zniža morebitne koristi, ki bi jih Nemčija mogla izsiliti iz Jugoslavije (in Slovenije), pri čemer je bil še najbolj konkreten cilj – sabotaža železniškega prometa z nafto in plovbe po Donavi.

Britanci in njihove obveščevalne službe v Jugoslaviji

Britanci so – v skladu s svojim splošnim strateškim programom – tudi v Jugoslaviji vpeljali dejavnost treh ločenih vej obveščevalne službe: Secret Intelligence Service (SIS), MI6, Državna ob­veščevalna služba in MIR, Vojaška obveščevalna služba. Kasneje je nastopila še SOE (angl. Special Operations Executive).

Opisati točen delokrog teh služb je nemogoče še danes, in ni bilo mogoče takrat. Interesi in akcije so se prekrivale, prišlo je celo do medsebojnega tekmovanja za uspehe, ena posledica pa je bila, da so bili Jugoslovani, Srbi, Slovenci ali Hrvati, ki so prišli v stik z agenti teh obveščevalnih organizacij, pogosto do kraja zmedeni in so tu in tam zagrešili tudi težke, tragične napake na ta račun.

Organizacijsko je to pomenilo tri ločene resorje: obveščevalno delovanje, sabotažno delova­nje in strateško-vojaško delovanje. V vseh treh dejavnostih so se od samega začetka pojavljala imena: Kramer, Ribnikar, Žitnik, Vrhunec, Mačkovšek, Ambrož, Puc iz Ljubljane, pa Primorca Ivan Rudolf in Ivan Marija Čok. In z njima cela vrsta primorskih rodoljubov iz Tigra.

Obveščevalni center Beograd

Voduškova navaja pet glavnih centrov: Beograd, Zagreb, Ljubljana, Maribor in Celje, so pa gotovo delovali še manj pomembni centri na jugu države. V glavnem, Beogradu, spet srečujemo slovenska imena.

Britanski veleposlanik Ronald Campbell je še pred izbruhom vojne opozoril svojo vlado, da se Slovenci najgloblje zavedajo nemške nevarnosti in med njimi najbolj dr. Anton Korošec. Ta pa je decembra 1940 nenadoma umrl, tako ni nobene sledi o njegovi morebitni povezanosti z Britanci.

V zadnjih mesecih pred vojno je v Jugoslaviji potekala intenzivna kampanja za srbsko-hrvaški sporazum, ki je bil res podpisan skoraj istočasno s podpisom nemško-sovjetskega nenapadalnega pakta. Bilo pa je v resnici že prepozno, kar so Hrvati, upravičeno, dolžili Britance, češ da so ves čas pogajanj odklanjali vsakršno intervencijo v korist Hrvatov, zanašali pa so se na »realizem« dr. Mačka, da Srbom ne bo postavljal pretiranih zahtev. Ena posledica patetičnega zavlačevanja srbsko-hrvaških pogajanj je bila apatija in nezaupanje volivcev do državnih oblasti. Povezano s pretiranim rusofilstvom in panslavizmom pa je vse to odpiralo vrata – komunistični taktiki.

Za večino komunistične propagande stojita nemški denar in nemški agentje

Med prvimi, ki so v Beogradu navezali stike z britanskimi agenti je bil Slovenec Anton Batagelj, uradnik notranjega ministrstva, rojen v Šturjah na Primorskem. Kmalu so bili pritegnjeni še advokata dr. Stanko Zorko, dr. Vinko Zorc, finančni uradnik Savinšek, Ela Potočnikova, obveščevalec Andrej Rejec, in seveda dr. Ivan Marija Čok.

Slovenci so od vsega začetka tudi gojili stike s Čehi, pri čemer je posredoval dr. Vladimir Kalan, po rodu iz Celja, sicer pa češki in britanski državljan, ki se je kasneje umaknil v Ljubljano, odšel od tam v četniški odred, partizani so ga zajeli v Grčaricah in kljub diplomatskemu statusu ustrelili v Dolenjskih Toplica jeseni 1943.

Vzporedno z britansko navzočnostjo v Beogradu pa je naraščalo tudi protivojno razpoloženje in konec leta 1939 je prišlo do težkih demonstracij, v katerih so komunisti poudarjali neupravičenost vojne za korist »imperialistov«, padlo pa je tudi geslo, da je »bolje umreti na beograjskih ulicah, kot na slovenski meji«.

Veleposlanik Campbell je o teh demonstracijah dejal (str. 37), da »ni nobenega dvoma, da za večino komunistične propagande v tej državi stojita nemški denar in nemški agentje«.

Angleži in državni udar v Jugoslaviji

»Razmere v Jugoslaviji,« je zapisal Campbell, »so idealne za demagoge in nihče ne prekaša komunistov v demagogiji. Njihove govore je mogoče slišati na vsakem koraku. Kar so obsojali včeraj, danes hvalijo in kar danes obsojajo, bodo morda hvalili jutri. Zanesljivo pa bodo sledili ukazom centra.«

Poleti 1940 je Campbell poslal v London ši­frirano poročilo, ki je vsebovalo načrt državnega udara v Jugoslaviji. Predviden naj bi bil istočasni udar v Bolgariji in nato združitev obeh držav pod srbsko dinastijo, napad na Albanijo in povezava z britanskimi vojnimi načrti.

