Nadaljevanje iz: Pavle Borštnik, Jera Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE, 1938–1942, Ameriška domovina [1]

Obveščevalni center Ljubljana

V tem poglavju se na bralca vsuje dobesedna ploha imen, ki se pojavljajo, izginjajo, pojavljajo spet v neki drugi zvezi, prepletajo med seboj in slednjič drugo za drugim ugašajo v polpozabo. Podrobna analiza vsega tega prerivanja bi zahtevala še eno 440 strani obsegajočo knjigo. Zadostuje naj zato nek splošen pregled, obravnavan le z najnujnejšimi in najbolj zanimivimi primeri.

Slovenci smo imeli v podtalnem obveščevalnem, konspirativnem pogledu to prednost pred ostalimi državljani Jugoslavije, da nas je Rapalska pogodba nekako avtomatično prisilila v podtalno delovanje, katerega končni cilj je bila – osvoboditev Primorske. Ta prizadevanja so bila intenzivna od začetka do konca. Iz nekega doslej še neraziskanega razloga, se prizadevanja za rešitev podobnega, koroškega problema, sploh ne morejo kosati z njimi.

Primorskimi emigranti v Sloveniji in obveščevalno delo

Zanimivo pri tem je, da se je prvotno iredentsko gibanje proti Italiji zanašalo predvsem na pomoč francoskih obveščevalnih agencij, pa tudi na pomoč samih francoskih konzulov v Ljubljani. Do začetka vojne so se zvrstili trije. Njihova glavna naloga je seveda bila širiti zanimanje in simpatije za Francijo. Zanimanje in simpatije pa so dobrine, ki se največkrat množijo, če gre za recipročno, povračilno dejavnost, roka roko umije.

Obveščevalno delo so francoski konzuli opravljali predvsem v navezi s primorskimi emigranti v Sloveniji in preko teh z Orjuno, Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov, ki si je s časom pridobila zelo negativen sloves in se nikoli ni mogla o­tresti dvomov, če ne madeža, ki je padel nanj po incidentu v Trbovljah, kjer je prišlo do spopada s komunisti in je obležal rudar Fakin.

Toda italijanska obveščevalna služba si o Orjuni ni delala nobenih utvar in jo je popolnoma pravilno karakterizirala ne kot jugoslovansko organizacijo, temveč kot protiitalijansko, morda celo teroristično organizacijo.

Pavle Borštnik Foto: Gregor Pohleven

Protiitalijanski nacionalizem Orjune

Nobenega dvoma ni, da bi marsikatero akcijo Orjune brez posebnih težav označili za teroristično dejanje, toda iz perspektive časa je treba te incidente presojati predvsem kot merilo in dokaz globine odpora, ki ga je slovenski živelj, zlasti na Primorskem, čutil do Italije, posebej do Mussolinijeve Italije.

V Ljubljani je imela Orjuna nekakšno »gnezdo« na Viču in en njen pripadnik. Lipe Kosec, gledališki scenarist, ki je znal dvorano viškega Sokola za vsako »silvestrovanje« spremeniti v čudovito grajsko dvorišče. On je v kasnejših letih zapisal o Orjuni: »Razburljiv čas in politične prilike so nanesle v organizacijske vrste tudi mnogo nepoštenih elementov, ki so videli v Orjuni mesto osebnega izkoriščanja (in) svobodo za izživljanje nizkotnih instinktov. Žal tudi vodstvo ni znalo ob pravem času organizacije očistiti takih elementov. Res pa je tudi, da je nasprotna propaganda storila vse, da so se napake in grehi v še hujši obliki razvedeli, pravo delo idealistov pa je ostalo skrito.« Druga plat sodbe o Orjuni torej.

Slovenska Orjuna in francoska obveščevalna služba

Povezava slovenske Orjune in francoske obveščevalne službe je ugasnila leta 1931, ko je nova Lavalova vlada v Parizu ustavila finančno podporo. Do leta 1935 je »francoske« pozicije prevzela britanska obveščevalna skupnost.

Orjuna sama je seveda nadaljevala in izvedla ce­lo nekaj akcij na Primorskem, med njimi napad na tiskarno v Trstu, kjer so tiskali časopis Il Piccolo, ki je še danes najmočnejši glasnik »italijanstva«, napada na karabinjerski postaji v Prestranku in Selcah ter še kaj.

