V prihodnjih dneh bodo na Poljskem obeležili 25. obletnico umora varšavskega duhovnika in podpornika sindikalnega gibanja Solidarnost, Jerzyja Popieluszka, ki so ga ubili pripadniki tedanjega komunističnega režima. 19. oktobra 1984 so Popieluszka ugrabili, kasneje pa so njegovo truplo našli v nekem umetnem jezeru. Poškodb, ki so mu jih zadali pripadniki tajne policije, ni preživel. Popieluszko je že pred svojo smrtjo veljal za simbol protikomunističnega cerkvenega upora, še posebej po prepovedi delovanja sindikalnega gibanja Solidarnost, prvega svobodnega sindikata v vzhodnem bloku. Po umoru se je njegov sloves še utrdil.

Kljub nenehnemu pregonu nasprotnikov režima je novica o smrti duhovnika v ljudeh povzročila precejšen šok. Svetovna javnost je dneve in dneve v negotovosti pričakovala vesti o usodi 37-letnega Popieluszka in pričakovanje se je kmalu sprevrglo v tiho žalovanje. Stotisoči so se udeležil žalne slovesnosti v Varšavi in v celotni Poljski so bili milijoni osupli nad brutalnim obračunom z duhovnikom. Papež Janez Pavel II. ga je označil za ‘zagovornika resnice, pravičnosti in človekovega dostojanstva’.

Popieluszko se je rodil leta 1947 na severu Poljske kot sin preprostega kmeta. Leta 1972 ga je tedanji poljski primas, kardinal Stefan Wyszynski, posvetil v duhovnika. Po težki bolezni je deloval kot bolniški duhovnik v Varšavi. Leta 1980, v odločilnem letu poljskega preobrata, pa so Popieluszka premestili v varšavsko župnijo Stanislava Kostke. Župnija je postala središče njegovega delovanja.

Ko so se delavci jeklarne na območju župnije pridružili stavkajočim v gdanski ladjedelnici, je prišla Popieluszkova ura. Po nalogu kardinala Wyszynskega je prevzel duhovno oskrbo jeklarjev. Kot se spominja priča dogajanja, je bil ob delavcih noč in dan, daroval sveto mašo, spovedoval, jih spodbujal, miril vroče duhove, ter pomagal preprečevati nepotrebne izgrede.

Tudi po razglasitvi izrednih razmer leta 1981 in po prepovedi delovanja gibanja Solidarnost je Popieluszko ostal na očeh javnosti, pa tudi pod budnim očesom režima. ‘Maše za domovino’, ki jih je redno daroval od leta 1982, so se prelevile v mogočne proteste tisočih za svobodo in človekovo dostojanstvo. Tu se je središčil upor sindikalistov in borcev za državljanske pravice. Komunistični oblastniki so odgovarjali z vedno večjim pritiskom. Najprej so prišla grozilna pisma, nato je v duhovnikovo sobo priletel kamen.

19. oktobra 1984 so štirje agentje Popieluszka naposled odpeljali v nekem avtomobilu in v naslednjih dneh zakrivili njegovo nasilno smrt, kot se je izkazalo kasneje. Neka priča si je zapomnila registrsko oznako avtomobila in storilce so kmalu prijeli.

Procesi o morilcih in ljudeh iz zakulisja, škandali o uničenih dokumentih tajne službe, predčasne izpustitve iz ječe, vse to je Poljakom dolga leta zadrževalo dih. Še do današnjega dne jim ni uspelo pojasniti vseh okoliščin. Čaščenje Popieluszka na njegovem grobu v župniji Stanislava Kostke pa traja neprekinjeno. Njegov grob je postal pravo narodno romarsko središče. Leta 1987 je na njem pokleknil papež Janez Pavel II., ko je bil na obisku v svoji domovini. Deset let kasneje je varšavska nadškofija sprožila postopek, da bi Popieluszka razglasili za blaženega. Kot poročajo iz Vatikana, so s postopkom že precej napredovali. Prefekt Kongregacije za verski nauk, kardinal William Levada, je v letošnjem maju zagotovil, da bo Popieluszko prav kmalu dosegel čast oltarja.

Za milijone Poljakov je duhovni vodja Solidarnosti že brez uradne razglasitve Cerkve pravi mučenec za vero. V prostorih pod varšavsko cerkvijo Stanislava Kostke so že pred petimi leti uredili muzej v spomin na Popieluszka, lani pa je v poljske kinematografe prispel celo pravi akcijski film o njegovem življenju. O Popieluskovi priljubljenosti priča tudi podatek, da je v največji poljski filmski produkciji preteklega leta sodeloval celo poljski primas, kardinal Jozef Glemp, ki je v filmu o poljskem mučencu ‘zaigral’ samega sebe.