Na zadnji junijski dan se je v času, ko se Ljubljani zaman toži po večernem hladu, odprtja razstave udeležilo več obiskovalcev, kot jih zmorejo sprejeti galerijski prostori.

Zbrane je pozdravila vodja Galerije Družina Manica Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Umetnine, ki so redko na ogled

Razstava o barvah bogoslužnega leta, ki so jo omogočili in s svojim znanjem podprli mag. Roman Starc, župnik v stolnici svetega Nikolaja v Ljubljani, dr. Matjaž Ambrožič, župnik v Begunjah na Gorenjskem, Boštjan Prevc, tajnik Nadškofije Ljubljana, in Primož Jerman iz župnije Vransko, namreč ponuja premišljen izbor in zanimivo postavitev liturgičnih oblačil, ki jih ni mogoče videti vsak dan: od mašnih plaščev v petih bogoslužnih barvah – beli, rdeči, zeleni, vijolični in črni –, kot jih je za latinsko Cerkev leta 1200 določil papež Inocenc III., plaščev v baročnem in gotskem kroju, dalmatik, do posebej izpostavljenih liturgičnih oblačil s prepoznavno slovensko narodnostno noto, izdelanih po načrtih slikarke in oblikovalke Helene Kottler Vurnik (1882, Dunaj – 1962, Radovljica), vijoličnega mašnega plašča, ki ga je politik Anton Korošec podaril župniji Begunje – po načrtu Jožeta Plečnika so ga izdelale sestre usmiljenke iz begunjske ženske kaznilnice. 

Zlatomašni ornat škofa Jegliča, narejen po načrtih Helene Vurnik. FOTO: Tatjana Splichal

Pozornost pa pritegujejo tudi številni drugi mojstrski izdelki, med njimi predkoncilske raritete, kot so pontifikalni čeveljci.

Naše redovnice, vezilke, zlasti šolske sestre so po načrtih Staneta Kregarja, zakoncev Helene in Ivana Vurnika, sester Darinke in Pavle Bajec in drugih izvezle resnične umetnine.

Razumevanje simbolne govorice

Vsebino razstave in pomen liturgičnih oblačil je predstavil nadškofijski tajnik Boštjan Prevc, ki posebno pozornost namenja ne le ohranjanju te naše bogate dediščine, ki jo izpodrivajo industrijsko narejeni izdelki, temveč tudi njenemu ustvarjanju: že poldrugo desetletje se namreč zavzeto posveča vezenju liturgičnih oblačil in svoje znanje posreduje drugim. 

Boštjan Prevc. FOTO: Tatjana Splichal

Prevc je uvodoma izpostavil, da liturgična obleka poudarja službo duhovnika kot mašnika. Pogosto jo sprejemamo samoumevno in niti ne razumemo njene simbolne govorice. 

Liturgična oblačila kot predslutnja nebeške lepote krepijo našo odprtost za Boga, v našem srcu spodbujajo hrepenenje po Bogu.

Razstava želi torej spodbuditi zanimanje tako za pomen različnih kosov duhovnikove obleke kot za sporočilo posameznih liturgičnih barv. Duhovnikova izbira oblačil je namreč skrbno določena in sledi liturgičnim predpisom, zlasti bogoslužnemu koledarju.

Praznična bela liturgična oblačila. FOTO: Tatjana Splichal

Bogoslužje nagovarja vse čute

»Že iz narave smo navajeni, da svet ni črno-bel. Prek lepote narave pa odkrivamo neskončno ustvarjalnost Boga in njegovo lepoto ter jo želimo posnemati, se ji bližati. Posebno Božjo bližino in lepoto želimo okusiti v bogoslužnih prostorih – cerkvah – in pri bogoslužnih opravilih,« je dejal Prevc. 

Zelena kazula s štolo in manipljem iz leta 1618, verjetno dar ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. FOTO: Tatjana Splichal

»Bogoslužje nas želi nagovarjati v vseh čutih, ki jih imamo, da bi začutili bližino Božje veličine in neskončno lepoto Boga samega,« zato pri bogoslužju uporabljamo barve, ki se navdihujejo ob raznovrstnosti Božjega stvarstva.

Boštjan Prevc, v ozadju reprodukcija cerkve v Šmartnem pri Litiji. FOTO: Tatjana Splichal

Liturgični barvni krog

»'Letni časi' se v bogoslužju menjajo v bogoslužnem, liturgičnem koledarju,« je pojasnil Prevc.  »Pričakovanje in upanje adventnega časa zaznamuje vijolična, nato zasveti v praznični božični belini, se zresni v odpovedi in pokori vijoličnega postnega časa, ki pordeči ob kraljevski cvetni nedelji in krvavem velikem petku. Potem spet zablesti v belini in zlati slovesnosti velikonočnega praznika, ki traja 40 dni do vnebohoda, po desetih dneh pa dočakamo binkošti s prihodom Svetega Duha, ki se prikaže v rdečih plamenih. Čas med letom, ki ga obhajamo v zeleni barvi, ki je barva spokojnosti, umirjenosti, tudi upanja, razgiba belina praznikov in rdečina svetnikov – mučencev. Za Marijine praznike uporabimo tudi njeno barvo, ki je sinja, modra. Rajnih se spominjamo v žalni črni, ki jo je pokoncilska zavzetost pretirano prekrila z vijolično, a se črna marsikje spet uveljavlja.«

Barve liturgičnega leta. FOTO: Tatjana Splichal

Rožnata kot znamenje veselja

»Dve nedelji na leto sta obarvani rožnato – ne roza, kot se poenostavljeno in brez pravega razmisleka pojavlja danes. To sta 3. adventna – gaudete in 4. postna nedelja – laetare. 

Rožnata dalmatika s cofi. FOTO: Tatjana Splichal

Napovedujeta skorajšnji konec adventa oz. posta in se že veselita bližajočih se praznikov. Sta nedelji veselja.« Kajti »liturgične barve mašnih oblačil nas želijo skupaj z domišljeno okrasitvijo bogoslužnega prostora notranje razpoložiti, da bi nas Bog v svetih obredih mogel bolje nagovoriti z vsebino praznika.« 

Razstava ponuja premišljen izbor in zanimivo postavitev liturgičnih oblačil, ki jih ni mogoče videti vsak dan.

Prevc je poudaril tudi nujnost liturgične vzgoje vernikov – ne le posameznih v liturgijo bolj vključenih skupin, kot so ministranti, pevci, krasilci. Na izviren in privlačen način je treba o tem poučiti tudi druge, zato je izrazil hvaležnost Manici Ferenc za idejo in izvedbo razstave.

Baročni mašni plašč, ki so ga verne žene leta 1918 poklonile škofu Jegliču, je ena sama ročno sklekljana čipka. FOTO: Tatjana Splichal

Izjemna dediščina, ki nam je zaupana

Ob tem se je prav s hvaležnostjo in ponosom zavedati tudi izjemne dediščine, ki nam je zaupana, da jo ohranimo prihodnjim rodovom. Dela »naših redovnic, vezilk, zlasti šolskih sester, ki so po načrtih Staneta Kregarja, zakoncev Helene in Ivana Vurnika, sester Darinke in Pavle Bajec in nekaterih drugih izvezle resnične umetnine«.

Za glasbeno spremljavo dogodka sta z izvirno priredbo liturgičnih pesmi poskrbela Metod Banko in Matija Krečič. FOTO: Tatjana Splichal

In ker je namen cerkvene umetnosti, kakor ga opredeljuje tudi Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, čim bolj pomagati, da se človekov duh pobožno dviga k Bogu, je Prevc vsem, ki si bodo razstavo ogledali, zaželel, da bi se ob njej »njihov duh pobožno dvigal k Bogu, čeprav vemo, da je vsa ta lepota v primerjavi z Božjo lepoto, kakor je zapisal pesnik France Prešeren v sonetu v spomin Matevžu Langusu, le 'sled sence zarje unstranske glorje'.«

Pet bogoslužnih barv – belo, rdečo, zeleno, vijolično in črno – je za latinsko Cerkev leta 1200 določil papež Inocenc III.

Milostno ogrinjalo

O pomenu bogoslužnih oblačil je spregovoril salezijanec Peter Pučnik, letošnji srebrnomašnik – ki je torej mašni plašč prvič oblekel pred točno 25 leti. Povedal je, da se živo spominja trenutka, ko mu je ob duhovniškem posvečenju, kakor je v navadi, plašč pomagal obleči domači župnik: bilo je v mariborski stolnici 29. junija 2000 okoli 16. ure. 

Peter Pučnik v pogovoru z Manico Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

In kakor takrat, tudi danes, ko si ga nadene, pomisli: »Ali sem vreden?« Mašni plašč doživlja kot Božje pokrivalo, s katerim ga Bog obdari z milostmi, da lahko v njegovem imenu obhaja sveto mašo. Duhovništvo je namreč velik dar! Poleg tega je mašni plašč dobrodošla zaščita pred posvetnim, ki duhovniku pomaga, da se laže posveča svojemu poslanstvu. »V mašnem plašču pač ne boš bleknil neumnosti,« je bil nazoren Pučnik.

Salezijanec Peter Pučnik je predstavil pobarvanko, namenjeno liturgični vzgoji otrok. FOTO: Tatjana Splichal

Nujnost liturgične vzgoje

V pogovoru z Manico Ferenc, vodjo Galerije Družina, sta se dotaknila tudi nujnosti liturgične vzgoje – da bi se verniki pri maši bolj zavedali sporočilnosti barv, jih razumeli. »Rdeča, ki je med drugim liturgična barva ob praznikih apostolov in evangelistov ter svetnikov mučencev, namreč ni le barva njihove prelite krvi, je predvsem znamenje ljubezni do Kristusa, iz katere so bili pripravljeni dati življenje,« je izpostavil Pučnik, ki opaža, da se zlasti otroci in katehumeni, torej tisti, ki s pripravo na zakramente šele vstopajo v krščanstvo, zelo zanimajo za liturgične barve, liturgične predmete – naloga duhovnikov pa je, da ljudi na tem področju vzgajajo.

Razstavo je odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal

Predslutnja nebeške lepote in vanjo uvezene molitve

Razstavo je odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je ob tem izpostavil dvoje: ob reklu, da »obleka ne naredi človeka«, najprej to, da pa obleka »naredi dogodek, razvrednoti ali spodbudi njegovo doživljanje«. 

Pri bogoslužju uporabljamo barve, ki se navdihujejo ob raznovrstnosti Božjega stvarstva.

Ob tem je spomnil, kako so se v preteklosti naši predniki že s tem, ko so si nadeli »takmašno obleko«, začeli pripravljati na doživljanje evharistije. Kakor »naše hvalnice Bogu ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k Njemu«, namreč tudi liturgična oblačila kot predslutnja nebeške lepote krepijo našo odprtost za Boga, v našem srcu spodbujajo hrepenenje po Bogu. Hkrati je ob razstavljenih liturgičnih oblačilih, umetninah najžlahtnejše lepote, izpostavil dejstvo, koliko molitev so vanje uvezle in vtkale številne redovnice, ki so jih ustvarile. »Bog sam je v njih postal naša dediščina,« je dejal nadškof Zore.

Razstavo Barve cerkvenega leta so predstavili Peter Pučnik, nadškof Stanislav Zore, Manica Ferenc in Boštjan Prevc. FOTO: Tatjana Splichal