V Ljubljani sami pa je Orjuna celo izvedla drzen osebni atentat, ki ga je skoraj gotovo treba označiti za prvi politični umor v Sloveniji, ko so namreč njeni agenti na ulici ubili italijanskega konfidenta Periča.

Policija je takoj zaprla celo vrsto Orjunašev in s tem se je pravzaprav začel konec te organizacije. Stvari so se pričele krhati, medsebojni načelni ter osebni spori so dejavnost organizacije zavrli in ljudje so se razpršili po drugih skupinah.

Britanski konzul Terence C. Rapp v Zagrebu

Britanski obveščevalci so prišli v stik tudi s tkim. »kazinsko skupino«. To so bili »liberalci starega kova«, ki so imeli družabno središče v ljubljanski Kazini, kjer so v kavarniškem ozračju premlevali dnevno politiko in po večini opravljali tudi druge posle, tudi take, povezane z obveščevalnimi zadevami.

Ko je v Zagrebu nastopil britanski konzul Terence C. Rapp, si je kmalu ustvaril precej točno sliko slovenskih političnih razmer in zanimivo bi bilo ugotoviti, v koliko si je to podobo izrisal s pomočjo Kazincev. Rapp je prišel do spoznanja, da so bili Slovenci v Jugoslaviji v resnici v nekem privilegiranem položaju, saj je bil Beograd zaradi spora s Hrvati vselej pripravljen popustiti določenim slovenskim zahtevam. Rapp je bil mnenja, da so se Slovenci tega dodobra zavedali in se s tem tudi okoriščali.

Voduškova sicer ne omenja tega, toda na neki točki se je moral Rapp srečati z dr. Korošcem, ker je že v prvih poročilih nakazal, da si (Korošec) ne želi »širjenja nemškega vpliva« je zato šele leta 1939, ko je nemški pritisk postal le pretežak, umaknil nasprotovanje sporazumu med Srbi in Hrvati.

Korošec se je zavedal novih izzivov za slovensko politiko

Ko je bil ta sporazum tik pred izbruhom vojne dosežen, naj bi se, tako je menil Rapp, Korošec zavedal, da je nastopilo novo obdobje, ki je predstavljalo nove izzive za slovensko politiko. Ni mu pa bilo dano, da bi to novo politiko do kraja izkristaliziral. Korošec je decembra 1940 nenadoma umrl.

Po Koroščevi smrti je Rapp stopil v stik s Franom Kulovcem. Dosti časa sicer ni imel, saj je bil tudi Kulovec ubit že aprila 1941 /med nemškim bombardiranjem Beograda/, manj kot pol leta po smrti Korošca. Kakorkoli že, v enem svojih poročil je Rapp o razmerah v Sloveniji zapisal: »... da si klerikalna stranka in večina Slovencev v resnici želi le to, da bi prevzeli vso donosno administracijo, ostalo pa prepustili centru. Kot vedno doslej, bi tako dobili najboljšo izmed obeh rešitev.«

Polemizirajo s klerikalci, čeprav njihovi pogledi na politiko niso drugačni

Nič manj neposredna ni bila njegova ocena liberalcev: »... silovito polemizirajo s klerikalci, čeprav njihovi pogledi na politiko pravzaprav niso drugačni. Njihov prvi argument je ta, da klerikalci nimajo pravice govoriti v imenu Slovenije na tak način, kot sme Maček v imenu Hrvaške. ... Njihov drugi argument pa je, da je ekonomska struktura Slovenije najpomembnejši vidik slovenske avtonomije, zato se Slovenija ne sme izolirati od Hrvatov in Srbov, ne gospodarsko, ne politično.«

Pri tem je Rapp bistroumno (ali morda po zanesljivih informacijah) dognal, da prihaja na liberalni strani do nekega miselnega preloma, pa celo, da so se pojavile težnje, povezati se s hrvaško HSS in v Sloveniji ustanoviti novo stranko, ki bi porazila klerikalce, odpravila »narodnjake« in se borila proti komunistom. (Spomnimo se treh medvojnih legij.)

Toda Rapp zaključuje, da bo po njegovem mnenju klerikalna stranka obdržala prevlado, to pa naj bi bilo precejšnjega pomena za zunanjo politiko, ker izkazuje ta stranka močno protiitalijansko razpoloženje.

