V torek, 12. aprila, zvečer je galerija Družina gostila tri vrhunske slovenske pesnike: Gorazda Kocijančiča, Braneta Senegačnika in Toneta Rodeta. V prvem delu literarnega večera so pesniki brali poezijo iz svojih pesniških zbirk in jo kratko komentirali, v drugem pa odgovarjali na vprašanja o presežnem v poeziji.

Pesniki Gorazd Kocijančič, Tone Rode in Brane Senegačnik na literarnem večeru v galeriji Družina (fotografije Jože Pavlič)

Brane Senegačnik: »Proces pisanja se začne s slabim razpoloženjem«

»Poezija je zame poglobitev, odmik od povsem običajnega življenja,« je Brane Senegačnik odgovoril na vprašanje, kaj mu pomeni duhovna poezija. »Ne glede na to, kakšne vsebine je, kakšnega tona ali razpoloženja, poezija je vedno nekakšna poglobitev življenja skozi jezik. Z banalno primerjavo: prestavitev v višjo prestavo. In to že samo po sebi pomeni trenutek bolj intenzivnega obstajanja,« je dejal Senegačnik in pristavil, da je branje poezije, še posebej duhovne, izraz potrebe po bolj kompleksnem preživljanju. Kar se tiče njegovega pisanja, pa je »stvar bolj komplicirana«, je dejal. »Pri meni se proces pisanja poezije začne s slabim razpoloženjem. Ko se lotim pisanja, mi to prinese olajšanje. Včasih je težavno in olajšanje ne pride zlahka … pravzaprav se redko zgodi in prav zadovoljen nisem z nobeno pesmijo.«

Na vprašanje, kako preživi kot duhovni pesnik v sekulariziranem svetu se je vprašal, ali njegova poezija sploh je duhovna, saj je, kot je dejal, »vsa poezija delovanje jezika na neki drugi ravni. Zahteva človeka k bolj celovitemu odnosu. Izgovarja nekaj drugega, ker je celovita,« je dejal pesnik in sklenil, da je biti pesnik težko. »Ampak navsezadnje je vse težko.« S filozofom je ponovil, da najtežje od vseh stvari biti. »Če je res, da v poeziji bolj intenzivno bivaš, je morda še dvakrat težje.«

Gorazd Kocijančič: »Duhovna poezija je močnejša kot kakršnakoli posmehljivost«

»Izjemno pomemben prispevek poezije k duhovnem življenju je v tem, da kakršna koli teološka ali duhovna konceptualna stigmatizacija našega doživljanja ostaja vedno na neki splošni ravni. Medtem ko resnica, naša zasebna resnica, resnica naših doživetij pa je vedno toliko kompleksna, da se izmika vsem stigmatizacijam,« je dejal Gorazd Kocijančič in na vprašanje, o vlogi duhovne poezije v njegovem življenju, odgovoril, da »skrivnostna moč jezika pravzaprav sili v sfero, kjer se izrazi, artikulira individualna izkušnja in nekaj malega postane dostopno še drugim bralcem. To se mi zdi tista izjemna moč in pomen poezije za duhovnost.« Da smo vsi nagnjeni k sigmatizacijam, včasih se mu zdi, da vedno bolj, je dejal Kocijančič. »Ljudi ukalupljamo: eni so dobri, drugi slabi, eni pametni, drugi bedaki … Življenje pa je precej drugačno in je sestavljeno iz precej kompleksnega tkiva, ki mu pa daje besedo poezija in ga reflektira.« Zato se Kocijančič, kot je dejal, ne čudi nepopularnosti poezije v sodobnem času, saj je po njegovem poezija »metanje rokavice v obraz temu poenostavljanju, sigmatiziranju, s katerim operiramo v naši vsakdanji družbeni realnosti.«

Na to je navezal tudi odgovor na drugo vprašanje, ali je težko biti duhovni poet v sekulariziranem svetu. »Ni težko. Ker biti pesnik ni nekaj častnega. In ko se odločiš, da boš počel to, kar je večini ljudi malo smešno, potem nadaljnje odločitve niso več problematične. Duhovna poezija je zame tisto, kar me zanima, fascinira, nagovarja in nimam nobenega problema s tem, da bi se moral branit. Čutim, da je duhovna poezija močnejša kot kakršna koli posmehljivost.« Ko so Heglu rekli, da resničnost ni v skladu z njegovo filozofijo, je odgovoril: »Toliko slabše za resničnost!« In za duhovno poezijo to definitivno velja, je sklenil Kocijančič.

Tone Rode: »Poezija povezuje podobe, stanja, občutke, smernice, katerim naj sledimo«

Da je poezija označuje odnose, da gre, kot pravi Andrej Capuder, za iskanje Drugega, je dejal v uvodu Tone Rode. "Poezija skuša doživeti tisti stik in tisti odnos, katerega se zaveš, ko si soočen z dejstvom lastne končnosti, svoje neizogibne končnosti. Moč poezije je Rode poistovetil z dejanjem iz geneze: »Moč besede, ki jo Bog kot poslanstvo zaupa Adamu, da poimenuje stvarstvo, kakršno je.« To Rodeta, kot je dejal, spominja na misel p. Rupnika, češ da naj bi krščanska umetnost na vse gledala s konca, iz že odrešenega pogleda na stvari. »Na poezijo gledam kot na nabiranje duhovnih topoimov umetnikov, ki peljejo nazaj v nesluten raj, ki smo ga zapustili.« Pristavil je, da je moč besed, moč poezije kot integrativne umetnosti, da povezuje podobe, stanja, občutke, smernice, katerim naj sledimo kot duhovni ljudje. »Zame je to neizmerna moč poezije, ki ji nobena teologija ne more priti blizu.«

Osnovni nagib pri pisanju in branju poezije je za Rodeta, kot je dejal, v tem, da jo strastno išče tudi tam, kjer je morda nujno ni. »Cilj je nagovoriti, spodbuditi v globine stvarstva, bitja in življenja. Ne vem, koliko to uspeva. Govorim o željah po tem, da vzpostavljamo dialog in bralca povedemo v neslutene globine.«

Več v tiskani številki Družine.

Čeprav so pesniki skozi pogovorni večer ugotavljali, da poezija ni "popularna", je izjemno dober obisk v galeriji pokazal, da je še kar nekaj ljudi, ki imajo poezijo radi. Med poslušalci so bili tudi pesniki Tone Kuntner, Meta Kušar in Zorko Simčič.

Večer je izzvenel kot preplet treh umetnosti: pesniške, glasbene s harfistko Anjo in likovne ob slikah koroških umetnikov.

Prešernov nagrajenec Zorko Simčič je ob koncu čestital pesniški trojici za izjemno lep večer.

Video dogodka: