Liberalistični pogled na mednarodne odnose uči, da bodo konflikti izzveneli, ko se bo svet vse bolj povezoval in se bo širila demokracija. Prosti trg in liberalna ureditev naj bi se uveljavila povsod, mednarodne institucije pa naj bi zagotavljale nenasilno reševanje sporov. A v luči »trajnih kriz« se je vera v nezadržno širjenje zahodnega modela družbe sesedla. Nastopil je čas za realizem. Realistična šola v središče postavlja posamezne države, ki zasledujejo le lastne interese, moč in varnost. V zunanjo politiko zato ne bi smeli mešati velikih idej. Lahko bi rekli, da je liberalistična teorija preveč idealistična in pozablja na človekovo padlo naravo. A pretirani realizem se sprevrže v cinizem, ki vidi v človeških motivih samo še voljo do moči.

Tudi realistična teorija ima svoje slepe pege. Nekateri njeni zagovorniki, kot je John Mearsheimer, na primer trdijo, da je ruski napad na Ukrajino le logični odziv na širjenje zveze NATO v njeno vplivno sfero. To morda drži iz ptičje perspektive, a ne upošteva kompleksnosti konkretnih političnih izbir. Ukrajina ni takoj skočila v naročje Zahoda, ampak je med sovjetoidnim Putinovim modelom in evropsko idejo liberalne demokracije izbrala slednjo. Ideje so pomembne, drugače Ukrajinci ne bi žrtvovali svojih življenj in ženske v Iranu ne bi stopale pred puškine cevi.

Iz ptičje perspektive so stavili na napačno karto. A izkazalo se je, da so demokracije bolj vzdržljive, kot je bilo videti. Evropa, ki so ji napovedovali skorajšnji razkroj, doživlja vsaj začasno renesanso skupnega duha. Nekaj časa je kazalo, da je demokracija v zatonu in da avtoritarni režimi predstavljajo alternativni model razvoja. A danes vidimo, da so se v krizi znašli tudi avtokrati: Putin je sebe in Rusijo zapletel v nepredvidljivo vojno avanturo, na katero je vezal svoj politični obstoj; Ši Džinping se na Kitajskem sooča z neuspehom svoje politike ničelne tolerance do covida; velikega ajatolo Hameneja v Iranu ogrožajo ženske, ki so snele hidžab …

Pomen grške besede krisis je sodba, odločitev. Gre za odločilni trenutek, ko je na kocki zmaga ali poraz, življenje ali smrt. Je križišče, na katerem stojimo in se odločamo, katero pot bomo izbrali. Da ne bi zašli, iščemo kažipote v pravo smer. Ker kriza prinaša nevarnost, nas lahko preplavi panika in se zatečemo k prvi navidezni trdnosti. Lahko pa tudi zbudi vse naše čute, izostri misli in razsodnost, da poiščemo prave oporne točke. Zato je pomembno, da imamo trden sistem vrednot, iz katerega izhajamo v odločitvah. Hkrati pa tudi dovolj odprtosti in zavesti o svoji zmotljivosti, da ga znamo tehtati v dialogu z drugimi. Če kaj ogroža zahodne družbe, to ni toliko polarizacija mnenj, ampak krčenje prostora za pogovor in nezmožnost empatije, vživljanja v drugačna stališča.

Enako bi lahko rekli za Cerkev. Tudi ta se zdi v krizi tako glede njene moralne teže in moči v svetu kot zaradi notranje razdeljenosti. A če vzamemo sinodo o sinodalnosti resno, mimo vseh leporečij, pripravlja prostor za iskren pogovor. Krščanska vera nam navsezadnje zagotavlja skrajno realističen pogled na človeka in najbolj idealistično podobo njegove poklicanosti.