Anton Korošec je bil predmet raznih napačnih razlag

Ob Koroščevi smrti je Rapp zapisal: »Korošec je bil vedno predmet raznih napačnih razlag. Hrvatom se je zdel nasprotnik hrvaške avtonomije, Srbom pa sovražnik pravoslavne Cerkve in zagovornik fašizma. Tisti, ki so ga najbolj poznali, pa ga opisujejo kot neomajnega slovenskega nacionalista, prepričanega podpornika Jugoslavije, smrtnega sovražnika Nemčije in v nekoliko manjši meri fašizma.«

Rappu tudi ni ušlo, da so se Korošcu ob smrti poklonili vsi slovenski politiki ne glede na to, da so se med seboj ogorčeno borili. »So pa tako in tako,« je zapisal, »vsi Slovenci veliki nacionalisti, ne glede na to, kateri stranki pripadajo ...«

Vojaški sektor obveščevalnega delovanja v Ljubljani

Vojaški sektor obveščevalnega delovanja v Ljubljani je bil v rokah podpolkovnika Branka Plhaka, češkega rodu, a rojenega v Žalcu. Njegovo delo je bilo vsekakor dobro zakonspirirano. Tudi ni jasna razmejitev med posameznimi sektorji, se pa zdaj v arhivih pojavljajo vsa mogoča in skoraj nemogoča ljubljanska imena.

Ta imena gredo od konjskega mesarja Ivana Marinčka, kapetanov Josipa Lesjaka in Berta Ilovarja, kleparja Rudolfa Žitnika, gledališkega igralca Bojana Medvena, angleških državljanov Fanny Copeland, ki je v Ljubljani poučevala angleščino, lektorja Alexandra C. Lawrensona in Reuterjevega dopisnika Johna D. E. Evansa, do Črtomira Nagodeta, profesorja Furlana. inž. Mačkovška, dr. Jožeta Pučnika, dr. Kalana, slikarja Čora Škodlarja, dr. Lava Čermelja, dr. Branka Vrčona, urednikov Jutra Rada Bordona in Boža Borštnika. do šahista Vasje Pirca in nogometaša Hassla, in do kranjskega tiskarja Tončka Kneza, ki je kasneje prešel v OF. In še in še. Pisana druščina.

Milko Brezigar, Vinko Vrhunec in Vladimir Vauhnik

Pisane so bile tudi njene akcije ali nameravane akcije, med katerimi se zdi najbolj eksotičen načrt uporabiti zastrupljeno koruzo in jo dobaviti klavnicam živine na Madžarskem, kjer je nemška vojska nabavljala meso za svoje kuhinje. Dva slovenska agenta. Bordon in Kokolj, sta si ogledala klavnice v Debreczenu, samo akcijo pa so potem prevzeli Čehi. Opravljena je bila sabotaža na cisternah romunske nafte, prirejena tako, da so vagoni eksplodirali šele v Avstriji ali Nemčiji itd.

Niti vsega tega delovanja so se stekale v rokah treh ljudi: dr. Milka Brezigarja, dr. Vinka Vrhunca in polkovnika Vladimirja Vauhnika. Vrhunc, direktor Trboveljske premogokopne družbe, je bil morda osrednja osebnost, saj je imel široka poznanstva tudi v tujini. Proti koncu vojne pa je omagal in ko je v partizanih tragično končala njegova hči /Alenka Tepina/, je opustil nadaljnje delo.

Ti ljudje so močno protinemški, ogorčeno protiitalijanski in probritanski

Tik pred izbruhom vojne je George Taylor, namestnik direktorja SOE, poslal v London oceno delovanja slovenske podtalne skupnosti. Navedel je štiri ločene enote: Brankova skupina, skupina dr. Brezigarja, ki naj bi bila maloštevilna, vendar dobro organizirana, oficirska skupina, navezana na SOE, ki je opravljala sabotažna dejanja, ter Slovenska demokratična skupina (TIGR), ki sta jo vodila dr. Čok in profesor Rudolf.

O njej piše: »Ti ljudje so ... močno protinemški, ogorčeno protiitalijanski in probritanski (ali natančneje prozahodni liberalci). Njihove ideje sicer nimajo podpore večjega dela Slovencev, so pa dobro organizirani v podtalnih povezavah in že zelo izkušeni v zarotniškem delu. Njihova organizacija pokriva tudi slovensko manjšino v Istri in tudi Slovence v Avstriji. (PRO, HS 5/166).

