V narodnem svetišču sv. Jožefa na Poljanah je tudi letos pod vodstvom ljubljanskega nadškofa Zoreta potekala zaobljubljena protipotresna pobožnost. Ljubljančani so se namreč po potresu, ki je njihovo mesto usodno prizadel na veliko noč 14. aprila 1895 zaobljubili, da se bodo vsako velikonočno nedeljo popoldne zbrali pri pobožnosti z litanijami v zahvalo za Božje varstvo in s prošnjo, da bi bili obvarovani podobnih nesreč. V molitvi se spominjajo tudi vseh ljudi, ki gredo skozi velike osebne preizkušnje in pretrese.

Ljubljančani so se po potresu na velikonočni dan, 14. aprila 1895, zaobljubili, da bodo vsako velikonočno nedeljo popoldne opravljali pobožnost s priprošnjo, da jih Bog obvaruje novih potresov. FOTO: Tadeja Petrovčič Jerina

Zbrane je najprej pozdravil jezuit Damjan Ristić, rektor cerkve sv. Jožefa in spregovoril o zgodovini zaobljubljene »potresne pobožnosti«, ki od 100. obletnice potresa leta 1995 znova poteka v cerkvi sv. Jožefa, na pobudo ljubljanskega škofa Jakoba Missie (1838–1902) zgrajene v ta namen.

Nadškof Zore se je v nagovoru najprej zahvalil vsem, ki so na pobožnosti prišli v želji, da bi od Boga prejeli močno velikonočno vero, »s katero bomo v svet ponesli sporočilo o Gospodovem vstajenju in Bogu izročali vse, kar se nam v življenju dogaja«. »Tu smo kot zastopniki,« je nadškof spomnil na to, da marsikdo sploh ne pomisli na možnost tovrstnih nesreč in na to, da bi se Bogu priporočil v varstvo.

Na številne nesreče in preizkušnje ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na posledice, na to, kolikšno škodo bodo povzročile, je dejal in opomnil, da je za to soodgovoren sleherni od nas, zlasti odgovorni v družbi, mestu in državi.

Potresi v naših medsebojnih odnosih imajo hujše, daljnosežne posledice kakor ljubljanski potres pred 130 leti. (nadškof Zore)

Prebral je, kar je o potresu 14. aprila 1895 v časniku Slovenec zapisal Josip Paulin: »Bilo je, kakor da prihaja iz daljave. Raslo je in se spremenilo v grozo in trepet vzbujajoče gromenje. Zemlja se je zazibala najprej rahlo, potem pa naenkrat s tako strahovito silo, da je človeku zastala kri. Vse je pokalo in se razdiralo. Bilo je, kakor da se je odprlo brezdno in da propada vanj celo mesto. Začelo se je iz tisoč in tisoč grl prihajajoče bolestno kričanje in obupen jok.«

»Za vsak pretres se zdi, da prihaja iz daljave, kar nas včasih uspava v misli, da so stvari daleč, da nas ne bodo dosegle, da nam ne bodo škodile,« je dejal nadškof. »Tudi pretresi v naših medsebojnih odnosih in v družbi prihajajo kakor iz daljave in nanje nismo pozorni. Potem pa se vse, kar se je začelo z ljubeznijo, sesuje in povzroči neizmerno trpljenje,« je opozoril na rane v današnjih družinah in družbi, kjer je ogrožena vrednota človekovega življenja in dostojanstva; »ti potresi imajo hujše, daljnosežne posledice kakor ljubljanski potres pred 130 leti,« je poudaril.

FOTO: Tadeja Petrovčič Jerina

Zato je Zore v molitvi zbrane povabil, da se priporočajo Bogu, naj »izostri naš občutek za dobro in pravo, za človeka in za njegovo dostojanstvo, za naše medsebojne odnose ter za pristno in čisto medčloveško ljubezen«. Naj nam nakloni »pristen krščanski pogum, ki dobremu reče dobro, ki življenju reče življenje, ki smrti reče smrt, ki v umoru reče umor«.

»Gospod, daj nam čut za dobro in sveto,« je ljubljanski nadškof sklenil svoj nagovor na zaobljubljeni pobožnosti, ki se je nadaljevala z litanijami Matere Božje, priprošnjo vsem svetnikom in sklenila z blagoslovom, posebej namenjenim Ljubljani in njenim prebivalcem.