Medtem ko deček počasi okreva po težki operaciji na srčku, Polonca vsak dan na družabna omrežja napiše, kako jima gre. Po skoraj 40 dnevih v bolnišnici tako nastaja zgodba o nežnosti, upanju in zaupanju, ki navdihuje številne. Polonca nam je v telefonskem intervjuju zaupala, da jo letošnji advent spominja na postni čas.

V težkih trenutkih se Polonca obrne na Boga, prosi pa tudi za molitveno podporo. FOTO: osebni arhiv

Adventni čas, podoben postnemu

»Advent letos prvič doživljam brez »veselega decembra«. Marsikdaj se spomnim, da je bil nekoč advent spokorni čas, podoben postnemu času. Čeprav imam rada druženja, se mi zdi izkušnja umirjenega adventa en poseben dar,« je povedala.

Molitev ji pomaga sprejemati težke situacije

Preberite tudi: Izkušnja neplodnosti in rejništvo: “Velike odločitve morajo vedno dozoreti v srcih obeh zakoncev”

Že v začetku letošnjega leta je vedela, da bo dečka v tem letu čakala ta velika operacija. Nanjo so se pričeli pripravljati že pred veliko nočjo, kjer so med manjšim posegom ugotovili, da ima fantek v trebuhu precej velik tumor. Velikonočne praznike sta preživela na pediatriji, a se je k sreči izkazalo, da tumor ni bil nevaren. Odstranitev pa je bila potrebna pred operacijo srca. Konec septembra so mu odstranili tumor, 16. oktobra pa je bila na vrstni operacija srčka. »Spomnim se, da sem v letošnje leto vstopala z negotovostjo, z zavedanjem, da bo težko leto. Zdaj ko gre zares, pa imam občutek, da me Jezus nosi po rokah, nikoli me ni bilo res strah in nisem bila dolgo v skrbeh« je povedala.

Pred operacijo je prijatelje in znance prosila za molitev za uspešno operacijo in okrevanje. »Ko mi je težko in bi se morda vrtela v mračnih mislih, vzamem telefon v roke in tipkam. Obrnem se na prijatelje in prosim za molitev. Eno je, ko sama izročam skrbi v Božje roke, drugo pa, ko vem, da nas, zdravnike, sestre, še posebej pa našega fantka izročajo Gospodu tudi prijatelji in znanci.« Polonca pravi, da čuti sadove molitev. »Včasih sem še sama presenečena, s kakšnim mirom in veseljem lahko vse te stvari nosim.«

Igračko je dečku podaril očka dojenčka, ki so ga prav tako operirali na srcu. Čeprav so bili muslimani, so bili hvaležni, ko je Polonca povedala, da bo molila zanj. FOTO: osebni arhiv

Povezanost in pričevanje za druge

Da bi ljudem, ki jih je prosila za molitev, povedala, kako gre dečku po operaciji, je pričela pisati kratke dnevniške zapise na Instagram in Facebook. »Tudi sama vem, ko za drugega molim, da mi je fajn vedeti, ali molitev »že deluje«, ali jo je potrebno okrepiti.« Piše tudi zase, zvečer ubesedi svoja dnevna čutenja in tako zaključi dan. Izkazalo pa se je, da so njeni zapisi postali adventni navdih tudi drugim. »Bogu hvala, če s temi zapisi koga usmerim k Njemu.«

»Pozitivno razmišljanje bi me pripeljalo v depresijo«

Na vprašanje, kaj se je v tem času, ko sta z njenim fantkom že toliko časa v bolnišnici, naučila o življenju, je povedala, da bi izpostavila predvsem eno stvar: »Družba pogosto opeva moč pozitivnega mišljenja, afirmacij, prepričevanja samega sebe in »vesolja« s svojimi željami. Zagotovo je pozitivna naravnanost dobrodošla, a mnogo pomembneje, kot »izsiljevanje« rezultatov, ki si jih sam želiš, je sprejemanje dane situacije v zaupanju v Božji načrt. Če bi se šla tâko pozitivno razmišljanje, bi postala depresivna. Okrevanje je namreč zelo nihalo. Iztoki plevralne tekočine so že lepo padli, pa se spet dvignili. Nekajkrat. Pa ena in druga okužba … Vedno znova bi bila razočarana, morda prepričana, da sem sama kriva, ker sem si premalo želela, ali pa, da me Bog noče uslišati. Uspela sem zaupati, da ima vse svoj smisel in bo prihodnji dan tak, kot je v Njegovem načrtu. Seveda se le-ta ne sklada vedno z našimi načrti, a prepričana sem, da je Njegov boljši.«

Tudi, ko se stvari dolgo časa niso nikamor premaknile, je v molitvi doživljala, da Jezus ni pozabil nanju, da On vodi in, da ima vse svoj smisel.

Prazniki dosežejo tudi v bolnišnice

Bolnišnica skrbi, da tudi otroci začutijo prazično vzdušje. FOTO: osebni arhiv

V takšni drži sprejema tudi to, da za praznike z dečkom morda še ne bo doma pri možu in 16-letni hčerki. »40 božičev mi je bilo dano preživeti v krogu družine, kakšen blagoslov! Sprva sem si res želela, da bi nama uspelo priti domov do božiča, zdaj pa sem popolnoma mirna, ne glede na to kje bova. Rožni venec lahko zmolimo kjerkoli. Če bova še na pediatrični, se bi z veseljem prek spleta povezala in molila s širšo družino, ker mi je dragocena tradicija skupne molitve rožnega venca na svete večere. Tudi polnočnico lahko obiščeva v Ljubljani, saj bi mali pod varnim nadzorom dežurne sestre spal. Pogrešala bi le vonj kadila v sobi, ki pričara pravi vonj po božiču.«