Slovenci se občasno sicer zavedamo tega početja naših sosedov, vendar so vedno v ospredju besede o obdobju po letu 1920 oziroma po rapalski pogodbi, ki je določila pomik italijanske meje globoko na slovensko ozemlje.

Bolestno pozabljanje zločinskega italijanskega leta 1915

Omenjajo se fašistični genocidni prijemi, na koncu pa še italijanska agresija na Slovenijo leta 1941 ter fašistično vojaško pustošenje po tako imenovani Ljubljanski pokrajini do jeseni leta 1943. Nikoli nisem razumel naših politikov, novinarjev in publicistov, zakaj so iz tega okvirja izpuščali obdobje med letoma 1915 in 1917 oziroma 1920, čas prve svetovne vojne in dogajanje takoj po njej. Leta 1915 je namreč Italija vstopila v vojno na strani antantnih sil (po grozljivem londonskem paktu z dne 26. aprila 1915) z izključnim namenom zasesti in poitalijančiti zahodni del slovenskega etničnega ozemlja. Pri tem se ni mogoče znebiti vtisa, da je pri tem izpuščanju zelo pomembnega obdobja igral posebno vlogo termin fašizem oziroma protifašizem, na katerega so slovenski komunisti vezali svoj projekt prevzemanja in ohranjanja oblasti.

Italijanom ni bil račun nikoli izstavljen

V obdobju med 1915 in 1920 slovenskega ozemlja niso kar dvakrat zasedli fašisti, ampak Italijani. In ne le to, strahotno število ubitih in opustošenje, ki ju je pustila za seboj tako imenovana soška fronta, imajo na vesti izključno Italijani. Račun za to jim ni bil nikoli izstavljen. Morda bo kdo porekel, da je takrat ključno vlogo odigrala mednarodna politika, v kateri smo bili Slovenci nepomemben drobiž. Že, vendar je eno »mednarodna politika« tistih časov, nekaj bistveno drugega pa so nacionalni interesi Slovencev – in seveda resnica.

»Pripravljalno« obdobje za priključitev slovenskega etničnega ozemlja

V zbirki Korenine je založba Nova revija leta 2004 izdala obsežno študijo Soča, sveta reka, napisala jo je zgodovinarka dr. Petra Svoljšak, ki govori o italijanski zasedbi slovenskega ozemlja v letih med 1915 in 1917. Knjiga razčlenjuje italijansko zasedbo slovenskega ozemlja v obdobju prve svetovne vojne, to je od 24. maja 1915 (vstop Italije v vojno) do 24. oktobra 1917 (italijanski poraz pri Kobaridu), ko se je italijanska vojska umaknila s slovenskega etničnega ozemlja. Obravnava torej »pripravljalno« obdobje za priključitev dela slovenskega etničnega ozemlja Italiji po končani vojni proti Avstro-Ogrski. To je bilo doslej, čeprav eno pomembnejših področij življenja Slovencev med veliko vojno, še neraziskano vprašanje prve svetovne vojne na slovenskih tleh. Slovensko zgodovinopisje se je ukvarjalo predvsem s političnimi vidiki in učinki vojne na slovensko zgodovino, medtem ko so drugi pisci pisali predvsem o bojih na soškem bojišču.

Razmere med okupantom in zasedenim ozemljem

Italijanska okupacija Brd, območja Kambreškega in Gornjega Posočja leta 1915 je bila sicer neposredna posledica vojaških dogajanj na soški fronti, vendar se je avtorica v knjigi osredinila na vprašanje uprave in njenih posledic v življenju civilnega prebivalstva. V knjigi se tematsko prepletata dva vidika: načelna ureditev italijanske zasedbe, ki je prikazana skozi številne odredbe, ukaze in navodila italijanskih zasedbenih oblasti, ter delovanje italijanskih zasedbenih oblasti na zasedenem slovenskem ozemlju. Razmere med okupantom in zasedenim ozemljem je prikazano na vseh področjih javnega življenja.

