V Mestnem muzeju v Ljubljani so konec maja odprli razstavo 85 dragocenih ruskih ikon, nastale v obdobju od poznega srednjega veka do 20. stoletja. Razstava s svojo vrednostjo presega katerikoli razstavni projekt, ki smo ga lahko videli v Sloveniji, saj ikone, pravoslavne svete podobe, le redko zapustijo rusko ozemlje. V treh mesecih je razstava doživela izjemno lep obisk, na ogled je le še do 15. septembra.

Ikone so v času revolucije skrivali na podstrešjih, v kleteh, po arhivih

Ikone Matere Božje predstavljajo edinstven vpogled v rusko kulturo in duhovnost. Kot je povedala kustosinja razstave Anna Pakhomova, so ikone za slovensko razstavo izbirali po več kriterijih, vodilni pa so bili trije: »Izbrali smo najlepše ikone in iz različnih obdobij ruskega ikonopisja. Vse pa povezuje motiv Božje Matere, zavetnice Rusije.« Da so vse ikone na razstavi »svete podobe«, ki so nekoč stale v t. i. rdečem kotu vsake ruske hiše (pri nas bi rekli bogkov kot) ali so jih častili v cerkvah, je povedala Pakhomova, »v času revolucije leta 1917 in kasnejših režimov, ki so preganjali krščanstvo v Rusiji in uničevali vse, kar je bilo za kristjane sveto, pa so iz porušenih cerkva ikone reševali in jih skrivali na podstrešjih, v kleteh in arhivih. Zaradi tega za večino od njih ne vemo, za katere cerkve ali družine so bile napisane.« Čeprav jih v muzeju gledamo kot umetniške predmete, se po besedah ruske kustosinje »sakralni vidik svetih podob ni izgubil«.

Sveta podoba je blagoslavljala prostore

V začetku 20. stoletja se je Rusija imenovala dežela cerkva in ikon. Kot je v katalogu, ki spremlja razstavo, zapisal Aleksej Fedorčuk iz Muzeja umetnosti v Jaroslavlju, je ikona spremljala človeka od rojstva do smrti. »Ko je na svet privekal dojenček, je družina naročila ikono svetnika, krstnega zavetnika; mladoporočenca sta za poročno darilo prejela sveti podobi, ki sta nato postali družinski svetinji in se prenašali iz roda v rod. Ikone so slikali ob življenjskih prelomnicah in na njih upodabljali svetnike, na katerih godovne dneve se je v družini zgodilo kaj pomembnega. »Sveta podoba je blagoslavljala ves prostor človeškega življenja in delovanja: ikonostase in molitvene podobe v cerkvah, izbrani prostor za domače bogoslužje v hiši, ikone so visele nad hišnim pragom podeželskih dvorcev, zemljiških gospostev, v kotu kmečke izbe, obešali so jih celo v živinske staje. Posebni prenosni križi in ikone, ki so jih uporabljali na procesijah ob prazničnih slovesnostih ali dneh žalovanja, in čudodelne svetinje, ki so romale iz cerkve v cerkev, so pravzaprav preželi celotno rusko ozemlje ter varovali prebivalce pred nesrečami in trpljenjem.« Po besedah Fedorčuka ima »vseprežemajoča prisotnost ikon na ruskih tleh večstoletno tradicijo.«

Molitvene, čudodelne, zaobljubljene, meniške ...

Za razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana so izbrali predvsem ikone, ki odslikavajo spoštovanje do presvete Device Marije v pravoslavju, so povedali ruski kuratorji Med ikonami izstopajo zlasti tiste s podobo Matere Božje z Detetom. Po izročilu naj bi prve ikone Matere Božje z Detetom napisal že evangelist Luka. »Slavili so jih kot čudežna dela, po njih so izdelovali številne reprodukcije, mnoge med njimi so postale znane kot čudodelne. Od prototipov so se razlikovale v posameznih detajlih in bile so osnova za nove ikonografske upodobitve in njihova poimenovanja.« Ruski raziskovalci poznajo več kot 400 različnih podob, nekaj deset je upodobljenih na ikoni s konca 19. stoletja iz zbirke Državne Tretjakovske galerije.

Za najstarejšo razstavljeno ikono velja podoba Matere Božje Odigitrije s konca 13. stoletja. Po cerkvenem izročilu naj bi ob podobni ikoni nekoč ozdravela dva slepca, zaradi česar so ikone tega tipa poimenovali Odigitrija, kar pomeni Vodnica.

Najznamenitejšo rusko ikono, Vladimirsko Mater Božjo – v grški tradiciji jo imenujejo Ljubezniva, Milostljiva, v ruski pa Ganjena – na razstavi predstavljajo štiri reprodukcije. Predstavljene so tudi ikone, ki so veljale za svetinje posameznih ruskih ozemelj: Kazanska, Tihvinska, Fedorovska, Gorečna, Donska …

Velik del razstavljenih ikon je povezan z ikonostasom – oltarno pregrado, ki jo sestavlja niz ikon, z natančno določenim mestom upodobitve Odrešenika in Marije, svetnikov in praznikov. Posebno skupino ikon na razstavi pa predstavljajo manjše, t. i. molitvene ikone in ikone zaobljub, okrašene z dragocenimi okladi. Na nekaterih od teh so ohranjena imena lastnikov, različne molitve in zapisi o čudežnih ozdravitvah. Za Ruse so posebej dragocene t. i. pjadnice, menihi so jih prinesli s seboj v samostan in jih imeli v meniških celicah. Na eni od njih je v spodnjem delu ikone zapisana molitev Materi Božji: »Nebeška Mati, pomagaj ... umiram pod težo grehov.«

Foto: Tatjana Splichal