»Knjige so zame nekaj svetega«

O Mimi Malenšek se v predstavitvi najprej reče, da je najbolj plodovita slovenska pisateljica. V šestdesetih letih ustvarjanja je napisala triintrideset knjig, po tematiki razdeljene v štiri sklope: na romane in povesti s kmečko in delavsko vsebino, na zgodovinske romane, na romane, ki prikazujejo dogajanje in človeške usode med drugo svetovno vojno in ciklus biografskih romanov. Vsa njena knjižna dela so nadpovprečno obsežna in razprodana, težko jih je najti tudi v knjižnicah. Pred slabim mesecem je založba Nova revija »spihnila prah pozabe« in po petdesetih letih od izida ponatisnila roman o Trubarju Plamenica.

Par mesecev pred svojim devetdesetim rojstnim dnevom ste dočakali prvi ponatis ene od vaših knjig …
S ponatisi pa res nisem imela sreče. Ponatisnili so stvari, ki so prej izhajale v nadaljevanjih, romanov pa ne.

Ste v ponatisu romana Plamenice kaj spreminjali?
Brez popravkov je založba Nova revija ponatisnila roman o Primožu Trubarju Plamenice. Brez popravkov, tudi jezikovnih, in to po petdesetih letih!
Tudi drugih knjig ne bi popravljala. Nekaj stvari iz svojega opusa bi črtala, recimo tisto, kar smo pisali takoj po vojni po smernicah socrealizma. Čeprav so zahtevali od pisatelja, da se je prilagajal določenim shemam, se sama tako daleč nisem spustila, da bi pripovedim okrnila njihovo literarno vrednost, osebam pa njihovo človeško verodostojnost. Vsekakor sem bila dovolj kritična. Zanimal me je resnično samo človek v nekem obdobju, zato po tej plati danes ne bi preklicala nobene svojih knjig.

Največ prahu je leta 1960 dvignil vaš roman Temna stran meseca, roman o dogajanju na Turjaku …
V tem romanu sem se prvič najodločneje oddaljila od nepisanih, pa vendar pričakovanih in zasledovanih meril. Kar sem v njem zapisala, bi še danes podpisala z obema rokama. V njem sem ob opisu dogajanja na Turjaku pokazala, da stvari med vojno niso bile tako enoplastne, kot so jih tedaj prikazovali. Moja izhodišča so bila za tisti čas tvegana, roman je bil izrazito »oporečniški«, zbudil je veliko hude krvi. Nikogar nisem hotela izzivati, verjela pa sem, da lahko tudi pri nas izide roman, ki obravnava drugo stran, domobransko – to sem sklepala po Tihem Donu. Če je lahko Šolohov pisal o kozaškem življenju, imamo lahko tudi mi roman, ki bo predstavil stvari takšne, kot so.

Kako so vas sankcionirali?
Knjiga je povzročila zamero nad zamerami, pred zaporom me je rešilo nekaj dovolj močnih prijateljev. Pisateljski kolega mi je povedal, da je Matija Maček tolkel po mizi in zahteval, da me naučijo kozjih molitvic, kar je pomenilo, da me je treba zapreti. Od uradnih politikov me je pohvalil le avtor Komisarjevih zapiskov Matevž Hace, rekoč: »O, ti presneta baba, kako si pa vse to zvedela in odkrila?! Jaz sem bil tam s Prešernovo brigado, ko smo osvojili Turjak, pa ne bi mogel kaj več povedati.« Roman – izšel je pri Državni založbi – je bil odmeven, napisan na osnovi dokumentov in pričevanj ljudi, ki sem jim zaupala, bil pa je popolnoma drugačen kot takratna partizanska literatura, saj sem bila prva, ki je pogledala na drugo stran. Bil je hitro razprodan, meni pa je prinesel posledice, da sem za nekaj let pristala na »črnem seznamu« in mojih del niso smeli tiskati. Tedaj sem začela prevajati.

Spreminjali ali črtali pa vam »uredniki« nikoli niso?
To pa res ne! Zgodilo se je edino pri romanu o škofu Tomažu Hrenu, da so mi spremenili naslov. Zapisala sem čisto preprost naslov Thomas Hren, kot se je tudi sam podpisoval. Založba Lipa pa ga je zamenjala z naslovom Inkvizitor. Zame je bil naslov popolnoma nesprejemljiv – čemu tak naslov, ko pa on to ni bil in v knjigi ni sledu o čem takem? Predlagala sem kompromisno rešitev: naj bi kot pri Dostojevskem »Veliki inkvizitor«, vendar v navednicah. Pa niso sprejeli predloga, roman je izšel z njihovim naslovom. Torej je bil na ovitku knjige zapis, ki je ustrezal vzorcem takratne družbene javnosti, bil pa je povsem nasproten liku, kot sem ga v romanu upodobila. Prepričana sem, da avtor naslova moje knjige o Hrenu sploh ni prebral. »Nesrečnemu« Hrenu, ki je veliko naredil za Slovence, naš svinčeni povojni čas pa ga je kar naprej obmetaval z najhujšimi sodbami in obtožbami, sem poskušala vrniti resnično podobo.

Preden ste literalizirali zgodovinska dejstva ali biografije pomembnih mož, so vaši romani zahtevali veliko študija.
Pogosto so se pozno v noč vlekle ure brskanja, odkrivanja, premetavanja in zbiranja gradiva. Naj je bilo tako ali drugače, danes morem reči: vselej me je osrečevalo! Vnaprej določeni vzorci so se mi vedno upirali. Čemu svetli liki samo z ene strani, ko pa me je zanimal človek sam na sebi, v njegovih mejnih situacijah, v odločitvah, ciljih, namenih, v veselju in žalosti. Posebno po letu 1950 sem začutila potrebo, da svojim sodobnikom sporočim nekaj globljega.

Kje ste iskali snov?
Mirno lahko rečem, da nisem iskala snovi, ampak je snov iskala mene. V vsakem romanu je nekje v ozadju resničen dogodek, torej »zgodovina«. Zgodovina mi je bila od nekdaj pri srcu. S Karlom Mauserjem, ki je bil tudi iz Podbrezij, sva prebrala vse knjige iz krajevne knjižnice. Tudi pri nas doma so bile knjige cenjene, enako kakor »pildi« na stenah – svete podobe z božjih poti, ki so jih dali v okvir – ali pa takoj za njimi. Knjige so bile svete, veliko smo brali. In ko nekaj nosiš v sebi, moraš spregovoriti o tem.

Kaj je po vašem razlog, da je vaše obsežno delo spregledano?
Kritike nikoli nisem resno jemala, ker so me precej zmerjali. Tudi potrla me ni, ker bi sicer nehala pisati. Največjo spodbudo sem črpala iz velikanske naklade svojih knjig in od urednikov različnih založb, ki so dobro vedeli, da jim mojih knjig ne bo treba voziti v papirnico Vevče. Dalo se jih je prodati, čeprav so nosile tako sumljivo ime, kot je bilo moje.
Nisem dobila Prešernove nagrade, čeprav me je Slovenska akademija znanosti in umetnosti dvakrat zapored predlagala. Imam hude sovražnike, ki so še danes živi. Sem pa prejela Župančičevo nagrado za trilogijo Sonce je obstalo, izšel je leta 1964 in priznali so mi, da je to prvi vojni roman. V njem sem zajela širše kot je bilo tedaj pisateljem »zapovedano«, saj smo vsi vedeli, da se na našem koščku zemlje ni dogajalo le eno. Ko sem odhajala iz dvorane z Župančičevo nagrado v roki, mi je Janko Moder duhovito namignil: »Spet niso vedeli, ali naj te zaprejo ali naj ti dajo nagrado.«

