Odmevni sta bili o dveh duhovnikih mučencih, ki so ju Nemci med drugo svetovno vojno pregnali na Hrvaško, p. Janezu Strašku in Janezu Kranjcu.

Kranjca so že leta 1941 umorili Srbi v zaledju Zadra, Straška pa pri Sveticah leta 1947 komunisti.

Polona Jurinić je avtorica številnih knjig

Polona Jurinić (Sitar) se je rodila v Ljubljani leta 1945. Od četrtega leta je živela v Mariboru, kjer je diplomirala na Tehniški šoli, smer arhitektura. Do poroke je bila bila zaposlena v Mariboru. Od leta 1972 živi v Zagrebu. Od leta 1975 je bila zaposlena kot projektantka sodelavka v več projektivnih birojih.

Po osamosvojitvi Hrvaške je delala kot projektantka in nadzorna inženirka ter se pozneje s sodelavci posvečala obnovi kriznih območij (od Dubrovnika, Škabrnje do Belega Manastira).

Od leta 1998 je upokojena. Od leta 1994 je aktivna članica Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom v Zagrebu.

V uredništvu Novega odmeva spremlja kulturna dogajanja v Zagrebu in na Hrvaškem.

Od leta 2003 je članica Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb.

Napisala je več knjig:

Pater Janez Strašek, mučenik / mučenec (1906–1947), Zagreb, 2011

Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti, Zagreb, 2012

Svetice, pavlinski samostan, cerkev Rojstva Blažene Device Marije, Zagreb, 2013

Po sledeh Črne Marije, Zagreb, 2014

Človekoljubje in tragedije, Jastrebarsko-Horjul, Zagreb, 2015

Jože (Josip) Plečnik, projekti i realizacije u Hrvatskoj (Jože (Josip) Plečnik, projekti in realizacije na Hrvaškem, Zagreb, 2017

Po poteh don Janeza (Ivana) Kranjca (1914–1941), Zagreb, 2018

Pater Janez Strašek, mučenik / mučenec (1906–1947), druga dopolnjena izdaja, Zagreb, 2019

Slovenske barve Zagreba in okolice, Zagreb, 2020.

Pavlinci in njihovi samostani, Zagreb, 2021.

Polona Jurinić na slovensko-hrvaškem srečanju v Krašiću 19. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Pavlinci in njihovi samostani

Knjiga Pavlinci in njihovi samostani je zadnja knjiga Polone Jurinić.

Gre za izčrpen prikaz prisotnosti reda pavlincev na Hrvaškem (v knjigo je uvrstila tudi samostan v Olimju).

Prikazala je 47 pavlinskih samostanov in cerkva. Nekateri ne obstajajo več, drugi so mogočne samostanske in cerkvene stavbe, z bogato umetnostjo.

Na kratko je opisala 16 pavlinskih manjših cerkvic, kapel, pavlinske posesti in cerkva, ki so jih opremljali pavlinski mojstri.

Prav tako je prikazala oltarje in slike Črne Marije, Čenstohovske Matere Božje (ena je v cerkvi v Gornji Kostrivnici pri Rogaški Slatini, ki je tudi njej posvečena).

Red svetega Pavla Puščavnika nosi ime po sv. Pavlu Tebanskem

Red svetega Pavla Puščavnika nosi ime po sv. Pavlu Tebanskem (3. do 4. stoletje), ki po tradiciji velja za prvega pravega puščavnika in začetnika krščanskega puščavništva.

V času preganjanja kristjanov, v obdobju vladanja cesarja Decija, se je zatekel v puščavo, kjer je do konca življenja živel asketsko, v samoti in kontemplaciji.

Na začetku 13. stoletja so na območju današnje Madžarske in Hrvaške prebivale večje skupine puščavnikov, ki so živele brez urejene skupnosti in pravil.

Blaženi Evzebij Ostrogonski je puščavnike povezal v redovno skupnost

Potem ko je blaženi Evzebij Ostrogonski, kanonik svetega življenja (po izvoru Madžar), doživel močno in simbolično vizijo, v kateri je mnogo malih plamenov povezal v en velik plamen, se je odločil (z dovoljenjem škofa Bartolomeja) povezati takšne puščavniške posameznike in skupine v organizirano redovno skupnost.

