Na pepelnico 2022 jih je zdravnik soočil z diagnozo: 12-centimetrski tumor nadledvične žleze, 20 % možnosti preživetja. Judita je bila takrat stara leto in pol. Družina Zajec iz Naklega, mama Maja, oče Klemen, starejša bratca Izak in Tobija so se podali na križev pot zdravljenja – in do Juditinega zadnjega diha, 21. septembra 2023, vedno iskali Božjo voljo in verjeli v ozdravitev.

Prispevek v celoti preberite v praznični - velikošmarenski - številki tednika Družina (številka 33-34/2025).

Gospa Maja, hvala, da ste me sprejeli v svoj dom. Vem, da bo to za naju obe težek pogovor …

Želim si, da bi bilo lepo spominjanje, kljub prestani bolečini. V času Juditine bolezni smo najbolj močno živeli po besedah sv. Pavla iz Pisma Rimljanom (12,12): Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi. Gospod mi je ves čas hčerine bolezni podarjal globok mir, kakršnega svet ne more dati. Bog ima za vsakega od nas najboljši načrt, čeprav križa ne moremo razumeti v polnosti.

Maja z Judito. FOTO: Osebni arhiv družine Zajec 

Koliko »zakajev« je še ostalo: zakaj naša hči, zakaj tako mala deklica …?

Nikdar se nisem spraševala, zakaj je ta preizkušnja dana prav naši družini. Raje sem se zahvaljevala za vsako malenkost v Juditinem kratkem življenju. Ko bolezen sprejmeš, ko objameš križ, pa naj bo še tako težak, iz njega prihajajo velike milosti. Judita nam je pokazala, kaj je v življenju najbolj bistveno. Ljubezen. Ob Juditi sem spoznala, da vse, kar je storjeno iz ljubezni, gre v večnost. V času bolezni se je naša deklica dotaknila mnogih src in nas spreminjala, da smo postajali boljši ljudje. Bližje drug drugemu, bolj sočutni, bolj potrpežljivi in bližje Bogu. Prek hčerine bolezni smo spoznali čudovite, srčne in svete ljudi. Živela je samo tri leta, a ta čas je bil za nas vse poln ljubezni, nežnosti, upanja, moči, poguma, vztrajnosti in izročanja Božjim rokam.

Vsa družina ob Juditinem 3. rojstnem dnevu. FOTO: Osebni arhiv družine Zajec 

Kako se je vse začelo, kako ste sploh odkrili bolezen?

Bilo je v času epidemije. V hišo smo dobili virus, starejša otroka sta bruhala in bila v dveh dneh zdrava. Juditki pa je bilo ves čas slabo, spahovalo se ji je, bruhati pa ni mogla. Osebna zdravnica jo je napotila na Pediatrično kliniko, tam pa so naju najprej odpeljali na nevrološki oddelek in zatem še na nefrološkega, nazadnje so na mojo prošnjo naredili še ultrazvok trebuha. Ta je pokazal 12-centimetrski tumor nadledvične žleze, t. i. nevroblastom. Pristali sva na hematološko-onkološkem oddelku ravno na pepelnico. Še nekaj dni prej, ko sva bili še doma, sem si želela post dvigniti na malce višjo raven, tj. da bi se večkrat postila le ob kruhu in vodi. Gospod pa mi je že prvi dan posta pokazal, kaj si je takrat želel za moj post – sprejemanje trpljenja, izročanje bolečin v Božji objem, darovanje. Ta postni čas so bile zame intenzivne duhovne vaje.

Kako pa se je odzvala Judita, je vedela, kako hudo je bolna?

Judita je bila prav poseben otrok. Že ko sem jo nosila pod srcem, sem čutila, da bo punčka, čeprav nikoli nisem povprašala po spolu. Sem si pa po dveh fantih zelo želela punčke, in ko se je rodila na prvo soboto v avgustu, je bilo presenečenje in veselje popolno. Judita je bila živahna deklica, zvedava, dobrodušna, rada se je igrala, risala, ustvarjala. Zbirala je kulije vseh barv, nalepke, rada je nosila predpasnike in sestavljala sestavljanke. Še na dan smrti je šla v bolnišnici v igralnico – kot bi se šla poslovit od ljudi, ki jih je imela rada. Do zadnjih dni je bila vedra, nežna, zvedava, otroško prisrčna. V času zdravljenja je na oddelku vedno skrbela za dobro voljo, sestre so jo imele zelo rade. Judita pa je imela rada njihove copate. Nekoč je sezula zdravnico, ki je nosila bleščeče roza natikače (nasmeh). Predvsem pa – to so tudi vedeli in videli vsi – je imela rada Marijo. Ob nekem obisku jo je vzgojiteljica na oddelku vprašala, katera pesem ji je najljubša, misleč, da bo dobila odgovor Kuža, pazi. Juditki pa je bila takrat neizmerno všeč Kraljica venca rožnega, pri tem je zraven zapela in se zibala sem in tja.

Judita je bila živahna, zvedava, dobrodušna deklica. FOTO: Osebni arhiv družine Zajec

Odnos majhne deklice do Marije je bil zares nenavaden, skrivnosten …

Že od rojstva je bila Marijin otrok, kot ji je rad rekel p. Krizostom z Brezij. Ko sem jo nosila pod srcem, sem med sprehodom molila rožni venec. Rodila se je na prvo soboto v mesecu, ki je posvečena Marijinemu brezmadežnemu srcu. Že pred boleznijo in med njo smo šli pogosto na Brezje, spontano je šla po kolenih okrog Marijinega oltarja. Usedla se je na stopnice pred oltarjem, k Marijinim nogam in ji prisrčno poslala poljubček. V bolnišnici je spontano vzela rožni venec in si ga nadela okrog vratu. Na bolniški mizici sva vedno imeli podobico brezjanske Marije, tudi v žepu je imela vedno svetinjico. Veliko smo se zatekali k Brezmadežni. Judita je imela njeno svetinjico, stalno jo je gledala in poljubljala. Ko sem jo pokrižala z blagoslovljeno vodo, je hotela, da jo pokapam po obeh rokah, da si je potem zmočila še glavico. Kako rada je prepevala z menoj Angel Gospodov! Bila je naš pravi mali angelček.

Ob romanjih na Brezje je spontano šla po kolenih okrog Marijinega oltarja. FOTO: Osebni arhiv družine Zajec 

Prispevek v celoti preberite v praznični - velikošmarenski - številki tednika Družina (številka 33-34/2025).

Naročniki lahko Družino berete tudi v digitalni obliki z aplikacijo Listalnik: TUKAJ.