Pomembna ljubljanska tiskarka
Pomembna ljubljanska tiskarka
Ob dnevu žena se spomnimo na prezrte oz. pozabljene ženske. Ena izmed njih je bila pomembna ljubljanska tiskarka Rozalija Eger. Več o njej si preberite v reviji Slo, časi, kraji, ljudje.
Ženske so pomembno prispevale h kulturi na Slovenskem
O liku žensk v slovenski književnosti je bilo napisanih več obsežnih razprav. Problem je zanimal že raziskovalce v 19. stoletju, z različnih stališč pa ga obravnavajo tudi sodobni slavisti, zgodovinarji in etnologi. O avtoricah literarnih del, predvsem pesmi, vse do 19. stoletja navadno ne govorimo in še v tem obdobju omenjamo le tri imena, in sicer Josipino Turnograjsko, Pavlino Pajk in Luizo Pesjak.
Portret Rozalije Eger, Narodna galerija, NG S 39.
Več podatkov imamo o ženskah kot bralkah, skoraj prezrta pa je bila njihova dejavnost na področju posredovanja pisnih dokumentov. Že iz srednjega veka so znane nune kot prepisovalke in iluminatorke rokopisov, pri nas na primer v Marenbergu in predvsem Velesovem. Njihovo delo je bilo po kvaliteti cenjeno skoraj tako kot sočasno delo iluminatorjev v moških samostanih (npr. Stični), torej so pomembno prispevale h kulturi na Slovenskem.
Knjigarnarice in tiskarke
Več podatkov imamo o obdobju po izumu tiska, v katerem so delovale kot knjigarnarice in tiskarke. Knjigarne nikakor niso bile zaprti, mirni prostori, namenjeni le bralcem in kupcem knjig. Po objavljenih ilustracijah vidimo, da so bili to prostori, kjer se je poleg primarne dejavnosti, kupovanja knjig, dogajalo še marsikaj. Tako lahko domnevamo, da so ženske ves čas sodelovale v teh podjetjih, čeprav niso bile lastnice.
Pogoji za delo v knjigotrštvu in tiskarstvu so bili sicer zelo zahtevni. Ženske jih niso mogle izpolniti, pa jih vendar najdemo na čelu knjigarn in tiskarn že v zgodnjem novem veku. Pravilo je bilo namreč, da so, ko je umrl tiskar, podjetje z vsemi koncesijami podedovali in prevzeli zakoniti dediči, največkrat vdova. Delo s svinčenimi črkami je bilo škodljivo zdravju, zato so tiskarji umirali sorazmerno mladi; skoraj ni poklica, v katerem bi v preteklosti našli toliko vdov in nato pomembnih žensk, ki so krajši ali daljši čas vodile podjetja (tiskarne in knjigarne).
Vögel, Reptilien und Fische, 1842.
Nekatere pridige Janeza Svetokriškega je natisnila ženska
Tako lahko že v 16. stoletju omenimo prvo žensko tiskarko, povezano s slovenskim prostorom. V Tübingenu je delovala vdova Ulricha Morharta – Magdalena, ki je med letoma 1555 in 1567 natisnila kar 17 slovenskih tiskov. V 17. stoletju najdemo žensko že na čelu ljubljanske tiskarne. Najobsežnejši slovenski tisk 17. stoletja – pridige Janeza Svetokriškega ‒ je izšel v dveh krajih, prva dva zvezka v Benetkah, ostali trije pa v Ljubljani, od tega dva, ko je bila na čelu tedaj edine tiskarne v mestu Ana Barbara Mayr. V 18. stoletju moramo omeniti še Ano Elizabeto Reichard, Marijo Terezijo Heptner in Teklo Kleinmayr.
Rozalija Eger, konkurentka Jožefa BlaznikaPomembno mesto med tiskarji, knjigarnarji in založniki pa ima Rozalija Eger, ki je bila sodobnica in ves čas konkurentka mnogo bolj znanemu ljubljanskemu tiskarju Jožefu Blazniku: začela sta delati istega leta in bila tekmeca vse do smrti. Datum Rozalijinega rojstva ni znan. Le na podlagi seznama umrlih v ljubljanskem časopisu, kjer so zapisali poleg vzroka smrti tudi starost pokojnika, lahko izračunamo, da je morala biti lastnica tiskarne Rozalija Eger, ki je umrla zaradi starostne oslabelosti stara 83 let, rojena okoli leta 1788. V zakonu z Janezom Leopoldom Egerjem sta se ji rodila vsaj dva otroka – hči Julijana (16. 5. 1811) in sin Franc Ksaver (12. 11. 1819). Živela je v hiši številka 267, zdaj Stritarjeva ulica 5.
B. Potočnik: Vishe za svete pesmi, 1860.
Po smrti moža leta 1829 je prevzela podjetje in ga formalno vodila vse do konca življenja. Na tiskovinah se je podpisovala kot tiskarka s polnim imenom – Rosalia Eger, včasih je okrajšala krstno ime ali pa tiskarno poimenovala le Egerʼsche. Le v letih med 1854 in 1860 je podjetje nosilo dvojno ime, R. Eger & Sohn oz. v slovenskih tiskih R. Eger in sin, kajti v tem času je bil njen družabnik sin Franc Ksaver, ki pa je 17. junija 1860 zaradi jetike žal umrl.
Iz časopisne notice lahko razberemo, da je bila vodja mestne tiskarne in hišna posestnica v tistem času še vedno že več kot sedemdesetletna Rozalija, čeprav je imel sin ob smrti 39 let.
Kaj in kako je tiskala Rozalija Eger, kdo se je pri njej učil tiskanja, kakšno je bilo njeno zasebno življenje in zakaj smo o Rozaliji Eger doslej bolj malo vedeli, si preberite v reviji Slo, časi, kraji, ljudje.
Članek je napisala dr. Anja Dular.