Skupaj s svojima prvima privržencema Benediktom in Andrejem je na gori Piliš zgradil samostan Svetega križa, na gori Patach pa samostan sv. Jakoba ter novoustanovljeno meniško družino poimenoval Puščavniki sv. Križa.

Sčasoma, potem ko je red rastel in se uveljavljal, so menihi za svojega glavnega zavetnika izbrali sv. Pavla Tebanskega.

Blaženi Evzebij, ki je umrl leta 1270, je zapustil številne samostane, v katerih so se spoštovala načela molitve, molka, odrekanja in pokore. Geslo pavlincev je Solus cum solo Deo (Sam s svojim Bogom).

Pavlinski samostan s cerkvijo na Sveticah. Vir: splet

Najstarejši pavlinski samostani na Hrvaškem so nastali v 13. stoletju

Najstarejši pavlinski samostani na Hrvaškem so v 13. stoletju nastali v krajih Dubica, Remete, Garić-grad, Bački Monošter in Čepić.

Kot pojasnjuje Polona Jurinić, preučevanje večstoletne zgodovine pavlincev pomeni raziskovanje, branje in beleženje ne le listin in dokumentov, ohranjenih v arhivih na Dunaju, v Budimpešti, Rimu in Zagrebu, ampak tudi proučevanje arhivskih virov, ki so se ohranili v samostanih in župnijskih uradih, v katerih so delovali pavlinci.

Gradivo v Budimpešti je objavljeno v treh knjigah s skupnim naslovom Documenta artis Paulinorum (1975–1978).

Na Dunaju je obstoječe gradivo o pavlincih shranjeno v Državnem arhivu (posebej tisto, ki sta ga proučevala zgodovinarja Jurij Utišinović in Martin Borković).

Popisal ga je dr. Ante Sekulić (v letih 1979, 1981, 1983 in 1984), shranjeno pa je pri Marinku Vinku Pridu in pri avtorju.

Arhivsko gradivo o istrskih samostanih je hranjeno v Ljubljani. V Zagrebu se ohranjeno in urejeno gradivo o pavlincih hrani v Hrvaškem državnem arhivu, v arhivu Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Turki so uničili veliko pavlinskih samostanov

V 16. stoletju na hrvaških tleh ni nastal noben nov pavlinski samostan. Večina obstoječih samostanov je bila poškodovana ali porušena. Turki so vse silovitejše prodirali na današnja hrvaška tla, osvajali ozemlja vse globlje na Ogrsko in v srednjo Evropo.

K njihovemu napredovanju in osvajanju so pripomogli nesložno plemstvo in neurejene notranje razmere.

Osemnajsto stoletje ni pomembno le kot prvo stoletje samostojnosti, ampak so ga zaznamovala tudi številna družbena gibanja in idejni tokovi, kar je nazadnje pripeljalo do ukinitve reda.

V tem času sta na Hrvaškem nastala dva pavlinska samostana, v Varaždinu (1776) in v Požegi.

Pavlinci so oba samostana prevzeli od jezuitov, ker je bil ta red ukinjen.

Samostan in cerkev Rojstva Blažene Device Marije v Sveticah pri Ozlju, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Pavlinski red so ukinili leta 1786

Za obstoj pavlincev je postalo odločilno in usodno obdobje vladavine cesarice Marije Terezije (1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (1780–1790), saj sta si oba vladarja odločno prizadevala za ukinitev cerkvenih redov, delovala sta proti samostanom in cerkvenim ustanovam.

Do ukinitve samostanov je prišlo najprej v Istri (Sveti Petar u Šumi in Čepič), pozneje tudi v severni Hrvaški (samostani v Lepoglavi, Remetah, Sveticah) in v Hrvaškem primorju.

Tako je v obdobju med letoma 1782 in 1784 pavlinski red postopoma izginjal. Ukinjen je bil 7. februarja 1786.

Lastnina reda je pripadla verski fundaciji, člani reda pa so se vključili v šole in duhovščino. S tem je bilo zaključeno pet stoletij delovanja pavlincev na Hrvaškem.

Številni zapisi pričajo o dosežkih pavlinskih avtorjev na področju hrvaške književnosti, s svojimi deli pa so pavlinci bistveno prispevali tudi k razvoju filozofsko-teoloških znanosti, hrvaškega jezikoslovja in prava.

