Lepo urejen cerkveni trg s spomenikom padlim vojakom v prvi svetovni vojni v naši župniji, vrhnji del evharističnega svetilnika iz leta 1935 in drzno, obenem pa iznajdljivo zasnovan dovoz in dohod do cerkvenega trga, nosilni steber ostrešja nad grobovi komendskih duhovnikov ter Dimičev in Štebetov nagrobnik na pokopališču, v kapeli Matere Božje, leta 2000 prizidani k župnijski cerkvi, pa tabernakelj, ki je bil od leta 1956 v glavnem oltarju župnijske cerkve. Leta 2001 so ga, potem ko je leta 1997 rezbar Miha Legan iz Stranske vasi pri Žužemberku izdelal novega po vzoru prejšnjega, Jelovškovega, prenesli v omenjeno kapelo, pred tem pa ga je obnovil pasar Anton Marolt iz Kranja.

Vrhnji del Plečnikovega svetilnika iz leta 1935. FOTO: Jožef Pavlič

Kaj nam govorijo ta Plečnikova dela, če se poglobimo vanje?

Najprej, da je bil Jože Plečnik velik kot arhitekt, do danes nepresežen v slovenskem prostoru, in da smo lahko komendski župljani in občani veseli, pa tudi ponosni, da je toliko ustvaril pri nas in za nas. Žal iz ne vem kakšnih razlogov, človek bi dejal, da abotnih, nismo dobili tudi Plečnikovih mrliških vežic, ko bi jih lahko in bi lepo zaokrožila vse, kar je v historični Komendi njegovega, vendar je že tega toliko, da arhitektu lahko za to rečemo: »Bog lonaj!«

Plečnikov nagrobnik družine Dimic. FOTO: Jožef Pavlič

Plečnikovi sodelavci v Komendi

Bog lonaj lahko rečemo tudi nekdanjemu komendskemu županu Janezu Štrcinu (1885–1972) iz Kaple vasi, ki je za časa župnika Janeza Zabukovca (v Komendi je deloval od leta 1927 do leta 1946) arhitekta Plečnika pripeljal v Komendo, zidarskemu mojstru Boštjanu Belcijanu (1898–1970) z Gore pri Komendi, ki je bil izvajalec Plečnikovih zamisli, kakor tudi gradbeni vodja Ivan Dimic s Križa in tesarski mojster Anton Štebe (1895–1960) iz Most; potomcem slednjih dveh sta ostala enkratna Plečnikova nagrobnika.

Bog lonaj smo dolžni reči tudi nekdanjemu komendskemu župniku in zaslužnemu dekanu Viktorijanu Demšarju (v Komendi je bil župnijski upravitelj in župnik od leta 1946 do leta 1975), velikemu arhitektovemu občudovalcu, ki je mojstra Plečnika prosil za izdelavo kovinskega tabernaklja za glavni oltar župnijske cerkve, saj je bil prejšnji, Jelovškov, že dotrajan. Arhitekt je pristal: »Za Komendo bom to rad naredil!«

Plečnikov nagrobnik Štebetovih. FOTO: Jožef Pavlič

Premestitev evharističnega svetilnika na ukaz oblasti

Prav je, da se z Bog lonaj zahvalimo tudi arhitektu Janezu Valentinčiču, Plečnikovemu učencu, ki je leta 1956, ko so tedanje komunistične oblasti (OBLO Kamnik) ukazale, da mora župnijski urad na lastne stroške do 15. marca tega leta odstraniti evharistični svetilnik z dovozne poti na cerkveni trg, kamne iz podstavka za svetilnik še istega leta uporabil za nosilni steber ostrešja nad pokopališčem za komendske duhovnike, bronasti ciborij iz svetilnika pa so porabili za novi tabernakelj v župnijski cerkvi. Zgornji del svetilnika pa so shranili v župnijski šupi, dokler ni zastopnik spomeniškega varstva pri OLO Kamnik, prof. Nace Šumi, leta 1967 odločil, naj se to Plečnikovo delo umesti nekam na cerkveni trg. Odkazal mu je mesto pred nadstrešjem veroučne učilnice, vendar tako, da bo za komunistične oblastnike spotakljiv napis na svetilniku ŽUPNIJA KOMENDA EVHARISTIČNEMU KRALJU obrnjen k župnišču, da ne bi koga preveč razburjal.

Sedanje mesto na cerkvenem trgu, ki ga je za časa župnika in dekana Nikolaja Pavliča (v Komendi je bil dušni pastir od leta 1975 do leta 2000) po bogatejši Plečnikovi različici leta 1994 uredil arhitekt Feliks Hribernik iz Depale vasi pri Domžalah, je dobil tega leta, ko so bila opravljena tudi obsežna obnovitvena dela tudi na Plečnikovi dovozni poti in dohodih na cerkveni trg. Tudi tem trem: Bog lonaj!

