Sveti sinod Poljske avtokefalne pravoslavne cerkve je sklep o kanonizaciji katinskih mučencev sprejel na svojem zadnjem zasedanju, vodstvo Cerkve pa je vest objavilo na svoji spletni strani. Sinod se je pod vodstvom metropolita Save sestal v Varšavi. Po navedbah avstrijskega Kathpressa so v sklepnem dokumentu zasedanja ob tem navedena imena treh poljskih pravoslavnih kuratov: Szymon Fedoroko, Wiktor Romanowski in Wodzimierz Ochab. Poleg njih pa naj bi bili kanonizirani tudi »duhovniki in laiki, katerih imena poznamo in katerih imen ne poznamo. Pozna jih samo Vsemogočni Bog«.

Uradna kanonizacija mučencev je predvidena 17. septembra 2025, na ta dan pa naj bi vsako leto obhajali tudi bogoslužni spomin na katinske mučence. Spomin nanje se bo lahko obeleževal tudi na druge dneve, povezane z njihovim življenjem in mučeništvom, ki jih bodo določili krajevni škofje.

Sovjetska zveza je množični umor prikrivala vse do leta 1990, krivdo za zločin pa je pripisala Nemcem.

Umorjenih več kot 21.000 poljskih častnikov

Leta 1940 so pripadniki notranjega ministrstva (NKVD) nekdanje Sovjetske zveze v Katinu izvedli pokol poljskih častnikov in javnih uslužbencev ter številnih sovjetskih državljanov. Število žrtev, usmrčenih v treh množičnih grobovih, ni natančno opredeljeno: sega od 1.803 do preko 27.700 (ukaz o ustrelitvi, 1940). Na Stalinov ukaz so spomladi leta 1940 umorili več kot 21.000 poljskih častnikov, ki so bili vojni ujetniki. Nekateri med njimi so umrli v Katinu, nadaljnji pokoli pa so bili izvedeni v bližini Tvera in Harkova v Ukrajini. Sovjetska zveza je množični umor prikrivala vse do leta 1990, krivdo za zločin pa je pripisala Nemcem. Za Poljsko je Katin postal simbol strahu pred veliko sosedo Rusijo.

Skorajšnje svetnike so Sovjeti umorili v Katinu, pa tudi na drugih krajih. Szymon Fedoroko je bil pravoslavni kaplan v poljski vojski. Leta 1939 so ga Sovjeti ujeli in ga sprva zaprli v Moskvi, pozneje pa so ga odpeljali v Katin na zahodu Rusije, kjer so ga 30. aprila 1940 umorili.

Viktor Romanovski je bil prav tako pravoslavni vojaški kaplan in so ga Sovjeti ujeli leta 1939. Spomladi leta 1940 so ga umorili v Kalininu (današnjem Tveru). Wodzimierz Ochab je bil pravoslavni vojaški in zaporniški kaplan. Tudi njega so Sovjeti leta 1939 aretirali, ga zaprli v več taboriščih in nazadnje aprila ali maja 1940 umorili v Kalininu.

Pravoslavni kristjani poljskega porekla so bili do začetka 20. stoletja del Ruske pravoslavne cerkve.

Na Poljskem 600.000 pravoslavnih kristjanov

Na Poljskem živi okoli 600.000 pravoslavnih kristjanov, večina v vzhodnem delu države. Pravoslavni kristjani poljskega porekla so zelo dolgo pripadali Kijevski metropoliji, ki je bila do leta 1686 pod pristojnostjo ekumenskega patriarhata, nato pa je bila vključena v moskovski patriarhat. Do začetka 20. stoletja so bili del Ruske pravoslavne cerkve.

Ko je bila Poljska leta 1918 znova vzpostavljena kot neodvisna država, so si poljski pravoslavni škofje začeli prizadevati za avtokefalno Cerkev, kar je podprla tudi država. Leta 1921 je moskovski patriarh Tihon Pravoslavni cerkvi na Poljskem podelil avtonomni status, vendar je moskovski patriarhat popolno neodvisnost zavrnil.

13. novembra 1924 pa je ekumenski patriarh Grigorij VII. priznal avtokefalnost Poljske pravoslavne cerkve. Ruska pravoslavna cerkev je temu koraku sprva nasprotovala, leta 1948 pa jo je moskovski patriarhat dokončno priznal.