Glorieta na Plečnikovem stadionu pred približno 20 leti, foto: Damjan Prelovšek

Stroka je enotna: načrtovan t. i. Bežigrajski športni park bi ohranil le okrog pet odstotkov Plečnikovega stadiona, zato ne pomeni njegove prenove, ampak pozidavo in uničenje

Konec maja je bila sklicana nujna seja odbora za kulturo v državnem zboru na temo Plečnikovega stadiona. Na sejo je bilo vabljenih prek 30 organizacij in posameznikov: od pomembnih plečnikologov in predstavnikov stroke (arhitektura, krajinska arhitektura, umetnostna zgodovina …), državnih institucij, ki o tem odločajo (Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) …) pa do civilne pobude za ohranitev stadiona v izvirni obliki in investitorja. Vsak je imel pet minut časa, da predstavi svoj pogled na načrtovano »prenovo« stadiona, zgrajenega leta 1935 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, pred desetletjem razglašenega za kulturni spomenik državnega pomena. Zavod za varstvo kulturne dediščine je namreč investitorju Jocu Pečečniku prižgal zeleno luč za gradnjo Bežigrajskega športnega parka, a stroka v državnem zboru je bila enotna: ne gre za obnovo, ampak novogradnjo, ki bi povsem uničila kulturno dediščino. Načrtovani prenovi nasprotuje tudi eden največjih poznavalcev Plečnika pri nas, avtor številnih knjig o Plečniku in njegovem ustvarjanju, umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek.

Gospod Prelovšek, ali je stadion umetnina?

Jože Plečnik je bil umetnik, genij, vsako njegovo delo je umetnina. V vsaki stvari so njegove nove ideje, sveži premisleki, nobena umetnina ni enaka drugi; vse, kar je Plečnik ustvaril, ima v sebi nekaj genialnega, zato so vsa njegova dela umetnost. Res pa je, da Plečnik športa ni maral (nasmeh). Njegovi učenci pričujejo, da kdor mu je povedal, da gre recimo v nedeljo smučat, je v ponedeljek zjutraj našel svojo risalno desko pred vrati učilnice. S stadionom pa Plečnik kot vrhunski umetnik ne daje veljave le športu s kulturno gesto, ampak daje športu vrednost z umetnostjo. Tudi zato bi moral biti stadion nedotakljiv.

Pa vprašam še drugače: kaj ima ta danes razpadajoči objekt umetniškega?

Najprej je treba povedati, da je Plečnik stadion zgradil po naročilu oziroma za potrebe katoliškega telovadnega društva Orel; vemo, da so bili Orli ustanovljeni leta 1906 nasproti liberalnim Sokolom. Ni bil grajen za nogomet, ampak za športne prireditve, pa tudi kulturne in verske; eden največjih dogodkov na stadionu se je zgodil leta 1939, evharistični kongres Kristusa Kralja. Plečnikovo umetnino prepoznamo po glorieti, danes bi ji rekli slovesna tribuna, po dveh paviljonih za godbo, v tistem času so namreč telovadili ob živi glasbi. Plečnikovo delo prepoznamo po enkratnem nadstrešku s stebri ob Dunajski cesti, po vhodu, ograji, lo­­pi … Vse je premišljeno, dodelano.

Ampak že četrt stoletja je ta kulturna dediščina »zaprta«, neuporabna, propada sredi Ljubljane.

Stadion je nujni sestavni del Plečnikove Ljubljane, zaščiten je kot spomenik državnega pomena. Država pa ima problem: ve sicer, kaj so spomeniki državnega pomena, ne ve pa, kaj bi z njimi in kako jih ohranjati. Spomeniško varstvo, ki bi moralo biti prvi varuh spomenikov, spomenike bi morali ščititi in ohranjati, je pri stadionu in še mnogih drugih projektih povsem zatajilo. Kar ostro rečem, da je vodstvo pogrebni zavod za kulturne spomenike. Vodstvo ZVKD je razglasilo, da lahko kapital s stadionom dela, kar hoče. Plečnikovega stadiona ne bo več, uničili ga bodo.



V čigavi lasti pa sploh je stadion?

Kolikor je meni poznano, so od orlov pravico nasledstva dobili križniki, ti pa so ga, ko so po denacionalizaciji dobili spet vrnjenega, prodali Mestni občini Ljubljana; solastnika sta še Olimpijski komite in investitor. Slednji je pred 12 leti obljubil, da bo stadion obnovil, v resnici pa ga pred očmi vseh nas uničuje. Med drugim je odpeljal vso drenažo, da sta se zelenica in tribuna s sedeži zarasli, potrgal žlebove nad glorieto, da se še hitreje uničuje, udrl luknjo v zaščiten zid in še bi lahko našteval. Trdi sicer, da je v obnovo vložil že milijone, ne šteje pa, kaj vse je uničil.

