Zapri
Iskanje

Plečnik in Finžgar - prijateljstvo brez ograj

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 07. 01. 2021 / 13:28
Oznake: Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.01.2021 / 13:41
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Plečnik in Finžgar - prijateljstvo brez ograj

Plečnik in Finžgar - prijateljstvo brez ograj
V Plečnikovi hiši v Trnovem je na ogled razstava o prijateljstvu med arhitektom Plečnikom in pisateljem Finžgarjem.

Med velikima Slovencema se je spletlo trdno prijateljstvo, ki je trajalo kar tri desetletja. FOTO: ahriv Plečnikove hiše



Ko se je leta 1921 arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) vrnil iz Prage, se je naselil v rojstni hiši v Trnovem v Ljubljani, v neposredni bližini trnovske cerkve; v tistem času je bil trnovski župnik Fran Saleški Finžgar (1871–1962), bolj poznan kot pisatelj in dramatik. Med velikima Slovencema se je spletlo trdno prijateljstvo, ki je trajalo kar tri desetletja. Doslej smo o njunem odnosu slišali in brali le drobce, oktobra pa so v Plečnikovi hiši odprli razstavo, na kateri so razgrnili še nikoli v javnosti predstavljeno gradivo: od pisem iz njune korespondence, Finžgarjevih zapisov o sosedu in njunih skupnih fotografij do skic, načrtov, oblikovanja knjig in revij, za katere je arhitekta spodbujal pisatelj. Na razstavi so tudi izvirni predmeti, ki jih je Plečnik oblikoval za svojega župnika in prijatelja: Finžgarjev ciborij iz leta 1936, kipec za častnega meščana Ljubljane, ki ga je Finžgar prejel leta 1941, in velikonočni svečnik iz leta 1951. Razstavo je pripravil Marijan Rupert, vodja rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki hrani večino razstavljenega gradiva. Razstava, ki so jo naslovili Prijateljstvo brez meja, bo v Plečnikovi hiši (ob trnovski cerkvi) na ogled do konca januarja 2021.

Podrta ograja med hišo in cerkvijo


»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico ljubljanske univerze, da njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami,« v spominskem zapisu piše Finžgar. »Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: 'Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte! … Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?'« Finžgar v zapisu nadaljuje, da ga je Plečnik »bistro opazoval« in uganil, da ni prišel prosit načrta za novo ograjo. »Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: 'Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.' Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«

Ustvarjalno sodelovanje pisatelja in arhitekta


V spremnem besedilu k razstavi je Rupert zapisal, da je močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v ustvarjalno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljevanju in urednikovanju ter duhovniških obveznostih, »resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti januarja leta 1957«. Finžgar je bil trnovski župnik od leta 1918 do leta 1936, ko se je upokojil, a je v župniji še vedno služboval kot duhovnik in pisatelj. Poleti 1944, kmalu po praznovanju zlate maše, je po čudežu preživel bombardiranje njegovega doma; do smrti je živel v bližnji hiši na Koleziji (ob potoku Gradaščica), ki jo je načrtoval Plečnik. Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica. Gradivo na razstavi zajema tudi dragocene ohranjene fotografije, tako njune skupne kot tiste, ki kažejo na njuno skupno ustvarjanje (večina od njih je last dr. Janeza Bogataja). Ena od fotografij kaže Finžgarja, ko predava študentom na Zabreški planini nad Žirovnico. Tam je imel leseno brunarico, pogosto je zahajal gor, da bi imel mir za pisanje. A je imel stalno obiske, v zapisih razberemo, da ga je v mesecu dni obiskalo tudi do 400 ljudi. Posebej so k njemu radi prihajali študentje in ga poslušali, kar kaže na njegovo izjemno priljubljenost in vpliv. Finžgar je brunarico imenoval Murka, Plečnik pa je kasneje Murka naslovil enega od svojih arhitekturnih projektov.


Izlet v Podroje na dom Finžgarjevega kaplana Antona Hostnika, 27. novembra 1932. Z desne: Plečnik (v naročju drži Hostnikovega nečaka), Finžgar, Hostnik in Hostnikov brat. FOTO: arhiv Plečnikove hiše


Moralna avtoriteta ob introvertiranem umetniku


Da sta si bila soseda karakterno zelo različna, piše Rupert: »Plečnik bolj kot ne asocialni samotar, ki je težko navezoval stike z okolico, Finžgar pa, nasprotno, oseba z izrazitim družbenim in socialnim potencialom. Vendar sta oba svojo umetniško in duhovno poslanstvo dojemala v smislu celibata kot sublimiranega življenjskega imperativa.« Plečnik si je bil po besedah Ruperta blizu le z redkimi ljudmi, ki so mu bili pri srcu, v Finžgarju pa je našel oporo in dobrega prijatelja, ki ga je neizmerno spoštoval. »Finžgar je v svojem času užival položaj moralne avtoritete, imel je izjemno socialno karizmo. Introvertiranemu umetniku, ki je rad ustvarjal v samoti, je s svojim vplivom omogočil prodor v širšo družbeno javnost. Tudi to je botrovalo dolgoletnemu prijateljstvu.« Rupert še predstavi zanimivost, da je Plečnik Finžgarja vedno vikal, kar je razvidno iz njunih pisem in kaže ne le na bonton tistega časa, ampak predvsem na veliko spoštovanje in avtoriteto, ki jo je imel zanj kot duhovnik.

Ob daru za mašo in uboge vedno pripis: brez javnosti


V pismih med Plečnikom in Finžgarjem se razodeva globoka vera obeh, njuna popolna predanost Bogu in življenju po evangeliju. Plečnik pogosto piše o veri. Pisemska korespondenca pa je po besedah Ruperta le materialni dokaz za njuno globoko prijateljstvo, pogosto sta namreč komunicirala tudi osebno, o njunih srečanjih, obiskih prijateljev, krajih, kamor so radi zahajali, obstajajo različna pričevanja. »Tukaj vam pošiljam znesek za sveto mašo, kar ostane, pa prosim za trnovske ubožce,« piše župniku v več pismih. Po besedah Ruperta to kaže na Plečnikovo dobrodelnost: »Pod trdo lupino se je skrival mehak in sočuten človek.« Znano je, da Plečnik za svoje načrte in projekte, tako za cerkvene kot posvetne, ni nič zaračunaval, pogosto sploh ni dobil honorarja. Kar je dobil in veliko tega, kar je prihranil iz Prage, pa je namenil revnim študentom in ljudem na robu. Na koncu pisem, v katerih je Finžgarju pošiljal denar, je vedno pripisal: Brez javnosti.

Predan, požrtvovalen, hvaležen


Iz obširne pisemske korespondence na razstavi se Plečnik razkrije kot arhitekt – ta njegov del že precej poznamo, pa tudi kot grafični oblikovalec, kar je bilo doslej manj poznano: originalne risbe, vinjete, klišeji, osnutki … Finžgarju jih je za naslovnice revij, knjig, podobic pošiljal v pismih, večinoma s skromnim opravičilom, da ni grafični oblikovalec. Spoznamo pa ga tudi kot velikega človeka in zaupnega prijatelja: predanega, požrtvovalnega, delavnega, hvaležnega in, kot pravi Rupert, »do konca skromnega v izvirnem Frančiškovem duhu«. V pismih so se ohranila tudi dragocena razmišljanja o položaju arhitekture in umetnika v tistem času.

Njuno zadnje srečanje Finžgar opisuje v spominskem zapisu: »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem, ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi naše dnevne novice o družbi in Cerkvi bile še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej, za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh