Ob imenovanju: Bog bo imel stvari v svojih rokah

»Imenovanje je spodbuda, znamenje, da Bog želi delovati tudi po meni. Upam, da bom s ponižnostjo in pripravljenostjo znal in skušal biti orodje v božjih rokah še naprej. Na misel mi prihaja stavek, pozabil sem avtorja: 'Če je Bog izbral mene, potem se je odločil, da bo imel stvari v svojih rokah. Ker jaz jih ne morem imeti.'«

Fotografiranje pred škofovskim posvečenjem. FOTO: Tatjana Splichal

Ob posvetitvi novega oltarja na Brezjah: Naj oltar ne bo samo okras

»Med sveto daritvijo mora na oltarju ležati delo tvojih rok, ležati na njem vsa tvoja ljubezen, ležati vsa tvoja skrb, ležati vse tvoje trpljenje. Na ta način oltar ne bo samo okras in tako sveta daritev ne bo odmaknjen obred, ampak bo oltar postal moj oltar, oltar bo postal moj prostor srečanja z Bogom.«

Pogovor z nadškofom Zoretom tik pred škofovskim posvečenjem lahko preberete TUKAJ.

O slovenskih svetniških kandidatih: So tuji svetniki boljši od domačih?

»Vem, da se mnogi med vami, morda kar vsi, v svojih potrebah in prošnjah obračate na svetnike. Toda ali se v prepričanju, da so naši svetniški kandidati živeli sveto, obračamo tudi nanje, naj s svojo priprošnjo posredujejo pri Bogu za nas? Ali morda mislimo, da so že uveljavljeni svetniki močnejši in učinkovitejši pri Bogu? Morebiti se tudi tukaj kaže naša večna hiba, da je tuje boljše od našega, da so torej tudi tuji svetniki boljši od domačih? Če hočemo, da bo katerikoli izmed svetniških kandidatov v resnici prištet med svetnike, moramo izmoliti čudež po njegovi priprošnji ali drugače rečeno, moramo Bogu povedati, da verjamemo v moč njegove priprošnje, torej v moč njegove svetosti. Vabim vas torej, da začnemo pomnoženo prositi Boga za uslišanje na priprošnjo božjega služabnika Antona Strleta in drugih naših svetniških kandidatov.«

Posvečevalci so bili nuncij Juliusz Janusz, novomeški škof Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek. FOTO: Jože Pavlič

Ob prazniku vseh svetih: Kariera v Božjem kraljestvu

»Stopimo na pot svetosti, kajti za Kristusa je velik tisti, ki je svet. Zato je bila največja Marija. V nebeškem kraljestvu niso veliki ali pomembni ljudje, ki zasedajo določena mesta ali pa nosijo določene nazive. V nebeškem kraljestvu so veliki svetniki. In slednji so tisti, ki so znali dajati; kos kruha, kakor pravi Jezus v priliki o poslednji sodbi. Tisti, ki so znali dati kozarec vode žejnemu, ki so znali obrisati solzo žalostnemu, ki so znali obleči nekoga, ki je bil nag. Ki so znali vračati dostojanstvo zasmehovanemu, ki so znali obiskati bolnika ali jetnika (Mt 25,21-46). Ljudi, ki so znali dajati. To so svetniki. To je kariera, ki je dostopna vsem, kajti kos kruha lahko razdeli vsak izmed nas. Kozarec pijače lahko ponudi vsak izmed nas. Dostojanstvo lahko vrača vsak izmed nas. In to je prava kariera v Božjem kraljestvu, v Kristusovi Cerkvi.«

O zakramentu bolniškega maziljenja: Nočemo sprejeti najodličnejše pomoči

»Pri zakramentu bolniškega maziljenja gre za čudovite besede, za zakramentalno molitev, s katero prosimo: 'Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi.' Prosimo za pomoč, za odpuščanje, za rešitev, za poživitev. Nerazumljivo je zato, da Boga nadlegujemo z vsemi mogočimi prošnjami za zdravje, nočemo pa sprejeti njegove najodličnejše pomoči, ki nam jo daje v bolezni – namreč zakramenta bolniškega maziljenja.«

Prvi blagoslov novega nadškofa leta 2014. FOTO: Jože Pavlič

O slovenskem jeziku: Kdo bo tebe ljubil?

