V službi bi se človek moral odpočiti od doma, doma pa bi se moral odpočiti od službe. Meni v nekem trenutku to ni več uspevalo. Težko bi drugače in brez obsežnega uvoda opisal stanje, v katerem sem se znašel septembra 2014. Kar pregorel sem. Moje telo ni več preneslo pritiskov z vseh strani. Uprlo se je. Zbolel sem.

Še včeraj sem imel občutek, da je moški pri sedemintridesetih v najboljših letih, če ne celo v »junaški« dobi življenja: zlahka je super mož in oče štirih otrok, brez težav obvladuje izredne razmere v podjetju ob prodaji novemu lastniku, obvlada vodenje projektov, gradnjo družinske hiše, skrajno zapletene in zaostrene odnose v vasi in v župniji, pa krute bolezni staršev in posledično očitne potrebe po pomoči pri delu na kmetiji ...

Moje telo je vendarle dobilo počitek

Še včeraj sem bil junak, danes sem nenadoma slabič. V enem dnevu je prišla bolezen, ki je nisem poznal in ji nisem bil kos. Sprožil jo je smešno nepomemben dogodek v službi; tisti dan sem se komaj privlekel domov. Prišla je čudna bolezen, za katero sem se spraševal, ali sem sploh bolan. Ali pa sem morda samo len? Če imaš zlomljeno nogo, ni treba nikomur pojasnjevati. Mene pa so vsi videli doma ležati in prav nič delati. Več kot ležati in počivati tudi nisem zmogel. Nisem mogel pet minut brati knjige, nisem mogel na sprehod. Ostal sem doma na bolniški in vseh sem se izogibal. Da bi bil koristen, sem tako zmedenih misli odkorakal ven pomagat delavcem pri gradnji škarpe. Prijel sem za tram, da bi ga ošilil in zabil v zemljo, ob tem pa prejel odrezek lesa s krožne žage naravnost v glavo. Kri, šivi, luknja na čelu, obvezana glava, brazgotina za vedno. Smešno-čudno, ampak moja podzavest je s tem polenom v glavo pravzaprav prejela alibi. Sedaj sem vendarle lahko počival in vsem je bilo jasno, da je to zaradi udarca v glavo. Moje telo je vendarle dobilo počitek. Spal sem po deset ur ponoči, spal sem podnevi, spal sem zvečer pred večerjo, spat sem šel v nedeljo po jutranji maši. Zaradi utrujenosti sem spal tudi v gozdu na sprehodu 200 metrov od doma.

Ali sem lenuh?

Moje telo si je sčasoma opomoglo, pravo delo pa se je zame šele začenjalo. Sprva sem upal, da se bodo stvari in problemi uredili sami po sebi. Ne, niti ključnega sklepa s sestanka v službi, da me je treba razbremeniti nekaterih projektov in obveznosti, niso poslali naprej. Vse je ostalo v sobi za sestanek; vse stvari so ostale kot prej. Ključno spoznanje sem imel na dlani: svet se torej ne bo prilagodil meni. In drugo ključno spoznanje, ki mi je vedno bolj prihajalo pred oči: v teh zame zelo težkih trenutkih mi je ob strani stala samo najožja družina. Žena in otroci.

Spremeniti se bom torej moral jaz in moj odnos do okolice, do dela, do sveta. Zavestno sem začel postajati nekaj, kar je vedno in povsod veljalo kot slabo. Postajati sem začel brezbrižnež. Dobesedno si moram misliti in (odgovorno) opozarjati okolico, da bo delo moral opraviti kdo drug ali pa ga bom jaz lahko opravil šele pozneje. Velikokrat mi pride misel »pa saj bi lahko stisnil« in naredil to ali ono, in vedno znova si moram ozavestiti, da me je ravno to »stiskanje« pripeljalo v položaj, kjer sem (še). Postajati sem začel bojevnik. Nenehno se moram bojevati in osvobajati pred tihimi nasprotniki, kot bi lahko imenoval mnoga pravila in zapovedi, ki se začenjajo z »moram« ali »moram še danes«, »hitro«, »tole nujno do jutri«, ki nezavedno vodijo točno sem. Na neki način moram postajati lenuh. Sprijazniti se moram z dejstvom, da potrebujem več počitka kot drugi in da moram počivati prav takrat, ko me na mizi čaka najnujnejše delo. Ob vsem tem se je v meni naselilo še seme dvoma. Ali sem morda postal slabič? Ali sem lenuh?

Usmiljen do sebe in do drugih

Kljub vsemu naštetemu pa moram postajati vedno boljši človek. To je zame nepredstavljivo velik izziv. Izziv iskanja prave mere, izziv zmernosti v življenju. Učim se postajati usmiljen do sebe in do drugih. Učim se sodelovanja in zaupanja sodelavcem. Učim se brez obsojanja sprejemati samega sebe. Postal sem namreč nemočen (v družbi močnih), postal sem površen (v družbi točnih) in potrebujem pomoč (v družbi uspešnih).

Izgorelost je bolezen sodobnega, učinkovitega, lepega, uspešnega, popolnega sveta, kot ga rišejo reklame in oglasi. Jaz sem se nekako ujel in našel svojo pot (oziroma jo zavestno iščem). Kaj pa ti, ki tole bereš? Ko sem po določenem času o svoji preizkušnji spregovoril javno, sem z grozo ugotovil, kako razširjen je ta sindrom in kako ga vsi tajijo in skrivajo. Koliko ljudi je nalomljenih, koliko jih tava naokoli zlomljenih, koliko jih išče pomoč! Sedaj vem, da je za pričetek zdravljenja nujno potrebno priznati, da ne zmoreš.

Janez

Več o tem, kaj nas zares utruja, kdo je bolj nagnjen k izgorelosti in kako jo preprečiti, si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ubežati izgorelosti.