Ko sem stopila z avtobusa, ki me je pripeljal iz letališča, je bila ura okoli enih ponoči. Otresla sem se gruče taksistov, ki so mi ponujali prevoz in končno z nahrbtnikom na ramah pogledala okrog sebe, sem se nasmehnila: Istanbul. Konstantinopel. Carigrad. Bizanc. Mesto, ki celo sredi noči živi življenje na polno: povsod ljudje, glasba, ulični prodajalci in taksisti. In jaz s težkim nahrbtnikom, utrujenimi nogami in z naslovom na majhnem belem listku. V tistem trenutku se mi je posvetilo, da je del romanja zaupanja tudi zaupanje, da me na popolnoma neznanem naslovu sredi noči čaka nekdo, ki me bo sprejel in mi bo ponudil toplo posteljo.

Evropskemu srečanju mladih v Rimu je sledilo manjše romanje zaupanja v Istanbulu. Tja se je skupaj s petimi brati odpravilo nekaj več kot sto mladih iz 25 različnih držav, da bi skupaj s konstantinopelskim ekumenskim patriarhom Bartolomejem praznovali praznik epifanije ter se srečali s kristjani, ki živijo tam. Teh je v Istanbulu manj ko odstotek, pripadajo pa različnim pravoslavnim in protestantskim skupnostim, ter različnim katoliškim obredom.

Tako smo v nekaj dneh obiskali različne skupnosti, se z njimi zbrali pri molitvah in ob kosilu ali večerji skupaj poklepetali. Obiskali smo Hagio Sophio in cerkev sv. Odrešenika v Chori, dva grška pravoslavna samostana Balikli in Sv.Trojica na enem izmed Prinčevih otokov, se udeležili molitve v armenski pravoslavni cerkvi Sv. Trojice, nato obiskali še armenijsko katoliško cerkev sv. Janeza Krizostoma, ker smo mladi skupaj pripravili taizéjsko molitev. Ta se me je najbolj dotaknila, saj so se je poleg mladih udeležili tudi predstavniki vseh Cerkva in se udeležili molitve korog križa skupaj z brati.

Na predvečer epifanije smo se udeležili večernic, ki jih je vodil patriarh Bartolomej, po njih pa smo se v manjših skupinah srečali z različnimi skupnostmi. Jaz sem se udeležila srečanja z mladimi katoličani, ki pripadajo štirim različnim obredom, vendar se trudijo za medsebojno sodelovane in druženje. Mladi majhnosti in razdeljenosti nimajo za oviro, ampak v njej vidijo prednost, izziv – živeti skupaj in povezano, kot ena Kristusova Cerkev.