Leon XIV. je ob koncu svete maše zapel velikonočno molitev Raduj se, Kraljica nebeška pred osupljivo podobo Naše Gospe iz Bisile, ljubljene matere in zavetnice Ekvatorialne Gvineje. Kip Božjo Mater upodablja v belih in modrih oblačilih, na hrbtu pa v tradicionalnem afriškem slogu nosi Dete Jezusa: gre za čudovito podobo Marije, ki v vseh stiskah in upih spremlja svoje ljudstvo.

Naša Gospa iz Bisile. FOTO: FB/Totus Tuus

Navdihujoča zgodba Naše Gospe iz Bisile

Verniki so na družbenih omrežjih delili navdihujočo zgodbo Naše Gospe iz Bisile: po krajevnem izročilu se je v začetku 20. stoletja na otoku Bioko v Gvinejskem zalivu Devica Marija prikazala ponižni ženi iz plemena Bubi sredi velikega trpljenja zaradi skrivnostne epidemije, ki je prizadela njeno ljudstvo. Božja Mati se je ženi predstavila kot Bisila in ji dala navodila za ozdravljenje in zaščito otrok, zakladov dežele. Obljubila je prenovo in življenje, če bodo ljudje prisluhnili njenim besedam in jim sledili.

Verniki so na družbenih omrežjih delili navdihujočo zgodbo osupljive Marijine podobe. FOTO: Vatican Media

Kar se je začelo kot krajevna pobožnost med plemenom Bubi, je preraslo v globoko nacionalno marijansko pobožnost. Duhovniki so pozneje prepoznali globoko povezanost domačinov z Božjo Materjo in so širili glas o »Gospe z otoka« ali »Materi Bisili«. Zgradili so kapelo in izdelali kip, njeno podobo – pogosto upodobljeno kot Črno Marijo – pa so postavili na goro Basile s pogledom na Malabo. Leta 1987 so jo slovesno okronali.

Danes Naša Gospa iz Bisile še naprej navdihuje vero, kulturo, glasbo in plese po vsej Ekvatorialni Gvineji, verniki pa ob tem globoke afriške korenine združujejo s katoliško pobožnostjo. Tako zgodba kot kip sta torej čudovito pričevanje Marijine materinske ljubezni, ki presega celine in kulture.

Preberite tudi: Leon XIV. med letečo tiskovko: od blagoslovov istospolnih do smrtne kazni

Papež: Afrika bo obogatila moje življenje in služenje na položaju Petrovega naslednika

Papež je svoje zadnje bogoslužje na afriških tleh, sveto mašo na stadionu mesta Malabo v Ekvatorialni Gvineji, ki se je je udeležilo okoli 30.000 vernikov, sklenil s kratkim poslovilnim nagovorom, v katerem je zbranim izrazil hvaležnost za priložnost, da se je lahko odpravil na to enajstdnevno romanje: zahvalil se je krajevnemu nadškofu, škofom, duhovščini in celotnemu občestvu ter jih opisal kot »Božje ljudstvo, ki potuje po tej deželi«, kjer je evangelij navzoč že 170 let. »Kristus,« tako Leon XIV., »je luč Ekvatorialne Gvineje, vi pa ste sol zemlje in luč sveta.« Papež se je zahvalil tudi civilnim oblastem v državi ter vsem, ki so prispevali k organizaciji in uspehu obiska.

Med sklepno mašo afriškega obiska v Ekvatorialni Gvineji. FOTO: Vatican Media

Ob spominu na čas, ki ga je preživel v Afriki, je papež dejal, da se vrača domov z »neizmernim zakladom vere, upanja in ljubezni«, ki ga je oblikoval s srečanji, pričevanji in izkušnjami, zbranimi med obiskom na celini. »Ta zaklad sestavljajo zgodbe, obrazi in pričevanja, tako vesela kot žalostna, ki bodo močno obogatila moje življenje in služenje na položaju Petrovega naslednika,« je dejal Leon XIV. 

V nadaljevanju je izpostavil vlogo Afrike v življenju Cerkve in dejal, kako je celina poklicana, tako kot v zgodnjih stoletjih krščanstva, da prispeva k svetosti in misijonarskemu značaju vernikov. Nazadnje je prebivalce Ekvatorialne Gvineje in vse Afrike izročil priprošnji Device Marije ter ji zaupal skrb za družine, občestva in narode po vsej celini.