Jožef Pavlič, ki je bil kar 38 let novinar pri časopisu Družina, kjer je urejal rubriko Cerkev po svetu, je pri založbi Družina izdal tudi tri pesniške zbirke: Nikoli brez upanja (2004), Živim (2006; obe sta že razprodani) ter Vodoravnice in navpičnice (2017).

Tudi kot upokojenec ne miruje. Pred kratkim je izdal pri Društvu sv. Jakoba Kamnik dve novi knjigi Presečnice I in Presečnice II.



Izrazito izpovedne pesmi, zbrane v pesniški zbirki Presečnice I

Prva je duhovno bogata zbirka približno 90 še neobjavljenih pesmi. Izmed okrog tristo pesmi jih je izbrala predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar, ki je pesniško zbirko pospremila s spremno besedo. Pesmi je po tematiki razdelila v cikle: Človek in Bog, Moški in ženska, Človek in narava ter Človek in življenje.

Pesmi so, kot je zapisala urednica, »izrazito izpovedne«, so odraz »njegove (pesnikove) pesniške zrelosti«, v njih, posebej v prvem razdelku, »izpoveduje globoko vero, priznava pa tudi svojo nepopolnost, grešnost, napake, ki ga oddaljujejo od Boga /…/. Zaradi svoje nepopolnosti pesnik čuti močan strah, ki ga premaguje s hvaležnostjo, z zaupanjem v božjo dobroto in usmiljenje.«

Drugačne meditecije v Presečnicah II

V knjigi Presečnice II (izšla je v skupni izdaji Društva sv. Jakob Kamnik in založbe Salve d. o. o. Ljubljana) so zbrane avtorjeve meditacije, ki izpričujejo, kako je v obdobju, ko je bil v Malem semenišču in Bogoslovnem semenišču v Ljubljani, ko je študiral filozofijo in teologijo in iz njiju diplomiral, rad premišljeval. Posebej v ranem jutru po t. i. »punktah« med hojo po dolgih hodnikih Bogoslovnega semenišča. To mu je ostalo za vse življenje.

V meditacijah premišljuje o različnih temah, navdih dobi še posebej ob hoji v gore, med nabiranjem gob, sprehodih reki Pšati, ki je svoje mesto našla tudi v njegovih pesniških zbirkah. Urednica Marjeta Humar je meditacije uvrstila v tri razdelke: Bog – izhodišče in središče življenja, Pot – do samega sebe in soljudi ter Dom, domovina, zemlja – človek.

V spremni besedi je zapisala, da Pavlič veruje in zaupa v Boga, ker je prepričan, da ga ta sprejema takšnega, kot je: »šibkega, grešnega, slabega. Z vsemi močmi si prizadeva, da bi bil boljši človek in tako bližje Bogu. Najvišjemu se lahko približa z ljubeznijo, izpolnjevanjem zapovedi, molitvijo, odpuščanjem, odrekanjem in dobrimi deli za brezpravne, razžaljene, izkoriščane. Taka vera zahteva v svetu, ki se odmika od Boga ali ga ne priznava več, od človeka veliko moči, vendar je vredno zanjo vse žrtvovati …«

Ob tem pa spoznava, da je v življenju »najpomembnejše podarjanje samega sebe drugemu, da je moje in njegovo življenje polno«. To je v nasprotju s preveliko željo po dobičku, kar lahko ta svet uniči. Človek bo »zato ne Bog, ampak 'Bogec, ki bi bil rad Bog, a je na koncu le U-bog '«.

Urednica dr. Humarjeva je zapisala, da tematika, ki jo pisec obravnava v meditacijah, avtorja ločuje »od meditacij večine drugih avtorjev«. To pomeni, da je pri njih ubral svojo pot.

Knjigi je oblikovala Pavličeva hčerka mag. Barbara. Izšli sta z denarno podporo in velikim razumevanjem občine Komenda in donatorjev.

Ž. V., K. C.
Foto: Tatjana Splichal