»Kako doneče so besede o prvi slovenski knjigi, o začetkih slovenskega knjižnega jezika, ki jih poslušamo vsako leto. Premalo pa se sprašujemo, kdo bo jutri bral slovenske knjige. Po letošnji raziskavi bralnih navad pri nas skoraj polovica vprašanih celo leto ni prebrala ene same knjige. Polovica Slovencev ne bere knjig, obenem pa poudarjamo, da nas je skozi zgodovino oblikovala naša kultura in znotraj nje zlasti naš jezik, ki smo ga branili pred potujčevanjem z vseh strani. Danes pa učiteljice v osnovnih in srednjih šolah ugotavljajo, da se učenci in dijaki pogosto lažje izražajo v angleščini kot v maternem jeziku. Lepo, da so tako dobri v angleščini, a ti, ljuba slovenščina, ti že tisočletje zapisana beseda, kdo bo tebe ljubil?«

Duhovnikom: Vstopajte v veličino duhovništva

»Dragi bratje, naj bo vsaka sveta maša, ki jo darujete, naj bo vsak zakrament, ki ga podelite, naj bo vsaka molitev, ki jo izmolite, naj bo vsak poklek, s katerim počastite Gospoda, naj bodo vsi vaši dnevi ponižno in vztrajno vstopanje v veličino duhovništva. In naj vas na vsakem koraku spremlja Mati Marija.«

Pri enem od mašniških posvečenj. FOTO: Tatjana Splichal

Ob Marijinem vnebovzetju: Prinašajmo življenje

»Praznik Marijinega vnebovzetja nam odpira pogled v prihodnost, kakršno Bog pripravlja tistim, ki ga ljubijo. Ta prihodnost je čudovita. Obenem pa vemo, da se ta prihodnost začenja tukaj, v naših vsakdanjih odločitvah za dobro ali proti njemu, za Boga ali proti njemu. Naj nam Marija pomaga, da bomo znali kot ona prinašati življenje, veselje in obenem tudi spoštovanje do ljudi ter na ta način izkazovati čast Njemu, ki je tudi nam storil velike reči.«

Nadškof Zore med mladimi v Stični. FOTO: Tatjana Splichal

Mladim, ki razločujejo poklicanost: Vprašanju sledi odločitev

»Bodimo prepričani, da Bog od nikogar izmed nas ne bo zahteval nič takega, kar ne bi bilo izvedljivo. Ne domišljajmo si, kakšen bo njegov odgovor na moje vprašanje: Gospod, kaj hočeš, da storim? Gospod ti bo pokazal, kje in kako boš v svojem življenju živel po njegovi volji. Pomembno pa je, da je odločitev za Boga korenita. In mladi ljudje ste sposobni korenitosti. V mladem človeku, če je v resnici mlad, ni prostora za mlačnost, za polovičarstvo, za omahljivost. Zato temeljnemu vprašanju, kaj hočeš, da storim, sledi temeljna odločitev, in to je hoja za Kristusom.«

Sveta maša v zahvalo za nadškofa Zoreta in vse, kar je Gospod v teh desetih letih storil po njem, bo jutri, v nedeljo, 24. novembra 2024, ob 16.00 v ljubljanski stolnici.

Vsem, ki kličejo Gospodovo ime: Ne utihnite

»Naj klicanje Gospodovega imena nikoli ne utihne med nami. Naj se dviga iz naših domov in iz naših src. Hvala mamam in očetom, ki imajo otroka v naročju, imajo v svojih sklenjenih rokah njegove sklenjene roke in ga učite klicati Gospodovo ime. Hvala vsem, ki kličete Gospodovo ime na naše vasi in mesta, na naše gospodarstvenike in politike, ki kličete Gospodovo ime na naš narod in na ves svet. Zahvaljujem se kontemplativnim redovom in vsem redovnikom, da molitveno ognjišče v vaših skupnostih nikoli ne ugasne. In posebna hvala bolnikom in trpečim, saj se vaš klic za Cerkev in za svet najmočneje sliši v nebesa. Gospod nam obljublja: »Slišal sem tvojo molitev, videl tvoje solze« (2 Kr 20,5).«