Campbell je načrt zavrnil, češ da ni mogoče ugotoviti, kakšno zaslombo imajo »uporniki« med narodom, britanska vlada pa naj bi mu naročila, naj upornikom pove, naj ne računajo na britansko podporo. Pač pa so se razmahnile akcije sabotažnega oddelka, ki so zajemale predvsem železniški promet in pa plovbo po Donavi. V poročilih te sekcije pa se je pričel omenjati agent z oznako A/H31. Bil je to Draža Mihajlović.

Obveščevalni center Zagreb

Slovenski »napredni krog« je bil tesno povezan tudi z britanskimi agencijami, ki so delovale v zagrebškem centru. Prve stike naj bi dosegel Dimitrij Omerza, brat slovenskega kiparja Nikolaja Omerze, in pomorski častnik. Kot tak se je celo udeležil španske državljanske vojne na strani republikancev in se vrnil v Zagreb tik po izbruhu svetovne vojne ter dobil zaposlitev na britanskem konzulatu. Tega je vodil konzul Terrence C. Rapp, ki je bil zelo dobro poučen o razmerah na Hrvaškem. Kmalu mu je bil kot vicekonzul dodeljen Trevor J. Glanville, ki je kasneje tudi vzpostavil radijsko zvezo med ljubljanskim centrom in jugoslovansko ambasado v Ženevi.

Med slovenskimi imeni, ki se pojavljajo v zvezi z delovanjem britanskih agencij v Zagrebu, so še dr. Odon Šorli iz Maribora, dr. Milan Orožen iz Celja, zakonca Nastja in Stanislav Žgur, prav tako iz Maribora, pa tudi vse »omizje« v slovenski Černetovi gostilni v Zagrebu: Dane Modic, zdravnik dr. Černetič, dr. Zarnik, Miha Korošec, pevec Mario Šimenc, slikar Zoran Mušič in še kdo. Vsi ti, piše Voduškova, so bili po vojni osumljeni sodelovanja z Britanci.

Zanimiva je navedba na str. 87, po kateri je Trevor Glanville označil slovenskega bana dr. Natlačena za »iskrenega prijatelja Velike Britanije«, čeprav v isti sapi navaja tudi, da slovenski liberalci svojih stikov z Britanci niso razkrili klerikalcem, ker jim niso zaupali.

Angleži in štiri slovenske organizacije

Ko je Glanville prevzel nadzor nad delovanjem obveščevalnih agencij v Sloveniji, je razvil stike s štirimi skupinami: liberalno, »Brezigarjevo« skupino, z organizacijo slovenskih četnikov (organizacija je delovala v stari Jugoslaviji), ki naj bi jo vodil neki Hojnik iz Kamnika, z vojaško obveščevalno organizacijo pod vodstvom podpolkovnika Branka Plhaka in pa s primorsko skupino, ki sta jo vodila Čok in Rudolf. Glanville je to skupino označeval za »slovensko domoljubno organizacijo«. V njej so bili aktivni poleg Ivana Marije Čoka in Ivana Rudolfa še dr. Drago Marušič, ki je kasneje prešel v OF, dr. Boris Furlan, dr. Lavo Čermelj, Rado Bordon, Just Godnič, brata Ujčič, ki so vsi imeli zveze ali so sodelovali tudi s Tigrom.

V Zagrebu je bil povezan z vsem tem delovanjem tudi dr. Oton Ambrož, dopisnik ljubljanskega Jutra, časopisa, ki ga je izdajal dr. Albert Kramer. Ambrož je bil tesno povezan z Milanom Orožnom, Stankom Rapotcem in Bojanom Ribnikarjem, ki so imeli zveze z Brezigarjevo skupino.

Pavle Borštnik Foto: Gregor Pohleven

Povezovalec »skrivnostnih« mrež in interesov je bil dr. Vinko Vrhunc

Nekak povezovalec vseh teh še danes »skrivnostnih« mrež in interesov je bil dr. Vinko Vrhunc, direktor Trboveljske premogokopne družbe, za katerega obstajajo določeni znaki, da je bil povezan tudi s francosko obveščevalno službo. Zaradi svojih poslovnih stikov je Vrhunc pogosto potoval tudi v Rim, vendar Voduškova ne navaja nobenih znakov, da bi imel kakršnekoli stike s katerokoli italijansko obveščevalno agencijo.

Vse te skupine so v Zagrebu razvijale svoje dejavnosti predvsem v času srbsko-hrvaških pogajanj in so se v glavnem ali v celoti razpršile ob nemškem napadu na Jugoslavijo in so delovanje spričo ustaškega terorja le s težavo obnavljale.

Konec v: Pavle Borštnik, Jera Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE, 1938–1942, Ameriška domovina [2]