Plečnikov pomnik padlim vojakom v prvi svetovni vojni iz komendske župnije. FOTO: Jožef Pavlič

Zadnje Plečnikovo pismo je bilo namenjeno župniku Demšarju

Zakaj takšno zahvaljevanje? Ker se je sam arhitekt Plečnik znal in zmogel tako lepo zahvaliti. Najprej Stvarniku, od katerega je prejel tako sijajne darove. »Meni je Bog dal talente, mu moram vračati!« je odgovoril župniku Demšarju, ko ga je vprašal za račun za novi tabernakelj. Hvaležen pa je bil tudi tistim, ki so znali prav prisluhniti njegovim umetniškim zamislim. Takšen je bil tudi župnik Demšar. Prav njemu je Plečnik namenil zadnje pismo z dne 1. januarja 1957. Čeprav mu ga ni odposlal, bo za vedno ostalo zapisano: »Velečastiti, predragi gospod! Za vse med boleznijo Bohlonej. Vaš Plečnik.«

Plečnikov pomnik padlim vojakom v prvi svetovni vojni iz komendske župnije na cerkvenem trgu v Komendi, preurejenem po Plečnikovih načrtih. FOTO: Jožef Pavlič

Mojster lepote, dovršenosti in popolnosti

Hvaležnost Plečniku pa je najtesneje povezana z občudovanjem tega, kar je ustvaril: lepote, dovršenosti in popolnosti njegovih del. Pri teh se je sicer zgledoval pri antičnih mojstrih, vendar s takšnim umetnostnim merilom, odnosom in predanostjo v sebi, da mu skoraj ni primerjave. Imeti tako izostreno oko za lepo, tako odprto dušo in srce, spoštovanje že ustvarjenega pred njim, je lahko vodilo, na ravni, ki smo je sposobni, tudi za nas danes, ko pri marsikom in marsikje primanjkuje pravega čuta za lepo, postavitev v kraj, kam kaj sodi. Žal tudi pri nas v Komendi.

Plečnikov nosilni steber ostrešja pri grobovih komendskih duhovnikov. FOTO: Jožef Pavlič

Znal je uporabiti, kar je videl v kraju

Plečnik je znal videti stvari okrog sebe, te umetniško poustvariti, jim dati nov prostor, pomen in namembnost. Preden se je lotil predlaganega oziroma načrtovanega dela, se je rad sprehodil naokrog in iskal, kje bi našel kaj uporabnega za svoje načrte. V Komendi se je glede tega še posebej ustavil ob Testaferratovem (Glavarjem) vodnjaku iz leta 1750 pred Šmidovo graščino in ob gotskemu svetilniku iz leta 1510 na sedanjem južnem robu pokopališča. Pri prvem je njegovo obliko uporabil za novi kovinski tabernakelj v glavnem oltarju župnijske cerkve, pri drugem pa za pomnik na evharistični kongres leta 1935 v Ljubljani sredi dovozne poti na cerkveni trg. Prav mu je prišel tudi na Jesenicah po prvi svetovni vojni vliti litoželezni zvon, last cerkvenega ključarja Andreja Mejača, ki je pred bronastimi skupaj z drugimi litoželeznimi zvonovi zvonil v zvoniku komendske cerkve. Kot klicarja proti vojnemu nasilju, zaradi katerega je zelo trpela tudi komendska župnija, ga je »posadil« na vrh spomenika domačim žrtvam iz prve svetovne vojne z vsepovsod omenjanim napisom: Molimo za zdravo pamet. Res, tudi v sedanjih slovenskih in evropskih časih, ko je toliko poneumljanja, brezglavega hitenja in tudi prezgodnjih tragičnih smrti.

Pri obeh Plečnikovih nagrobnikih pade pri Dimičevem v oči tudi napis Človekov dom. Opozorilo, da je človekovo življenje kratko, se lahko kmalu izteče, umrlega sprejme zemlja. Tudi ta je, posvečena, kakršna je na komendskem pokopališču, »človekov dom«. Posmrtni sicer, vendar za trdno verujoče, kakor je bil Plečnik, le prehodnega značaja, za neverujoče pa tolažba, kaj vse je umrli naredil dobrega za časa svojega življenja. Plečnik je pri napisu Človekov dom hotel povedati, naj umrli tukaj počivajo v miru, spravljeni z Bogom in svetom. Tudi tisti, ki jih je vzela prva in druga svetovna vojna, njihova trupla počivajo bog ve kje.

Plečnikov tabernakelj v kapeli Matere Božje. FOTO: Jožef Pavlič

Varčen pri sebi, radodaren za Boga

Plečnik nas spodbuja tudi k varčnosti. Varčen je bil sam pri sebi, za Boga pa mu ni bila nobenega stvar dovolj lepa in popolna: »Za Jezusa ni nobena stvar preveč lepa!«. Velik, kakor je bil, se je zavedal svoje človeške omejenosti, minljivosti in majhnosti v primerjavi z vsem, kar je bilo že ustvarjeno in še bo, najprej pa v primerjavi z Božjo lepoto, popolnostjo in veličastnostjo. Zato je bil tudi tako odprt za vse veliko, lepo in dobro, je uspel v sebi v veliki meri povzeti, kar je bilo že doseženo na področju arhitekture pred njim ter temu vdihniti novo obliko, smisel in namen. To mu je uspevalo kot malokateremu slovenskemu umetniku. Zato smo lahko Komendčani res veseli in hvaležni mojstru nad mojstri, da imamo toliko njegovih del, si jih lahko vsak dan ogledujemo in ob njih bistrimo svoj čut za lepo, obenem pa kot ljudje po arhitektovem vzoru rastemo v dobrem, plemenitem.

Hvala, veliki arhitekt Jože Plečnik!