Obveščevalna centra Maribor in Celje

Maribor je bil že po svoji zemljepisni legi najbolj primeren za protinemško in protinacistično delovanje. Britanski krogi so ga pravzaprav obravnavali kot pretežno nemško mesto, saj je tam živela močna nemška naselbina. Jugoslovanska vojaška obveščevalna služba je zato že nekaj let pred vojno vzdrževala močno postojanko tam, ki je krila tudi vse ostalo območje Štajerske in slovenske Koroške.

Z naraščajočo politično zapletenostjo položaja se je v mestu izoblikovala skupnost ljudi, vojakov in civilistov, ki so prevzeli en ali drug vidik obveščevalnega in obrambnega delovanja. Pri tem je marsikaj doprineslo tudi dejstvo, da je v Mariboru živela močna skupnost beguncev iz Trsta in Primorske in ti so tvorili naravno človeško rezervo za rekrutiranje obveščevalcev jugoslovanske obveščevalne mreže.

Številni Mariborčani v obveščevalni dejavnosti

Drug element tega delovanja v Mariboru je nastopil s krizo na Češkoslovaškem. Ljudje iz te nesrečne države, ki so jo Nemci tik pred vojno neusmiljeno zmrcvarili, so pričeli bežati na vse strani in en kanal je vodil preko Maribora na jug Jugoslavije.

Čehi pa niso bili samo negativno breme, mnogi med njimi so bili tudi zanesljivi viri informacij in te je jugoslovanska obveščevalna služba dodobra izkoristila.

Prav tako je obstajal vzporeden kanal za reševanje nemških Židov. Delno se je kril s kanalom čeških beguncev. Ena posledica je bila povečanje aktivnosti Gestapa v avstrijskem Gradcu, od koder so Nemci napeljevali svoje tipalke na Štajersko in v sam Maribor.

Aktivni v vseh teh akcijah in prizadevanjih so bili številni Mariborčani, tudi tu pa prevladujejo določena imena, če ne cele družine: Ribnikarji in Vauhniki so omenjeni na vsakem koraku. Iz Maribora sta izšla tudi dva kasneje zavzeta obveščevalna agenta, oba Dalmatinca in majorja jugoslovanske vojske: Mirko Tomić in Ante Anić, pa tudi pevec in gledališki igralec Bojan Medven, ki je kasneje deloval tudi v Ljubljani. Za vse tri je konzul Glanville po vojni predlagal britanska odlikovanja, ni pa znano, če je bil predlog sprejet.

Nesorazmerno močna udeležba Celjanov v obveščevalnem delu

Pri opisovanju delovanja celjskega centra, je Jera Vodušek Starič pravilno opozorila na nesorazmerno močno udeležbo Celjanov v nacionalni ilegali in obveščevalnem delu. V četniškem odredu v Grčaricah npr., je bila vključena cela vrsta članov in naraščajnikov celjskega Sokola. V obveščevalnem delu se še in še pojavljajo člani družin Kalan, Prekoršek in Orožen.

Iz celjskega okolja je izšel tudi pisatelj in diplomat Anton Novačan, ki je ostal v emigraciji in umrl v Argentini, mnogi udeleženi Celjani so tudi osebno poznali polkovnika Dražo Mihajlovića, ki je tik pred vojno služboval v Celju.

Kot v Mariboru je bilo tudi v Celju tradicionalno nasprotje med klerikalci in liberalci občutno manj zaostreno kot v Ljubljani. V Celju je bila celo organizirana skupna akcija Sokolov in Slovenskih fantov, s katero so preprečili »folksdojčersko« proslavo Hitlerjevega rojstnega dne.

Iz Celja je izšel tudi profesor Mirko Bitenc, kasnejši poveljnik vzhodne Slovenije v sklopu Jugoslovanske vojske v domovini: ta, ki so ga leta 1948 komunisti obsodili na smrt in ustrelili.

Posledice državnega udara v Beogradu in vojna

Dogodki 27. marca 1941 so seveda pomenili velik uspeh britanske obveščevalne službe v Jugoslaviji, čeprav je vlada generala Simovića na samem začetku nakazala, da je bil njen glavni nameri omogočiti srbsko-hrvaški sporazum, ne pa upor proti paktu z Nemčijo. Zunanji minister Ninčić je ves dan 5. aprila čakal na letališču v Zemunu, da ga pokličejo na pogovore v Berlin (str. 238).