Italijansko uničevanje nad Sočo.

Zasedeni slovenski kraji v novi italijanski upravni ureditvi

Zasedeni slovenski kraji so v novi italijanski upravni ureditvi, ki je iz praktičnih in mednarodnopravno obvezujočih razlogov obdržala avstrijsko ozemeljsko organizacijo, sodili v civilna komisariata za politični okraj Gradišče ob Soči (vključno z zasedenimi kraji okraja Gorica okolica) in Tolmin. Avtorica je iz študije izvzela okupacijo Gorice po 9. avgustu 1916, ki predstavlja poseben sklop in samostojno upravo. Tudi problematiko begunstva z zasedenih ozemelj v Italijo je izvzela, saj jo je deloma že raziskala in objavila.

Vprašanje sankcioniranja kršitev

Italijanska zasedba Posočja je torej predstavljena skozi delovanje civilnih komisariatov. Italijanske vojaške oblasti so morale na zasedenem ozemlju delovati v skladu z mednarodnimi konvencijami o vojni na kopnem, in sicer skladno s 4. haaško konvencijo iz leta 1907. Ker so posamični členi konvencije dopuščali različne interpretacije, so italijanske zasedbene oblasti to »pravno praznino« s pridom izkoriščale. Zato se v raziskavi vsa vprašanja uprave kot rdeča nit spletajo okoli središčnega problema, to je spoštovanja haaških načel in njihovega kršenja s strani okupanta. Pri tem se postavi vprašanje sankcioniranja kršitev, saj v obdobju prvega svetovnega spopada ni bilo neke formalne ustanove s takšnimi pooblastili, da bi mogla kakorkoli kaznovati kršilce. Mednarodno vojno pravo je sicer dopuščalo okupacijo, vendar pa je tudi »odredilo«, da mora okupant (Italija) v celoti spoštovati zakonodajo suverene države (Avstro-Ogrske), ker ima zasedba začasen značaj.

»Odrešena« ozemlja? Odrešena česa in kako!

Italija je na marsikaterem področju nastopala kot suveren s trdnim in odločnim namenom, da upravo, ki jo je uvajala na zasedenih ozemljih v času vojne, utrdi in z njo nadaljuje ter jo nadgrajuje ali poostruje tudi po sklenitvi premirja. To namero italijanskih oblasti nedvoumno in zgovorno dokazuje natančno in skrbno izdelan sistem uprave na vseh področjih javnega življenja. Dogodki leta 1918 so ne nazadnje pokazali, da je bilo medvojno uvajanje novega pravnega in državnega reda na zasedenih ozemljih koristno, zatorej je bil cilj zasedbe med letoma 1915 in 1917 v resnici postaviti temelje dokončni upravni ureditvi »odrešenih« ozemelj.

Niti enoletno »zatišje« od preboja avstrijsko-nemške vojske oktobra 1917 do sklenitve premirja 3. novembra 1918 in vnovične (obsežnejše) zasedbe ni moglo izničiti izkušenj na področju uprave. Leta 1918 je upravo zasedenih ozemelj znova prevzel Generalni sekretariat za civilne zadeve in nadaljeval s svojim delom po načelih in načinih, ki jih je lahko preizkusil in izbrusil v času medvojne zasedbe. Območja, ki jih je maja 1915 zasedla italijanska vojska, so bila po državni pripadnosti formalno avstro-ogrska, toda v nacionalnem oziru so bila slovenska oziroma etnično mešana.

Avstro-ogrski vojak ob grobu na pobočjih Rombona.

