Palij predstavlja vez metropolita z rimskim papežem in je znamenje metropolitove oblasti v cerkveni pokrajini. Metropolita po imenovanju veže dolžnost prositi papeža za palij v treh mesecih po škofovskem posvečenju, če pa je ta že posvečen, po prevzemu škofije. Palij more metropolit prejeti iz rok kardinala protodiakona, zanj pa lahko zaprosi tudi po pooblaščencu. Zunaj svoje cerkvene pokrajine palija ne sme nositi.

Palij je bil v stari Grčiji poseben plašč, ki so ga nosili določeni sloji. V prvi Cerkvi je bil tak plašč posebno znamenje odlikovanja zaslužnih oseb. Danes je palij samo še ovratnica iz bele volne, široka nekako tri prste, pretkana s črnimi križi in s trakovoma, ki padata, eden po prsih, drugi po hrbtu. Prvotno je tak palij nosil samo papež. Nato ga je začel podeljevati škofom kot znamenje odlike. Od 9. stoletja dalje do dobivali palije nadškofje, po liturgičnih reformah, ki so sledile II. vatikanskemu cerkvenemu zboru (1963-1965), pa dobijo palij samo nadškofje, ki so obenem tudi metropoliti. Metropoliti nosijo palij v mejah svoje cerkvene pokrajine pri slovesnejših opravilih.

Palije tkó iz volne jagnjet, ki jih na praznik sv. Neže (21. januarja) vsako leto blagoslovijo po pontifikalni maši v cerkvi sv. Neže zunaj obzidja v Rimu. Papež jih na predvečer praznika sv. apostolov Petra in Pavla (apostola godujeta 29. junija) slovesno blagoslovi nad grobom sv. Petra v baziliki sv. Petra. Palije nato hranijo v posebni skrinjici v oltarju (konfesiji) nad grobom sv. Petra.

Palij je zunanje znamenje polnosti metropolitove službe in obenem izraz edinosti, ki metropolite povezuje s papežem in Apostolskim sedežem. Palij je vezan na osebo vsakega metropolita in ga morajo ob smrti metropolita položiti skupaj s truplom v grob.

V molitvi, s katero papež blagoslavlja nove palije, je nakazana simbolika palija. Palij je stkan je iz ovčje volne in metropolita opozarja, da mora biti pastir, posnemovalec Dobrega pastirja (prim. Jn 10, 1-21), ki je blodečo ovco nesel nazaj k drugim ovcam in je zanje dal tudi življenje. Naj bo kot pastir vedno skrben in buden, ozira naj se okrog, da mu ne bi katere ovce raztrgal volk. Ta del metropolitove obleke naj bi bil simbol za oblačilo slave, ki je bo v večnosti deležen skupaj s svojimi ovcami.

Cerkvena pokrajina ali metropolija:

Metropolit je predsednik cerkvene pokrajine (metropolije). Njegovi službi pripadajo dolžnosti in pravice kot so: nadzor nad vero in disciplino v podrejenih škofijah, vizitacije ter izvrševanje obredov v celotni cerkveni pokrajini.

Cerkvena pokrajina predstavlja način organiziranja sosednjih delnih (krajevnih) Cerkva oziroma škofij v višje strukture po teritorialnem kriteriju kot določa kan. 431 Zakonika cerkvenega prava (ZCP). Cerkvena pokrajina je ustanovljena z namenom pospeševanja skupne pastoralne dejavnosti sosednjih škofij. Samo vrhovna cerkvena oblast (Sveti sedež) ima pravico po posvetovanju s škofi ustanoviti, razpustiti ali obnoviti cerkveno pokrajino. Nosilec oblasti v njej je pokrajinski cerkveni zbor in metropolit. Več cerkvenih pokrajin lahko sestavlja eno samo škofovsko konferenco. V Sloveniji se področji cerkvene pokrajine (metropolije) in škofovske konference ujemata - sestavljajo jo koprska in mariborska škofija ter ljubljanska nadškofija.

Msgr. Alojz Uran je 34. rezidencialni škof ljubljanske nadškofije in četrti metropolit po obnovi ljubljanske metropolije leta 1969 ali peti metropolit v zgodovini ljubljanske (nad)škofije.