»Počutim se zelo dobrodošlega«

Svojo izkušnjo študija in nasploh življenja v Sloveniji dokumentira v tedenskih videih na Youtube kanalu Life with Aaron Arnold. Koga želite nagovarjati s svojimi videi? Že pred selitvijo v Slovenijo mi je bilo jasno, da doživljam edinstveno izkušnjo, in želel sem jo ovekovečiti. Tudi dlje ko živim na svojem, vse bolj vidim, da je težko ohranjati stik z družino. Prek videov jim lažje pokažem, kako sem, kaj počnem, kako mi gre, saj povejo več kot navaden telefonski klic. To je en vidik. Drugi pa je bil dokumentirati izkušnjo za lasten spomin. Mislil sem, da bodo največ ogledov prinesli drugi Američani, ki bodo potovali skozi Slovenijo. Res me je presenetilo, ko so se na kanal začeli stekati slovenski gledalci. Imate zdaj več gledalcev iz Slovenije ali ZDA? Trenutno je približno 80 odstotkov publike mojega kanala slovenske. Vas ljudje kdaj prepoznajo na ulici? Ja, se zgodi. Vse pogosteje. Do zdaj kakšnih desetkrat. Tega sem vedno vesel. Se mi pa zdi, da me ljudje včasih tudi samo opazujejo, kot da me prepoznajo, a me ne želijo motiti. Vsaj predstavljam si, da zato. Torej vaša družina tudi spremlja vaše videe? Na začetku daš nekaj na splet, pa še ni veliko odziva, počutiš se štorasto, ni ravno prijetno ... Potem pa sta me poklicala dedek in babica, ki sta mi zaupala, da vsak teden, na ponedeljkovo jutro, začneta z mojim videom. To je bilo res ganljivo. Ena najbolj spodbudnih izkušenj, ko sem začel objavljati videe na spletu. Ogromno mi je pomenilo. To je bila spodbuda, ki sem jo potreboval, da sem vztrajal. Obstaja poseben razlog, da videe objavljate ravno ob nedeljah? Že od začetka sem želel izbrati dan za objavo in dosledno vztrajati pri njem. Nedelja je zelo sproščen dan – začne se s sveto mašo, nadaljuje s časom za družino. Tudi statistično je na spletu zelo pester dan. Zato sem jo izbral. Zdelo se mi je, da bi bilo takrat lahko največ ogledov. Kako je hoditi k maši v Sloveniji? Vse je v slovenščini, ničesar ne razumem, torej ne hodim k maši zaradi duhovnikove pridige. A rad sem del bogoslužja, da pri njem sodelujem, odgovarjam, čeprav v angleščini. Včasih med mašo preberem berila in evangelij v angleščini. Notranjost cerkva v Sloveniji je izjemno lepa. Vzame ti dih, sploh frančiškanska cerkev v centru! V njih res lahko začutiš Božjo navzočnost. To pomaga ustvariti občutek presežnega. V ZDA nimamo tako starih cerkva. Kadar le utegnem, grem rad na sredino večerno študentsko mašo k frančiškanom. Tam sem se spoprijateljil z enim od glasbenikov v bendu, spoznal pa sem tudi veliko ljudi s podobnimi zanimanji in pogledi na svet. Kaj vam je poleg cerkva še všeč v Sloveniji? Narava! Še najboljši izraz bi bil, če rečem, da je tu življenje zelo naravno. Že nekajkrat sem bil na Šmarni gori – lep sprehod s krasnim razgledom. Obožujem tudi sprehod na Ljubljanski grad – pobeg v naravo sredi mesta. Zelo uživam tudi v sprehodih skozi mesto, ob reki ali skozi Tivoli. V ZDA si osamljen v avtomobilu, pelješ se od ene točke do druge, nikogar ne srečaš. Tukaj pa povsod hodim, kolesarim ali grem z avtobusom. Mnogo ljudi mi je reklo, da ne marajo vožnje z ljubljanskim mestnim avtobusom, meni pa se zdi idealno prevozno sredstvo. Res pa je to edini avtobus, s katerim sem se kdajkoli vozil. Ljudje vas v komentarjih pod videi radi popravljajo. Kako to doživljate? Cenim to in sem hvaležen. Ravno pred kratkim sem objavil vlog, v katerem kuham s slovenskimi sestavinami – čebulo in meso sem prepražil na nečem, za kar sem mislil, da je maslo, a je bila v resnici margarina. Takoj so se vsuli komentarji! (smeh) Res sem jim hvaležen, saj se tako najhitreje učim. Že naslednji dan sem v trgovini poiskal pravo maslo. Ali ko sem mislil, da kavo kuhate tako, da jo stresete naravnost v skodelico in prilijete vrelo vodo. Hitro sem bil obveščen, da je to huda napaka. (smeh) Zelo poučno! Pri čem takem znamo biti Slovenci res izjemno neposredni. Kakšni se vam zdimo sicer? Všeč mi je – to sem že omenil v enem videu –, da ste vsi zelo spoštljivi do zasebnosti. V ZDA so povsod ljudje, ki iščejo pozornost s svojo glasnostjo, kot da so sami na svetu; glasno govorijo, poslušajo glasbo na ves glas ... Seveda nismo vsi taki, a vedno se jih najde nekaj. Mislim, da jih tu nimate. Lahko greš skozi mesto in nihče ne bo vzbujal pozornosti. Všeč mi je tudi, da ste zelo športen narod, zelo aktivni. Ko se sprehodim skozi Tivoli, tam srečam ljudi vseh starosti. Veliko ste zunaj in ste zato v ustrezno dobri kondiciji. Kaj najbolj pogrešate iz domovine? Mislim, da še najbolj prijatelje in družino. Prihajam iz Teksasa in med dodiplomskim študijem smo se prijatelji skupaj preselili v Dallas. Tisti dve leti smo se ves čas družili. Eden mojih najboljših prijateljev se je pretekli konec tedna poročil, pa nisem mogel iti na njegovo poroko. Težko mi je, ker ne morem biti del takšnih pomembnih prelomnic ... A tako pač je. Pa od časa do časa pogrešam kakšno jed, značilno za ZDA. Bi želeli še kaj dodati? Rad bi poudaril, da mi je res všeč, če me kdo popravi. Številni gledalci so zelo spodbudni, najprej me pohvalijo, nato šele povejo, kje sem se zmotil, ali pa mi svetujejo, kako se lahko še izboljšam. Počutim se zelo dobrodošlega. To je nekaj, česar res nisem pričakoval. Do zdaj se imam čudovito.

»Počutim se zelo dobrodošlega«

»Počutim se zelo dobrodošlega«

Koga želite nagovarjati s svojimi videi?

Imate zdaj več gledalcev iz Slovenije ali ZDA?

Vas ljudje kdaj prepoznajo na ulici?

Prostovoljka, ki je včasih Pika Nogavička

Prebujanje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.