Investitor je ob razgrnitvi načrtov t. i. obnove zatrdil, da se bo vse, kar je Plečnikovega, ohranilo. Torej je to zavajanje?

Norost je že to, da sploh uporabljamo besedo obnova. Gre za novogradnjo! Prebral sem, da bo investicija stala prek 270 milijonov evrov, novi NUK pa je ocenjen na 50 milijonov. Torej za pet NUK-ov in še ostalo bi! Izračunano je, da bi za obnovo stadiona v izvirni obliki potrebovali en odstotek te investicije. Območje investitor potrebuje, da zgradi moderni športni kompleks sredi mesta, Plečnikovega dela bi morda ostalo pet odstotkov. V načrtu je, da bodo območje poglobili za 20 metrov, na mestu pa bodo zrasle tri 70-metrske stolpnice. Raje ne govorim, kaj bo pomenil hrup in onesnaženje v času načrtovane pet- in večletne gradnje. V neposredni bližini je znamenita soseska Fondovih blokov, pa osnovna šola, uničili bi drevorede, park, travno površino …

Ampak omenjeno Plečnikovo dediščino naj bi v času gradnje odmaknili in obnovili v konservatorskih ateljejih, potem pa umestili v nov športni park.

To je še ena norost. Trditev je nekaj podobnega, kot bi rekli, da bodo katedralo Notre Dame prestavili v atelje, jo tam obnovili in spet postavili nazaj. Zid okrog stadiona bodo prenesli v atelje?! Kulturni spomenik se ščiti na licu mesta, tam kjer je.

Profesor Aleš Vodopivec s Fakultete za arhitekturo je v državnem zboru dejal, da v 50 letih še ni videl takšnega poenotenja stroke, proti načrtovani gradnji je tudi Ministrstvo za kulturo ... Vodstvo ZVKDS, ki je edino prižgalo zeleno luč, pa trdi, da so delali po črki zakona. Kaj še lahko stori država?

Država ima v rokah vse vzvode, da stadion zaščiti. V zakonu imamo poseben člen, ki določa, da če lastnik nevestno ravna s kulturnim spomenikom, se ga lahko razlastnini. Potem imamo zakon iz leta 2009, ko je bil stadion skupaj z drugo Plečnikovo dediščino v Ljubljani razglašen za spomenik državnega pomena – to pomeni, da se tam ne sme nič novega graditi. ZVKDS pa se sklicuje in namenoma napačno razlaga Odlok o zaščiti Plečnikove dediščine, ki podobno kot katastrofalen 31. člen zakona o varstvu kulturne dediščine, omogoča tako rekoč vse. Če bi se škofje odločili, da stolnice ne potrebujejo več, bi potrebovali le strokovnjaka, ki bi jim napisal, da ni bila zgrajena po predpisih za 21. stoletje in bi jo sklicujoč na ta zakon lahko podrli.

Ne smemo pozabiti še nečesa: projekt novega športnega parka podpira tudi ljubljanska občina. Spet se uporablja že prevečkrat videna županova propaganda, ko vpraša meščane: želite to podrtijo ali moderen objekt? In vsi zakričijo: novo. Ne vedo pa, da s tem sami sebi žagajo korenine.

Kaj boste storili, če v tej zadnji fazi odpove še država in bodo za Bežigradom zaropotali gradbeni stroji?

Zjokali se bomo. Protesti ne pomagajo. Podobno smo nasprotovali v primeru Kolizeja, vrhunske dediščine iz Prešernovega časa, pa nismo bili slišani. Identiteto slovenskemu narodu sta dala Prešeren in Plečnik, slednji še bolj v tem smislu, da ga ni treba prevajati v druge jezike. Evropa ga pozna in spoštuje. Organizacija Europa Nostra je Plečnikov stadion uvrstila na seznam sedmih najbolj ogroženih spomenikov in dediščinskih območij v Evropi za leto 2020. V zadnjem času smo uničili veliko Plečnikovih del, med drugim podirajo in »prestavljajo« mariborsko kapelo jezuitov pri sv. Magdaleni s Plečnikovim interierom, ki je prodana za parkirno hišo. Premalo se zavedamo, da naša identiteta stoji na dediščini.