Prvi Ribniški pasijon, znan po avtorski pop-rock glasbi, je bil na pobudo ribniške mladine uprizorjen leta 2007. Za pasijonski zbor od leta 2011 skrbi Petra Ilc, v projekt pa je vpletena vsa njena družina: mož Nejc sodeluje pri pripravi scenarija in avtorskih skladb, njuni štirje otroci pa v igralski in zborovski ekipi. Člani velike pasijonske družine so tudi njuni starši, medtem ko je Nejčeva sestra Helena (poročena Česen) do zadnje predstave pred izbruhom koronaepidemije vodila in usklajevala celoten projekt.

Pasijonski zbor 2026. FOTO: Matjaž Maležič

Prvi pevski nastop v vrtcu

Petra je z glasbo srčno povezana že od malega: še danes se živo spominja svojega prvega pevskega nastopa v vrtcu. Njeni pevski začetki so povezani s cerkvenim pevskim zborčkom v župniji Kočevje, iz katerega je pozneje nastal Dekliški pevski zbor Deorina, leta 2009 pa je v gimnaziji skupaj s sošolkami in starejšo sestro Leo ustanovila vokalno skupino Vocabella: dekleta v nekoliko drugačni sestavi prepevajo še danes. Prve zborovodske izkušnje je dobila pri »podmladku« zbora Deorina z imenom Deorina Polovinke, vlogo zborovodkinje je prevzela pri Vocabelli, pred poroko pa je nekaj let vodila tudi mešani pevski zbor Kočev'c. Z obema sestavoma je leta 2011 dosegla priznanja na pevskem tekmovanju Slovakia Cantat.

Pedagoški del petja, kako nekoga nekaj naučiti, mi je bil od nekdaj jasen.

Kot pravi, ima zborovodstvo v krvi: »Pedagoški del petja, kako nekoga nekaj naučiti, mi je bil od nekdaj jasen.« V glasbeni šoli se je učila igranja klavirja in francoskega roga, sedem let je igrala tudi v kočevskem orkestru, na področju petja in vokalne tehnike pa je samouk. Glasba ji pomeni predvsem sprostitev: ob novih skladbah se običajno manj osredinja na besedila, najprej jo nagovori glasba sama. Po izobrazbi je sicer tiflopedagoginja, specialna rehabilitacijska pedagoginja, specializirana za delo s slepimi in slabovidnimi. Zaposlena je na Očesni kliniki, v Nacionalnem centru za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih.

Letošnjo uprizoritev Ribniškega pasijona si je ogledal tudi predsednik združenja Europassion Thomas Hummel (v modrem suknjiču). FOTO: Matjaž Maležič

Priprava na pasijon je družinska priprava na veliko noč

Pasijonski družini se je kot zborovodkinja pridružila leta 2011, nekaj let po tem, ko je spoznala moža Nejca. Poročila sta se avgusta 2015 in sta starša Sofije (skoraj 10), Lenarta (skoraj 8), Patrika (6) in Erazma (4). Ribniški pasijon je zanje »družinski« projekt: po Petrinih besedah sta z Nejcem »ustvarjalno-projektni par«, rada imata skupne projekte, pri katerih lahko sodelujeta na različnih področjih, in pasijon je gotovo eden takšnih. Pasijonska zgodba je vsako leto del njune družine od septembra do aprila. Vsi štirje otroci so prvi, ki vsakokrat poznajo besedilo celotne igralske ekipe in vse pesmi, s starši prihajajo na vaje z igralci in s pevskim zborom, nato pa tudi sodelujejo v pasijonski predstavi.

Eden od otrok je med lanskim pasijonom ves čas molil za Jezusa.

Priprava na pasijon je povod, da se v družini veliko pogovarjajo o vsebini, kaj, kako in zakaj se je vse skupaj dogajalo, da pasijonska zgodba za otroke postane malce bolj oprijemljiva. Ubesedijo tudi vse strahove, ki se ob tem porajajo, saj otrokom ni prijetno spremljati prizorov Jezusovega trpljenja, pa jim Petra in Nejc pojasnita, kako tudi ni mišljeno, da bi se ob tem prijetno počutili, da takrat, ko se je to dogajalo, ni bilo prijetno nikomur, ampak zgodba je takšna, kot je. Petra se spominja, kako so vsi štirje otroci pri lanskem pasijonu, prvi uprizoritvi po petletnem premoru, sodelovali kot igralci med ljudstvom »in so bili edini, ki so v množici kričali v podporo Jezusu, Lenart je zanj ves čas molil, saj se ni strinjal, da bi Jezusa križali«. Pasijonsko dogajanje v otrocih odmeva še nekaj mesecev po predstavi, septembra pa se celoten proces znova začne.

Za glasbeno opremo Ribniškega pasijona skrbi tudi P-band. FOTO: Matjaž Maležič

Že okoli božiča »sredi pasijonsko-velikonočne zgodbe«

In kako Petra usklajuje vse svoje dejavnosti, od družinskega življenja in zahtevne službe na Očesni kliniki do vseh pevskih projektov? Kot pravi, je zelo organizirana oseba (»včasih celo preveč«), življenje pa se ji je nekoliko sprostilo s skrajšanim delovnim časom zaradi materinstva. Tri dni v tednu je v službi, dva dneva pa preživi doma, kar ji omogoča, » da se mi v glavi neovirano porajajo vse te ideje in misli, da načrtujem in pospešim kakšne projekte na področju svojega glasbenega ustvarjanja«.

Priprava na Ribniški pasijon je pri Ilčevih tudi osrednja priprava na doživete velikonočne praznike. Že okoli božiča, pojasnjuje Petra, »smo mi že sredi pasijonsko-velikonočne zgodbe«. Za kaj drugega, je iskrena, pravzaprav zmanjka časa, ampak priprave na pasijon v resnici povsem zadoščajo, da praznik velike noči Jezusovega vstajenja doživijo kot pravi Jezusovi učenci.

Prispevek je bil prvič objavljen v velikonočni številki Družine.