Christopher West o teologiji telesa predava po vsem svetu. Slovenija je bila 52. država, v kateri je nagovoril ljudi. Navdušila ga je velika množica mladih obiskovalcev, ki so mu na povabilo Katoliške mladine in Družine prisluhnili v dvorani OŠ Alojzija Šuštarja v Šentvidu nad Ljubljano (reportažo preberite tukaj). Ker je imel v Sloveniji na voljo le dobrih 24 ur, je bil na voljo za en sam daljši intervju. Gostili smo ga na Družini v sodelovanju z društvom Družina in Življenje.

Pogovor s Christopherjem Westom v Družininem studiu. FOTO: Tim Nuč

Zelo oseben pogovor

Pogovor z Westom je bil v nasprotju s predavanjem za veliko množico veliko bolj oseben. Govoril je o svojih ranah, hrepenenju, o svojih odnosih z ženo, o zameri, ki jo je čutil do brata, in kako je ugotovil, da mu Bog govori prek rockovskih pesmi in prizorov iz filmov. Ob koncu pogovora je odgovoril tudi na vprašanje, kaj storiti, kadar je težko živeti po katoliškem nauku o spolnosti.

Kam nas žene naša lakota?

West izhaja iz tega, da nam Bog ni dal hrepenenja zato, da bi nas kaznoval ali skušal, pač pa v naše dobro. »Vsi smo nečesa lačni. Nekaj iščemo,« pravi. Težava ni v tej žeji sami, težava je, kam jo usmerimo. 

Tudi Christopherja je gnalo hrepenenje, a pravi, da je bil kot odraščajoči deček izpostavljen »evangeliju stradanja«. Govorili so mu: »Tvoje želje so slabe. Spravile te bodo le v težave. Vse to moraš zatreti, upoštevaj pa ta pravila in boš priden fantek.« 

Ko je kot najstnik to zavrgel, je padel v nasprotno past – v to, čemur danes pravi »evangelij hitre hrane«: obljuba takojšnje potešitve. »Če sta edini izbiri stradanje ali piščančji medaljoni – ne vem, kaj bi naredila vidva, jaz grem po medaljone, ker sem lačen.« A hitra hrana, pojasni, sčasoma povzroči bolečino. Tudi on se je znašel na robu obupa, padel na kolena in v molitvi zaklical: »Bog v nebesih, če obstajaš, se mi pokaži. In pokaži mi, zakaj si mi dal vse te želje.«

To ga je napotilo na pot, ki ga je leta 1993 pripeljala do odkritja nauka Janeza Pavla II. »Odkril sem, da krščanstvo ni dieta stradanja. Je povabilo na gostijo.«

FOTO: Tim Nuč

Naročite knjigo Christopherja Westa: Teologija telesa za začetnike

Bog pozna jezik tvojega srca

West je na svoji duhovni poti odkril, da Bog govori v jeziku našega srca – njemu skozi filme in glasbo, saj mu je svet pop kulture zelo blizu. Ko je svojemu duhovnemu spremljevalcu omenil, da se mu med molitvijo v glavi pojavlja Darth Vader ali mu poje Bruce Springsteen, je pričakoval, da ga bo duhovnik okaral. Namesto tega ga je duhovnik vprašal: »Misliš, da Bog ne pozna jezika tvojega srca?«

»Imel sem tako pretirano pobožno predstavo o veri in Bogu, da prav Božjega glasu nisem prepoznal kot Božji glas,« prizna West. Danes pravi: »Kakršen koli je jezik tvojega srca, tam boš srečal Boga, ker ti bo govoril v tvojem jeziku.«

West s svojo knjigo v slovenskem jeziku. FOTO: Tim Nuč

Zakon kot kraj resnice

Pogovor se dotakne tudi Westovega osebnega zakonskega življenja. West je iskreno priznal, kako se je moral soočiti z lastno nesposobnostjo. Leta 2005, deset let po poroki, je imel uspešno kariero, pisal knjige in predaval po svetu. Takrat mu je ena največjih posvetnih založb na svetu ponudila pogodbo za knjigo za može z naslovom Pravilno jo ljubiti. Ko je svoji ženi to povedal ves navdušen, ga je ustavila: »Ljubi, morava se pogovoriti. Pogovor bo dolg in boleč. Ampak vedi že zdaj: nisi v položaju, da bi pisal to knjigo.«

West je zavrnil pogodbo in namesto tega začel poslušati. »Bil je dolg in boleč pogovor,« pove. »In skozi mnoge mesece sem dal ženi čas, da mi je povedala resnično zgodbo s svoje strani: kako je bilo biti poročena s 'profesorjem teologije telesa'.«

FOTO: Tim Nuč

Odkril je svoje otroške rane

Kar je odkril, je segalo globoko v otroštvo – v rane, ki mu jih je povzročil starejši brat. »Ranjeni ljudje ranijo ljudi,« reče preprosto. In prav zakon je bil kraj, kjer tega ni mogel skriti. »Zlomljene človeškosti pred zakoncem ne moreš skriti.«

A prav to je milost zakona, pravi West. »Zakrament je nekaj, kar naredi vidno tisto, kar je nevidno.« Žena mu je s sočutjem – ne z dvignjenimi pestmi – odprla oči. »Če v njenih očeh ne bi bilo usmiljenja, je ne bi mogel poslušati.«

Ob tem je citiral Katekizem Katoliške cerkve (2843), besede, ki so mu, kot pravi, rešile življenje: »Ni v naši moči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo.«

FOTO: Tim Nuč

Zataknjeni v Stari zavezi

Pogovor se razširi na širše vprašanje o tem, kako kristjani živijo svojo vero, še zlasti katoliški nauk o spolnosti, kadar se zdi težek in neživljenjski. Christopher West ni varčeval z besedami. »Večina kristjanov je obtičala v Stari zavezi. Mislijo, da je krščanstvo seznam zapovedi, ki jih je treba upoštevati.« 

Poglobil se je v priliko o izgubljenem sinu: starejši sin je upošteval vsa pravila, a na koncu zavrnil gostijo, ki je simbol nebeškega kraljestva, medtem ko je mlajši sin zapravil očetovo premoženje, se skesan vrnil in so mu priredili gostijo. West razloži, da starejši ni bil v stiku s svojo lakoto in hrepenenjem, pač pa je bil »priden«. »Upoštevaš lahko vsa pravila, pa nikoli ne vstopiš v Očetovo slavo.«

Mlajši sin, ki je odšel v razsipnost, je bil bliže spreobrnjenju – ker je bil v stiku s svojo lakoto. »Ista lakota, ki ga je napotila stran, je bila tista, ki ga je, ko jo je usmeril k Očetovi hiši, pripeljala naravnost v nebesa.«

Sklep, ki ga West povleče, presega pravila in nauk: »Postava je bila dana, da bi iskali milost. Milost je dana, da izpolnimo postavo. Izpolniti postavo pomeni biti svoboden od nje – ne kršiti je, ampak je ne želeti kršiti, ker je tvoje srce oblikovala Božja milost.«

Pravi, da smo zaradi nauka zagrenjeni zato, ker ga želimo kršiti, ker naša volja ni usklajena z Božjo voljo. »Kjer je postava zapisana v srcu, je ne potrebuješ več kot zunanjo zapoved. In prav to je cilj. Ne boj se dati Jezusu svojega srca, kajti to, kar ti hoče dati v zameno, je vse, kar si resnično želiš.«