Pravijo, da plodna pisateljska kariera poleg talenta zahteva tudi precej nenavadno biografijo …
Tega še nisem slišala, a bo držalo! Rodila sem se na dan Prešernove smrti, sedemdeset let pozneje. Mame nisem nikoli spoznala, na Koroškem sem se rodila kot »nusprodukt« prve svetovne vojne. Oče me je trimesečno prinesel v Podbrezje, sem eden redkih nezakonskih otrok, ki so odrasli pri očetu. Oče moje mame ni nikoli pozabil, jaz pa je nisem nikoli spoznala. Ko sem imela pet ali šest let, je prispelo pismo, ki je v hiši povzročilo veliko razburjenje. Za vsebino pisma jaz seveda nisem vedela, domači pa so mi zabičali, da ne smem oditi z nobeno tujo žensko, tudi če bi rekla, da je moja mama. Nekaj časa so mi bile vse tuje ženske sumljive in sem se jih na dolgo izogibala. Moje otroštvo v Podbrezjah je bilo resnično lepo, pravi božji dar. Oče in stari starši so skrbeli zame. Najprej so me dali v meščansko šolo v Tržiču, kasneje v kranjsko gimnazijo. V tem času je zbolela stara mama za kostno tuberkulozo in zame so se začele hude ure. Spominjam se, da sem si ponoči navijala budilko, da sem stari mami dala zdravila in ji previjala gnojne rane. Oče se je poročil veliko pozneje, dobila sem dva pol brata in sestro.

Poročili ste se v znano premožno družino Malenškovih v Dravlje.
Tast in mož sta imela moderno tovarno pohištva Malenšek na Celovški cesti, že takrat so uporabljali velike prostore za prodajni salon. Mačeha mi je govorila: »Tam ti pa ne bo ničesar manjkalo!« Tega sem se večkrat spominjala, ko so nam po vojni vse pobrali. Obdobje bogastva je bilo kratko, takoj po vojni so prišli partizani in nas rešili skrbi za prevelik ugled in posvetno premoženje. Taščo, ki je bila Nemka po rodu, in tasta, so izselili iz Slovenije na zelo brutalni grd način. Tudi svakinjo, ki je bila noseča, pa čeprav je bil njen mož v partiji, so odpeljali, oba so imeli zaprta, njuno stanovanje – oče jima je dal najboljše pohištvo – sta izgubila. Samo klavir sta dobila nazaj, ker ga je oznovec, ki se je vselil v njuno stanovanje, odvlekel na »smetišče«. Moj mož jim ni odpustil, prepričan je bil, da so uničili njega in vso družino Malenškovih, obupaval je in se s tem ni nikoli sprijaznil. Jaz pa sem ga bodrila: »Dva otroka imava! Morava plavati zaradi njiju, drugače bomo vsi štirje utonili.« Hudo je bilo, a smo preživeli.

S kom ste prijateljevali?
Če sprašujete po literarnih kolegih, sem bila brez generacije. Med vojno so se najbolj nadarjeni »izgubili« ali pa so jih utišali. Prijatelj pa je bil Anton Vodnik, bil je skoraj sosed. Za njega se zahvaljujem Bogu, v življenju ima človek milost, da sreča takega prijatelja. Ko sta bila s Kocbekom še prijatelja, sem tudi jaz dobivala za branje literaturo, ki jo je Kocbek prinašal iz evropskih mest. Pozneje, ko se je Kocbeku »dobro godilo«, pa s Tonetom nista bila več v navezi. Z mlajšimi se nisem družila, značilnost povojne generacije literatov je bila ošabnost, seveda ne vseh, v večini pa. Brala sem Dostojevskega, Tolstoja, Dickensa, pa Nordijce – v nekem obdobju so bili Nordijci v vseh pogledih popularni: njihovi romani, telovadci, vzorec pri pletenju. Kmalu sem brala tudi Joycea, Kafko in Faulknerja, Tone Vodnik mi je posojal knjige modernih pesnikov, ki jih je dobil pri prijateljih … Razmere so bile pri nas drugačne od zahodnih, organsko se njihovega načina razmišljanja ni moglo prenašati k nam. Mene je v njihovem pisanju navduševalo predvsem to, da so pisali o tistem, kar je bilo bistveno zanje, zato sem tudi jaz želela v svojih delih popisati tisto, kar je bistveno na naših tleh. Poslušajte, Slovenci ne moremo uživati tujega bistva, moramo ga najti v svoji zemlji in v domačih ljudeh.

