Če že ne moremo svobodno obiskovati gora, se pa lahko nanje odpravimo skozi zgodbe s pohodov, ki so prinesle občutke zmagoslavja, ponosa in veselja ob doseženih vrhovih, včasih pa so ostale le kot zabavne prigode, ki si jih lahko pripovedujemo ob neugodnih razmerah, ko moramo ostati v varnem zavetju doma.

Smeh z gora

Takšne zabavne zgodbe je v svoji knjigi Smeh z gora zapisal Dušan Škodič, ki že 25 let redno piše za najstarejšo še vedno izhajajočo revijo Planinski vestnik (več o njej in njeni 125-letni zgodovini boste izvedeli v novi številki revije Praznična), 11 let je tudi član uredniškega odbora, sicer se ukvarja predvsem z zgodovino slovenskega planinstva.

V knjigi Smeh z gora, ki jo je izdala Planinska zveza Slovenije, je objavil duhovite prigode s pohodov, ki jih je doživel sam ali jih slišal od drugih planincev. »Včasih je treba znati tudi poslušati in opazovati, pa se zgodba kar sama izlušči. Ali pa recimo spremljati kakšen planinski forum. Ljudje smo različni in nekateri bolj, drugi manj sami pademo v zaplete, ki si jih pripravimo,« je o svojih zgodbah povedal Dušan Škodič.

Po tragičnih so prišle zabavne zgodbe

»Pisati sem začel leposlovne zgodbe, kasneje pa sem zašel tematsko tudi na druga področja. Zgodb se je z leti nabralo kar veliko, tako veselih kot resnih. Ker je bila prejšnja knjiga Ljudje v gorah napisana po resničnih tragičnih dogodkih, ki so se zgodili v naših gorah, je bilo kar logično nadaljevanje opisovanje vesele plati planinskih doživetij.«


Avtor knjige smeh z gora, Dušan Škodič, foto: PZS

Ob srečevanju z drugimi planinci na poteh in v kočah, ne najboljših odločitvah (npr. ko se celo markacisti izgubijo), iskanju pohodniških partnerjev po planinskih forumih in podobnih, ljubiteljem gora znanih priložnostih za nenavadne pripetljaje se lahko nasmejimo ob trku različnih značajev s skupnim ciljem – uživati v naravi.

Se prepoznate v knjigi?

Podobni zapleti s srečnim koncem se dogajajo vsem planincev, zato so se v opisanih situacijah prepoznali številni. Smešni in nerodni zapleti se nam vsem dogajajo, zato bralec slej ko prej naleti na ogledalo in se zave, da se mu je nekaj podobnega že zgodilo,« meni Škodič.

Zgodbe dopolnjujejo slikovite ilustracije Milana Plužareva.

»Seveda ne ravno enako, ampak dovolj podobno, da se tega zave. Pri samih udeležencih pa je nasprotno, vsakemu je v glavi ostala nekoliko drugačna različica resnice, vse pa tudi ni točno dokumentirano, saj nazadnje ne gre za policijski zapisnik nekega dogodka, temveč za zgodbo z neko poanto. Osebni liki imajo v njej tako kot v vsakem literarnem delu svojo namensko vlogo in niso ravno nujen odraz resničnosti. Hočem reči, če je nekdo po nerodnosti padel v vodo, je to pomembno za zgodbo in njene bralce. Popolnoma nepomembno pa je, ali mu je bilo ime Janez ali Jože. Razen seveda za omenjena dva, ker to lahko jemljeta osebno.«

Nekatere so se zgodile že pred približno 30 leti, a so bile zapisane pozneje, druge so novejše. »Nekatere med temi sedemnajstimi zgodbami so res neverjetne in dolgo sem odlašal z zapisom, češ, saj mi nihče ne bo verjel. Pa mi je neki znanec rekel, naj to storim prav zato, da ne bo šlo v pozabo.«

Pestrost tematik Škodičevih knjig

Smeh z gora je že njegova tretja knjiga in prav verjetno tudi ne zadnja. Najprej je izdal prvoosebni roman Devet dni v avgustu, nato so sledile že omenjene resnične tragične zgodbe s slovenskih gora. Četrta knjiga Meja na razvodnici bo planinsko-zgodovinski vodnik po rapalski meji je naj bi izšla pri Planinski založbi jeseni, je avtor izdal svoje načrte. Letos namreč mineva 100 let, odkar je bila vzpostavljena ta krivična meja. Škodič pa je kar leto dni hodil ob njej in zbiral zgodbe. Ob takšni pestrosti tematik, ki jih zbira za svoje knjige, v smehu, kakopak, dodaja, da si teme svojih naslednjih knjig ne drzne napovedati.

Do jeseni pa si nekoliko odpočijte od težkih zgodb in se raje nasmejite ob zabavnih, zapisanih v knjigi Smeh z gora. Prav gotovo se boste ob branju spomnili na kakšno svoj pripetljaj, ki vam morda ni v čast, zagotovo pa nasmeji vaše znance in prijatelje.