Italijanizacija Slovencev

Reka Soča ni le zgodovinsko utemeljena, temveč je tudi simbolična rdeča nit knjige, skozi katero se prepletata zgodba o postavljenih in doseženih ciljih italijanske politike in vojske na zasedenih ozemljih in pripoved prebivalcev zasedenega /Zasedenega? Ne, okupiranega./ Posočja, ki so se morali pri vsakodnevnem upravljanju svojega življenja soočiti s številnimi novimi uredbami, navodili in ukazi v italijanskem jeziku. Jezik, ki so ga uvedle italijanske zasedbene oblasti, je bil ena temeljnih vsebin knjige, saj je bil eden od središčnih problemov, s katerimi so se morale te oblasti spoprijeti po prihodu na slovenska ozemlja. Slovenščine niso razumele in zanjo niti ne marale. Zato pa so morale utrditi položaj italijanščine, ki je pravzaprav utemeljevala in opredeljevala delovanje italijan­ske uprave in s pridobitvijo statusa uradnega državnega jezika na slovenskih ozemljih tudi potrdila razširitev italijanskega državnega prostora na slovenski etnični prostor.

Šolstvo je doživelo popolno »trikolorno preobrazbo«

Poleg postavitve osrednjega urada v Vidmu sta delovala civilna komisariata v Kobaridu in Krminu. V prvih tednih zasedbe /okupacije/ so bili posebno pozorni na varnost in javni red, v sklop katerih so sodili izgon prebivalstva iz vasi pod neposrednim ognjem, aretacije in internacije ter decimacije svilnega prebivalstva v Vilšu in Idrskem. Posegli so na področje cerkvene uprave, kjer so na mesta interniranih slovenskih duhovnikov postavili namestnike, včasih tiste, ki so ostali, ali pa kar vojne kurate. Posebne pozornosti je bilo deležno šolstvo, ki je doživelo popolno trikolorno preobrazbo. Ta je doletela tudi slovenska imena, priimke, kraje, vode, gore in druga toponomastična imena. Prikazano je tudi zdravstvo in gospodarstvo na zasedenem ozemlju.

Orodja, s katerimi so Italijani uničevali Slovenstvo, so bila mnogovrstna.

Italijanske in komunistične »zasedbe«

Dogodki, dejanja in dejavnosti italijanskih zasedbenih /okupacijskih/ oblasti, ki jih obravnava knjiga, so dokazali, da je bil ta čas ne le z vojaškega, temveč s političnega in nacionalnega vidika odločilen za prihodnost tega dela slovenskega ozemlja. Hkrati je preizkušanje okupacijskega sistema v tako kritičnem času, kot je vojna, pomenilo pomembno preizkušnjo učinkovitosti uprave na zasedenih /okupiranih/ ozemljih in priložnost, da se pokažejo njene morebitne pomanjkljivosti, ki jih bo mogoče odpraviti v času, ko bo Italija obljubljena ozemlja priključila »matični« državi. Na tem mestu ne smemo prezreti ugotovitve pravnikov, da so bile v praksi v ozemeljskih zahtevah vendarle uspešnejše tiste države, ki so same ali prek zaveznikov zasedle »sovražnikova« ozemlja. Očitno to ni veljalo le za komunistično partizansko »osvoboditev« slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Goriškem in Tržaškem maja 1945 ...

Uporaba posebne formalistične terminologije

Avtorica je na predstavitvi knjige poudarila, da bi obravnavanje zgodovinskega dogajanja na tem geografskem prostoru moralo in moglo biti stičišče med italijanskimi in slovenskimi razmišljanji o skupni preteklosti, o tem, kaj nas je delilo in združevalo. Toda določene tematike so edino skupno točko našle v historiografski pozabi in vanjo je sodila tudi italijanska zasedba /okupacija/b slovenskega ozemlja med prvo svetovno vojno.

Kot vidimo, je avtorica italijansko okupacijo slovenskega nacionalnega ozemlja in njihove velezločine obravnavala z posebno formalistično terminologijo. Zakaj? In, kako neskončno neprimerna je beseda zasedeno ozemlje. In spet, koliko mrtvih, trpljenja in opustošenja mora biti, da uporabimo besedo zločin?!

Ivo Žajdela, Soča, sveta reka, prva svetovna vojna, Petra Svoljšak, Demokracija, 25. 3. 2004