Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pokojni papež, ki med nami leži mrtev [KOMENTAR]

Za vas piše:
s. Emanuela Žerdin
Objava: 02. 01. 2023 / 20:15
Oznake: Papež, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 03.01.2023 / 08:28
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Pokojni papež, ki med nami leži mrtev [KOMENTAR]

Pokojni papež, ki med nami leži mrtev [KOMENTAR]
Pokojni papež Benedikt XVI. leži v baziliki sv. Petra do četrtka, ko bo pokopan. FOTO: Vatican Media
Ganljive so podobe množice, ki se z vsega sveta zgrinja v Vatikan, da bi se poslovila od pokojnega papeža Benedikta XVI. Presunljive so fotografije papeževega mrtvega telesa. Za nekaj misli o žalovanju ob telesu pokojnega papeža Benedikta XVI. smo prosili sestro Emanuelo Žerdin.

V Sloveniji skoraj nismo več navajeni bedeti ob telesu pokojnika ali moliti ob odprti krsti z njegovim telesom, saj se večina pogrebov odvija ob žarah. V naših sosednjih, tudi zahodni državi, ta navada še vedno obstaja.
Od pokojnega telesa papeža Benedikta XVI. se je že poslovilo in se bo še poslovilo veliko ljudi. Čutim neizmerno hvaležnost, da lahko še enkrat vidimo njegov lik, se mu poklonimo, pomolimo pred njim. To je slovesni in nepozabni trenutek, ki ga ljudje ob slovesu, ob zadnjem srečanju tako zelo potrebujemo.

Nehote se spomnim lika pokojnega duhovnika v Domu sv. Jožefa v Celju, ki je bil leta dolgo na popolni negi kot vsi drugi oskrbovanci. Po smrti so ga sobratje duhovniki oblekli v njegovo duhovniško mašniško oblačilo. Ko smo se s sodelavkami iz negovalnega tima prišle poslovit od njega, so ostrmele, saj so ga videle kot duhovnika, kot človeka, ki je delil zakramente, služil sveto mašo in je ležal pred nami v vsem svojem dostojanstvu in v znamenju svojega poklica.

Tudi papež Benedikt XVI. je bil Kristusov namestnik, pastir, papež. S svojo službo je še kako zaznamoval zgodovino Cerkve.

Njegov čut ponižnosti smo doživeli z njegovim odstopom in njegova prava osebnost je bil pravzaprav globok notranji človek, ki živi zato, da čim manj stoji zunaj in čim bolj v notranjosti najde pot do Boga. Zato je še kako pomembno, da se od njega poslovimo kot od vrhovnega pastirja. Da dovolimo, da se njegov lik pred nami še enkrat v vsej njegovi veličastnosti pojavi, da mu še zadnjič izkažemo svoje spoštovanje in hvaležnost.

Lik pokojnega papeža, ki leži med nami mrtev, me spomni na freske mrtvaškega plesa v Hrastovljah. Tam smrt na ples zaprosi različne ljudi: od ubožca do kralja. Če smo kje enaki, je to prav smrt, ki ji nihče ne more ubežati. Kot v mrtvaškem plesu v Hrastovljah z ene strani vidimo reveža in z druge strani bogataša, v liku pokojnega papeža vidimo, da se ga je dotaknila roka smrti, a vendar s seboj v večnost nosi tisto, kar je plemenitilo njegovo življenje. Ob njegovem svečanem odru začutim besede Jezusa s križa: Dopolnjeno je.

Smrti so si lahko različne. Nekatere so takšne kot njegova, ko se je vse dokončalo, ko je vse izpolnjeno, ko čutiš, da je zdaj konec poti na zemlji, da se lahko odpre druga pot v nebesih. In drugačna smrt, ki je doživeta kot poraz, kot tisto, čemur ne moreš ubežati, a se moraš vsaj boriti proti temu.

Želim, da bi mrtvega papeža Benedikta XVI. ohranili prav v tem spominu: kot tistega, ki je ležal pred nami s svojem mirnim obličjem s sporočilom: pridite in verujte v Gospoda, kajti upanje in usmiljenje, ki ju daje Bog, sta večna.

Zdi se mi, da ob papežu in njegovih svečanih oblačilih doživimo, da smrt pravzaprav ni nekaj posebnega, ampak je konec tistega, kar smo v življenju delali, ljubili in v kar smo verjeli. Zato se mi zdi tako pomembno, da ob liku pokojnega papeža čutimo in doživljamo, da so vrata večnosti odprta izza njegovega imena.


Nalaganje
Nazaj na vrh