Prozo današnjih avtorjev berete?
Raje gledam Discovery, kakor da bi brala pisatelje, ki so od preobilja precej utrujeni. Preveč poceni seksualnih tem je. Ko vzamem v roko kakšno poletno zgodbo v časopisu in na eni strani najdem šestkrat zapisano isto kletvico, ne obrnem lista. Zakaj bi ga? Da bi še naprej preštevala traparije? Vsebine pa ni. Zdi se mi, da smo v umetniškem ustvarjanju v resni krizi, ne vsi, večina pa! Zasipajo nas s slapom smeti. Včasih so pisali o ganljivih ljubeznih, o žrtvovanju, zdaj so brezčutnost, surovost in brezobzirnost uspešnice. Za zmešanega bi imeli tistega, ki bi pisal o ganljivi ljubezni – resnici na ljubo ne vem, ali bi sploh kdo še znal napisati tako zgodbo. Kulturno ustvarjanje je v slepi ulici – umetniki delajo performanse različnih vrst. Rečem jim, naj najprej ustvarijo svoja dela in naj tiste reformirajo in transformirajo, ne pa da se izživljajo nad deli tujih avtorjev. Ustvarjanje pomeni trdo delo, disciplino, bolečino, tega pa pri sodobnih umetnikih na vseh področjih manjka. Ujeti so v plitve vode – kam pa pridemo, če tisto, česar ne moremo izmeriti, razglasimo za neobstoječe? Malenkostni smo in tudi naši dosežki so zato majhni. Če bi o umetnosti na televiziji poročali toliko ur, kot o tistem »komadu« naše oborožitve, bi ljudje imeli nekaj od tega! Kmalu bomo Slovenci samostojni toliko let, kot so živeli v kraljevini Jugoslaviji. Pa poglejte, kaj so takrat naredili v dvajsetih letih, kaj smo pa v samostojni Sloveniji. Ves Plečnik je takrat nastal, pa toliko novih tovarn, tudi univerza. Zdaj pa je le nekaj milijonarjev, vse drugo pa je žalostna drobnarija!

Vi ste pred poldrugim desetletjem nehali pisati. Zakaj, ko pa ste kljub letom še pri zavidljivih močeh?
Pisala sem, dokler sem čutila, da moram to delati. Vse sem napisala na ta pisalni stroj (pokaže na pisalni stroj na mizi), prinesel mi ga je mož iz Švice pred sedemdesetimi leti, takorekoč za poročno darilo. Na roko nisem hotela pisati, oddajala sem čiste rokopise, zato sem še pretipkavala, tako sem si laže predstavljala, kako bi stvar videti, ko bi tiskana. »Finžgarjeva šola« je bila dovolj močna, da za mano niso popravljali niti jezikovno. Leta 1992, ko je izšel moj zadnji roman o Prešernu – februarja, ob moji 90-letnici in Prešernovi 160. obletnici smrti bo izšel ponatis Pesnikovega nokturna – sem se zavestno odločila, da bo to zadnji roman. Imam vnuke in pravnuke, moje največje veselje. Pa psička, ki me prisili, da se vsak dan sprehodim tod po ulicah ljubljanskih Prul, kjer živiva.

Izza 90. miljnika svojega življenja – na kakšnem humusa raste vaš optimizem?
Imam notranje zadovoljstvo, da sem za svoj narod nekaj naredila. Mojemu slovenskemu narodu sem želela dati več samozavesti in notranjo moč, da vendarle nismo le narod hlapcev. Ob študiju kulturne zgodovine me je vedno osrečevalo, ko sem odkrivala slovenske velike in pomembne može: Trubarja, Hrena, Valvasorja, Prešerna, Pirca, ki je bil misijonar med Indijanci … Vedno se mi je mudilo naprej – pa ne od knjige do knjige, ampak naprej. Vedno sem verjela, da nad mojim delom bedi Sveti Duh, da me on razsvetljuje in navdihuje. K maši sem hodila tudi v najbolj svinčenih časih, vere nikoli nisem izgubila, del mene je že od otroštva. Kot pravim za Prešerna, velja tudi zame: »Vere nikoli ni iskal, ker je nikoli ni izgubil.«