Mel Kovic, kaplan na škofijski gimnaziji v Vipavi, bo na letošnji veliki šmaren dopoldne obhajal sveto mašo v Logu pri Vipavi, popoldne pa v Medani v Goriških Brdih. V pogovoru s Petrom in Blažem se najprej spominja praznovanja velikega šmarna iz otroštva: kot pripoveduje, je bilo doma vedno praznično, saj njegova »zemeljska« mama takrat praznuje rojstni dan. Ker starša nista posebej verna, niso hodili na romanja, včasih so morda šli k praznični maši. Sam se je velikošmarenskih bogoslužij sprva udeleževal v domači župnijski cerkvi, pozneje pa je peš romal na Mirenski grad. Zadnja leta na ta dan najraje poroma na Sveto Goro. Ta praznik mu je od nekdaj všeč, saj kaže na to, kaj lahko človek doseže, če sodeluje z Bogom: tudi slavo nebes.

Vsi trije duhovniki se spominjajo, kako so kot novomašniki obhajali sveto mašo na predvečer velikega šmarna vsak v osrednjem Marijinem romarskem središču svoje škofije: Mel na Sveti Gori, Peter na Brezjah in Blaž na Zaplazu.

Mel Kovic, Peter Čemažar in Blaž Franko v novi epizodi podkasta Kefa o prazniku Marijinega vnebovzetja. FOTO: zajem zaslona

Vrednost človeškega življenja in telesa

Sogovorniki se nato dotaknejo zgodovine praznika. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju je razglasil šele papež Pij XII. leta 1950, čeprav so kristjani to praznovali že od nekdaj. Cerkev je po obeh svetovnih vojnah čutila, da človeštvo potrebuje spodbudo, in tako je Marijo tudi uradno postavila za zgled tega, kaj vse lahko človek doseže, če sodeluje z Bogom, pojasnjuje Mel. Pokazala je na vrednost človeškega življenja: človek ni namenjen temu, da strohni, temveč da je z dušo in telesom vzet v nebeško slavo.

Blaž dodaja, da se pri tem prazniku poudarja tudi vrednost telesa: Marijino telo, ki je nosilo Odrešenika, ni moglo trohneti v zemlji. To je danes še posebej pomenljivo, saj nam sporoča, da je človeško telo v Božjih očeh dragoceno, tako za časa življenja kot tudi po smrti. Po Melovih besedah nas praznik Marijinega vnebovzetja spominja, da je človek telesno in duhovno bitje, Marija pa nam je pokazala pot, kam lahko pridemo po smrti, če v polnosti živimo Božjo voljo.

Ljudje o prazniku Marijinega vnebovzetja pred 5. stoletjem sicer niso pisali, so ga pa živeli.

»Marijino zaspanje«

Peter nato opozori na zanimivost, da veliki šmaren nima niti zgodovinskega niti svetopisemskega vira. Z vprašanjem Marijinega vnebovzetja se je začel resneje ukvarjati in o tem pisati šele škof Epifanij v 5. stoletju. Pozneje skozi zgodovino nihče od pomembnejših piscev in teologov ni podvomil v resnico, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebo. Preden je papež Pij XII. to razglasil kot versko resnico, se je posvetoval s škofi po vsem svetu in ti so ga v veliki večini podprli, saj so to verovali tudi ljudje.

Blaž ob tem spomni, da ljudje o prazniku Marijinega vnebovzetja pred 5. stoletjem sicer niso pisali, »so ga pa živeli«. Veliko zgodnjih cerkva je posvečenih prav »Marijinemu zaspanju«, kot praznik imenujejo v vzhodnih Cerkvah. Ljudem se je Marijino vnebovzetje zdelo nekaj samoumevnega. Mel dodaja, da med najstarejše molitve sodi tudi »Pod Tvoje varstvo pribežimo«, ki jo v zapisih najdemo že v 3. stoletju, kar pa gotovo pomeni, da je v ustnem izročilu živela še prej.

Mel Kovic je kaplan na škofijski gimnaziji v Vipavi. FOTO: zajem zaslona

»Nova Eva«

Čeprav Sveto pismo Marijinega vnebovzetja ne omenja, pa ima ta praznik v Svetem pismu trden temelj. Ob pojasnjevanju praznika se lahko naslonimo na Marijino materinstvo, njeno brezmadežno spočetje in na angelove besede, da je Marija »milosti polna«. Vse to nam v Svetem pismu kaže na izjemnost Marije. Blaž jo poveže še z začetkom Svetega pisma, z zgodbo o Adamu in Evi: z grehom je namreč nastopila smrt, z grehom smo dobili umrljivo telo, ki pa se z Marijo kot »novo Evo« in Jezusom kot »novim Adamom« preobrazi v nekaj novega, postane poveličano.

Vsi trije sogovorniki ugotavljajo, da nas Marija zelo dobro razume, ker je tudi sama živela vsakdanje življenje, bila je resnična ženska iz mesa in krvi, ne pa »pobožna podoba«, ki je »ves dan molila rožni venec, še preden je ta obstajal«.

Melu je najbolj pri srcu Svetogorska Marija, h kateri pogosto poroma.

Slovenci in romanja

H kateri Marijini podobi se najraje zatekajo mladi duhovniki? Melu je najbolj pri srcu Svetogorska Marija, h kateri pogosto poroma. Ob Petrovem vprašanju, zakaj Slovenci na ta dan tako radi romamo, Mel ugotavlja, da smo Slovenci nasploh »romarski narod«, ne le ob velikem šmarnu, »to je del duše našega naroda«. Blaž svojim župljanom vedno pove, naj nimajo slabe vesti, če na veliki šmaren ne bodo prišli k maši v domačo župnijsko cerkev, pač pa jih še spodbuja, naj na praznik kam poromajo – če ne drugam, vsaj do podružnične cerkve v njihovi župniji, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Zakaj sploh romamo? Kako naj romanje osmislimo? Mel v pogovoru premišljuje o tem, da Slovenci že pri maši, ne le na romanjih, »preveč prosimo, vse naše pesmi vsebujejo kakšno prošnjo«, po njegovem mnenju pa bi se morali najprej zahvaljevati za vse, kar nam je dano. Na romanje naj bi se odpravili z zahvalo, tudi ob težkih preizkušnjah, in šele potem dodali prošnjo za blagoslov za tisto, kar potrebujemo. Bog namreč najbolje ve, kaj je za nas dobro, Marija pa je naša srednica za Njegove milosti. Blaž svetuje, naj praznik Marijinega vnebovzetja izkoristimo za dan hvaležnosti in dan priprošnje, naj na ta dan skupaj z Marijo rečemo: »Zgodi se mi po Tvoji besedi« in skupaj z njo poveličujemo Gospoda.