Največ zaslug pri tem imajo Hilarion Gašparotti, Josip Bedeković, Ivan Belostenec in številni drugi.

Pavlinci so pomembno prispevali tudi k umetnosti in kulturi

Pavlinci so pomembno prispevali tudi k hrvaški umetnosti in kulturi (stavbarstvo, kiparstvo in slikarstvo), kar je Polona Jurinić v knjigi posebej poudarila.

Gradili so cerkve, oblikovali njihova pročelja, klesali kipe in slikali. Bili so odlični rezbarji in zlatarji.

Njihovo umetnost še danes občudujejo v Remetah, Lepoglavi, Kamenskem, Svetem Petru u Šumi, Olimju in na Sveticah.

Znameniti pavlinski umetniki so bili: Ivan Ranger, Toma Jurjevič, Pavel Belina, Franjo Bobič, Andrija Remetski, Aleksije Königer, Pavao Riedl, Gabrijel Taller, Leopold Keckheisen in drugi.

Cerkev Blažene Device Marije in samostan v Lepoglavi. Vir: Glas Koncila

Pavlinci in njihovi samostani danes

Sedež generalne uprave reda je danes v poljskem narodnem svetišču Črne Marije v Čenstohovi (Czestochowa), od koder se je na pobudo pokojnega kardinala Franja Kuharića leta 1972 začela obnova hrvaških pavlincev.

Danes pavlinci delujejo v treh hrvaških samostanih: Sveti Petar u Šumi v Istri, Kamensko pri Karlovcu in Svetice pri Ozalju.

Ti trije samostani sestavljajo hrvaško kvaziprovinco. Od dvajsetih hrvaških pavlincev jih sedem študira v tujini.

Po svetu je trenutno okoli šeststo pavlincev, ki delujejo v šestdesetih samostanih. Vzdržujejo se z delom v župnijah.

Slovenske barve Zagreba in okolice

»Ko sem se v obdobju med letoma 2009 in 2011 posvečala nastajanju monografije Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti, sem v številnih enciklopedijah, monografijah in v osebnih stikih zbrala navdušujoče število imen slikarjev in kiparjev z njihovimi deli, ki so bili rojeni v Sloveniji, živeli pa na Hrvaškem (v Zagrebu) ali pa imeli slovenske korenine,« je Polona Jurinić zapisala v uvodu v knjigi Slovenske barve Zagreba in okolice (Zagreb, 2019).

Zanimanje za umetnost in proučevanje še posebej cerkvene umetnosti jo je pripeljalo do imen slovenskih umetnikov, ki so s svojimi umetniškimi deli pomembno prispevali k lepoti in dvigu umetniške vrednosti v številnih sakralnih objektih, nastalih skozi stoletja.

Osebno sta jo najbolj navdušili cerkev sv. Katarine na Gornjem gradu ter svetišče Matere božje sljemenske kraljice Hrvatov na Medvednici.

V tej knjigi, ki je lahko tudi turistični vodiču po Zagrebu in okolici, se je osredinila na slovenske umetnike in na vsa njihova umetniška dela, ki jih je zdaj z njeno pomočjo mogoče med potepanjem po tem območju občudovati.

Vsem, ki bodo v roke prijeli pričujoči turistični vodnik, posebej Slovencem iz Zagreba in drugih delov Hrvaške, toplo priporoča, da na sprehodu skozi lep in z umetninami bogat Zagreb z okolico svojo pozornost posvetijo pomembnemu prispevku slovenskih umetnikov k identiteti Hrvaške.

Samostan Olimje. Foto: Ivo Žajdela

Zagreb, glavno mesto Hrvaške

Takole je uvodoma opisala Zagreb.

Zagreb, glavno mesto Hrvaške, leži na zemljepisnem, zgodovinskem, kulturnem in političnem stičišču med vzhodom in zahodom Evrope ter tako povezuje celinski in sredozemski duh v celoto.

Je središče Republike Hrvaške s sedežem Sabora (parlamenta), predsednika in vlade.

Mesto s severne strani pred hladnimi severnimi vetrovi varuje hribovje Medvednica, ravnina in reka Sava pa mesto odpirata proti jugu.

Obstajal je že kameni dobi, okoli 35.000 let pred Kr. Pozneje, v 4. stoletju pred Kr., so ga naselili Iliri in Kelti.

