Obnovimo kljub tej (zavlačevalni?) epizodi zgodbo, o kateri smo lani jeseni že pisali za Družino.

15. januarja 2022 je TV Slovenija predvajala eno svojih odmevnejših oddaj tistega časa: komentatorsko tedensko oddajo informativnega programa Utrip, ki jo je po dolgih 15 letih znova pripravil novinar (in zgodovinar) dr. Jože Možina.

Dr. Jože Možina je leta 2023 za knjigo Slovenski razkol prejel nagrado Historia moderna viva, ki jo podeljuje Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino. FOTO: Ivo Žajdela

Središčna zgodba avtorskega komentarja je bila tradicionalna borčevska slovesnost v Dražgošah, ki jo je tisto leto zaznamoval predvsem govor zadnjega partijskega šefa in nekdanjega predsednika republike Milana Kučana. V svojem govoru je med drugim opletal z nekakšnim novim fašizmom, ki se mu je nekaj mesecev pred volitvami prikazoval z vseh koncev in krajev (videl ga je denimo tudi v domnevnih kršitvah ustavnega načela o ločitvi Cerkve in države), ob tem pa je skušal utrjevati dražgoško mitologijo.

Prav na to, namreč na zlaganost dražgoškega mita, ki nima podlage v resničnosti in je le v službi obrambe privilegijev nekdanje partijske elite in njihovih sedanjih »ponosnih« naslednikov, je s preverljivimi podatki in osebnimi pričevanji kritično opozoril komentator Možina ter doživel marsikaj: po eni strani številne pohvale, ki so se ne nazadnje kazala v izjemni gledanosti njegovega Utripa, in na drugi strani na ostre kritike, ki pa (ne takrat, ne pozneje) niso temeljile na argumentiranem zanikanju resničnosti navedenih podatkov in pričevanje, temveč so šle v smeri osebnega napada; polemična javna razprava ni šla ad rem, temveč ad personam.

Novinar in zgodovinar dr. Jože Možina je verjetno najboljši poznavalec medvojnih razmer na Slovenskem.

Morda najbolj grob izraz tega diskreditacijskega vzorca je bil nastop Svetlane Makarovič, ki je dr. Možino prav zaradi njegovega dražgoškega Utripa »obdelala« v obscenih verzih, prebranih na enem izmed znanih kolesarskih protestov v Ljubljani. S hujskaško vročičnostjo, ki je razvidna iz posnetka dogodka (do danes ima več kot 14.000 ogledov), je novinarja in zgodovinarja, verjetno najboljšega poznavalca medvojnih razmer na Slovenskem, pred navdušenimi protestniškimi somišljeniki obkladala z izrazi, kot je »poklicni lažnivec«, ki naj bi med drugi »izkozlal Pričevalce« in »stopil med izdajalce«; Možinovo (novinarsko in zgodovinopisno) delo naj bi bilo po besedah Makarovičeve »koncentracija sovraštva«, zato mu je javno zagrozila: »Jezik za zobe …«

Ob njenem nastopu se je nujno zastavilo vprašanje: ali takšna obravnava novinarja javne televizije še sodi v okvir (ostre) javne razprave o pomembnih družbenih vprašanjih ali pa gre za nedopusten vulgaren govor, ki poziva k (javnemu) linču?

Prav odgovor na to vprašanje si smemo obetati iz sodnega postopka, ki sta ga proti Makarovičevi sprožila dr. Možina in RTV Slovenija (slednja se je pozneje iz tožbe umaknila, a nudi podporo svojemu novinarju) in se po več obravnavah morda bliža koncu.

Ali je (politična) satira nekaj, kar je brez meja?

Dosedanje dogajanje na sodišču je pokazalo, da obramba gradi predvsem na preprič(ev)anju, da je treba besede in nastop Makarovičeve razumeti kot ostro, a dovoljeno in pravno zavarovano politično satiro. Toda prav ob nastopu razvpite pesnice se zastavlja vprašanje: Ali je (politična) satira nekaj, kar je brez meja, ali pa vendarle obstaja črta, ko, če je prekoračena, nimamo več opravka s satiro, temveč s (kaznivim) spodbujanjem in razpihovanjem sovraštva, nasilja in nestrpnosti; ali torej zadošča vulgarnost in žalitve zgolj »preliti« v pesemsko obliko, kar naj bi vnaprej razbremenjevalo vsakršne odgovornosti za izrečeno/zapisano?

Literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin. FOTO: Tatjana Splichal

Gre za pomembno vprašanje, ki je upravičeno zbudilo zanimanje tudi literarne stroke. O tej temi je lani za Družino, letos julija pa za revijo Pravna praksa pisal literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin. Njegov prispevek za spletno Družino je v celoti dostopen TUKAJ, na tem mestu pa navedimo le nekaj sklepnih ugotovitev.

Pesem Utrip laži ima po strokovni presoji dr. Ogrina značilnosti tega, kar se v anglo-ameriškem svetu imenuje character assassination, kar bi lahko slovenili kot uničenje javne osebnosti, kot nameren poskus uničiti ugled osebe z ostro, še zlasti nepošteno kritiko oziroma obrekovanje osebe, običajno z namenom uničenja javnega zaupanja do te osebe, kot se glasijo slovarske definicije.

Teksta Svetlane Makarovič ni mogoče označevati za satiro, temveč ima značilnosti sramotilnega besedila.

Poleg uničenja Možinove javne osebnosti pa ima besedilo Utrip laži še druge značilnosti, zaradi katerih ga lahko označimo kot primer izrazito političnega pesnjenja, ki po Ogrinovem prepričanju »nima in ne more imeti statusa umetniške literature«. Gre torej za političen tekst, ki politične teme odeva v literarno obliko, iz česar lahko sklepamo, da je Utrip laži v svojem bistvu »politična zloraba institucije literature kot umetnosti, da z videzom literarne oblike plasira politično-ideološke teme«. Za takšno politično besedilo pa, kot ugotavlja dr. Ogrin, »vsekakor veljajo vse meje dopustnega in nedopustnega na enak način kakor za druge javne izjave«.

Revija Pravna praksa je letos objavila še eno ekspertizo izpod peresa dr. Urške Perenič Literatura in literarna satira med pravico do svobode umetnosti in pravico do osebnega dostojanstva, v kateri ugledna literarna zgodovinarka prav tako ugotavlja, da teksta Svetlane Makarovič ni mogoče označevati za satiro, temveč ima značilnosti sramotilnega besedila.

Ali bo sodišče sledilo tem strokovnim utemeljitvam? Na odgovor bo torej treba še počakati (vsaj) do decembra.