Voduškova tudi navaja (str. 241): »popolnoma ponarejen« poziv hrvaškega voditelja dr. Mačka, ki naj bi Hrvate vzpodbujal, naj sodelujejo z novo ustaško oblastjo Nezavisne Hrvaške.

Zaradi Britanskega udara v Beogradu je Hitler takoj uničil Jugoslavijo

Toda hote ali nehote, z udarom proti knezu Pavlu se je Jugoslavija avtomatično znašla v zahodnem taboru in Hitler se je takoj odločil, da jo uniči. Prva politična posledica tega razvoja se je pokazala na Srednjem vzhodu, kjer so se Britanci takoj zavedeli, da imajo med ujetimi italijanskimi in nemškimi vojaki določen rezervoar ljudi, ki so v resnici navezani na Jugoslavijo in bi se bili najbrž pripravljeni boriti zanjo.

V ta aspekt svojega delovanja je britanska obveščevalna služba pritegnila dr. Ivana Marijo Čoka in profesorja Ivana Rudolfa, oba Primorca, ki ju je tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo evakuirala preko Soluna v Palestino. Ta akcija je bila že v načrtovalni fazi, ko je v Palestino prispela tudi jugoslovanska vlada in z njo tudi slovenski predstavniki Miha Krek, Franc Snoj in profesor Boris Furlan, ki je tik pred državnim udarom zapustil Ljubljano, družina pa mu je sledila nekaj dni kasneje.

Šibkost ocen obveščevalcev

Pri tem se ponovno pojavlja vprašanje slovenske reprezentance v prvi begunski vladi. Kako je bila napravljena odločitev, da bo Kulovčevo mesto v vladi zasedel Franc Snoj, o tem obstajajo zdaj vsaj tri verzije: prvo nakazuje prof. Ciril Žebot v svoji knjigi Neminljiva Slovenija, drugo navaja sam Snoj v svojih Spominih, tretjo navaja Janez Arnež v nedavno izdani knjigi o Slovenski ljudski stranki in njenem medvojnem zadržanju.

Od vsega začetka je bila v britanskih krogih napravljena neka (zgrešena) analiza položaja, ki je videla možne nosilce morebitnega odpora v Jugoslaviji samo v srbskih generalih in politikih, Slovencem in Hrvatom pa je pripisovala le »parcialne interese« in jih avtomatično potisnila v ozadje.

Ta odločitev očitno ni upoštevala poročila zagrebškega podkonzula Glanvillea, ki zavrača srbske navedbe, da je padec Jugoslavije pospešila izdaja Hrvatov. Glanville je mnenja, da je bil glavni vzrok poraza nepripravljenost jugoslovanske vojske in nesposobnost njenih generalov (razen štirih, so bili vsi Srbi).

Kako so Britanci žrtvovali jugoslovanske agente in obveščevalce

Z nemškim napadom in porazom Jugoslavije se je zaključila prva faza delovanja britanske obveščevalne službe na jugoslovanskih in s tem tudi na slovenskih tleh. Večina agentov in obveščevalcev se je razbežala, mnogi pa so se potem spet vrnili in razvili medvojno delovanje, ki pa je bilo spet absolutno podrejeno britanskim interesom ter je slednjič žrtvovalo vse te slovenske in jugoslovanske agente in obveščevalce, za nameček pa so jih britanski zgodovinarski krogi oklevetali s kolaboracionisti in izdajalci.

Knjiga Jere Vodušek Starič Slovenski špijoni in SOE, 1938–1942 se nekako zaključi z letom 1942. Kot kaže, pripravlja še drugi del, ki naj bi pokril delovanje britanskih in jugoslovanskih obveščevalcev v zasedeni Jugoslaviji. Če je tako, je najbolj zanimiva zgodba šele pred nami.

Pavle Borštnik, Jera Vodušek Starič: Slovenski špijoni in SOE, 1938–1942, Ameriška domovina, 13. 2. 2003

Pavle Borštnik, Ameriški Slovenci in domovina, Demokracija, 31. 7. 2014Edi Gobec, Pavle Borštnik – devetdesetletnik, Demokracija, 23. 7. 2015