Naslednji prebivalci so bili Rimljani (starorimsko naselje in municipij Andautonia na mestu današnje vasi Ščitarjevo).

V srednjem veku se je na dveh vzpetinah, na Gradcu in Kaptolu, začel razvijati Zagreb, kot ga poznamo danes.

Prvi pisni viri o mestu segajo v leto 1094, ko je madžarski kralj Ladislav na Kaptolu osnoval zagrebško škofijo.

Iz tega časa izvirajo stavba katedrale, renesančno obzidje okoli nje, stolp Lotrščak, Kamnita vrata in slikovita Tkalčićeva ulica.

Ko so sredi 13. stoletja Tatari pustošili po Madžarskem, je kralj Bela IV. v Zagrebu našel varno zavetje, zato je leta 1242 v zahvalo podelil Gradcu status svobodnega kraljevskega mesta.

Ob vznožju obeh naselij se je oblikoval trg, današnji Trg bana Josipa Jelačića, z vodnjakom Manduševac.

V 17. in 18. stoletju so se gradile baročne plemiške palače in cerkve (cerkev sv. Katarine, Marijina cerkev).

Podoba mesta se je drastično spremenila v 19. stoletju, ko se je mesto začelo širiti preko železniške proge. Nastala je vrsta trgov oz. parkov (t. im. zelena podkev), in stavb: poslopje glavne železniške postaje, Hrvaška akademija znanosti in umetnosti, fakultete, Hrvaški državni arhiv, Hrvaško narodno gledališče in reprezentativne palače.

Tudi 20. stoletje je mestu vtisnilo prepoznaven pečat: Zagrebška borza, Novi Zagreb, Zagrebški velesejem, Narodna in univerzitetna knjižnica.

Samostan Olimje s cerkvijo Marije Vnebovzete, oltarna slika Črna Marija. Foto: Ivo Žajdela

Slovenski dom Zagreb

Večino knjig Polone Jurinić, tudi obe tu predstavljeni, izdal Slovenski dom Zagreb. Sozaložnik obeh je tudi Vijeće slovenske nacionalne manjine Grada Zagreba (Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreba).

Pripravni odbor za ustanovitev Društva naprednih Slovencev se je v Zagrebu sestal 2. oktobra 1922, in sicer v prostorih zagrebške izpostave ljubljanskega dnevnika Jutro v Gundulićevi ulici 29.

Po mesecu dni, 9. novembra 1922, so mestne oblasti potrdile pravila delovanja Narodne knjižnice in čitalnice (NAKIČ). Ta datum velja za rojstni dan društva.

Za očeta društva je bil imenovan profesor na zagrebški fakulteti za veterino, doktor Fran Zavrnik, ki je zbral rojake in bil prvi predsednik NAKIČ-a.

Leta 1936 se je društvo zaradi nove jugoslovanske uredbe o knjižnicah in čitalnicah preimenovalo v Narodni dom.

Po drugi svetovni vojni je nastalo Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom, po demokratizaciji Hrvaške pa Slomškovo prosvetno društvo Slovenski dom. Od leta 1994 se društvo spet imenuje KPD Slovenski dom.

Društvo je od svoje ustanovitve samo enkrat prenehalo delovati, in to je bilo v času Neodvisne države Hrvaške, ko je bilo prepovedano.

Tedaj so prostori na Trgu kralja Tomislava 19 služili za zaklonišče slovenskim pregnancem, kot shramba za knjižnico in dokumentacijo društva. Najemnino je v tistem času plačeval zagrebški tovarnar Vilim Bizjak.

Dejavnosti društva danes so izposoja knjig iz lastne knjižnice, gojenje zborovskega petja in kulturna dejavnost. Društvo izdaja tako knjige kot časopis Novi odmev (od leta 1996).

Ob ustanovitvi je društvo štelo 1.032 članov, danes jih ima okoli 800. Leta 1931 je dvajset tisoč Zagrebčanov navedlo slovenščino kot svoj materni jezik.

Leta 2011 je na območju celotne Hrvaške živelo 10.517 Slovencev, v Zagrebu še 2.132.

Polona Jurinić v cerkvi v Gorici pri Slivnici, pri maši za mučenca Janeza Kranjca, o katerem je napisala knjigo. Foto: Ivo Žajdela