Založba Beletrina je izdala ponatis Prišlekov Lojzeta Kovačiča, enega najpomembnejših slovenskih romanov, in spomine Dušana Jovanovića.

Lojze Kovačič (1928–2004) je ne samo po anketnih preverjanjih, opravljenih ob milenijski vročici, ampak tudi s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature vodilni mojster pripovedne proze dvajsetega stoletja.

Ob njegovih romanih pa ne gre prezreti tudi navidez drugotne, esejistične dejavnosti. Je slovenski, evropski in svetovni klasik.

Rodil se je 9. novembra 1928 in tako mineva 90 let od njegovega rojstva.



Izrazito avtobiografska pripoved

Prišleki so tisti veliki tekst (tudi po obsegu, saj je natisnjen v dveh knjigah na 1.260 straneh), o katerem je bilo že veliko napisanega. Njegova presenetljivost je v tem, da se ne ukvarja z vojno preko bojev, ampak jo opazuje skozi oči dečka. Roman namreč velja za izrazito avtobiografsko pripoved, za spomine, napisane na posebni literarni način.

Ko je bil Kovačič star deset let, je bila družina izgnana v Jugoslavijo in šele tukaj se je prvič srečal s slovenščino, pa tudi z revščino, družinskimi nesrečami in bojem za golo preživetje. Kovačičeva freska govori o tujstvu, prišlekovstvu, naseljevanju v jezik ter hkratni volji do življenja.

Prišleki so veliki tekst o slovenski zgodovini tik pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Napisan »od spodaj«.

Spomini na vojne in povojne stiske

Kovačič je pisatelj, ki je v literaturo vložil največji delež svoje najbolj intimne zasebnosti – in ostal najbolj nedotaknjen, je pred leti zapisal Peter Kolšek. Ko beremo njegove Prišleke, se to izkaže za povsem resnično. Glavna oseba, on sam in njegova družina, se prebijajo skozi veliko revščino in kljub težkim razmeram v vojnih in predvojnih časih ohranjajo neumorno voljo do življenja.

Pisatelj se je rodil v Baslu leta 1928, mama je bila Nemka, oče Slovenec, in ko so švicarske oblasti pred začetkom druge svetovne vojne izgnale vse, ki niso imeli švicarskega državljanstva, se je komaj desetleten z družino preselil najprej v Novo mesto in zatem v Ljubljano. Leta 1944 mu je umrl oče in novi komunistični režim je njegove domače poslal v avstrijsko begunsko taborišče, sam pa je ostal v državi in imel nenehne težave s tedanjo vladajočo ideologijo.

Pripoved brez kakršnih koli predsodkov

Diplomiral je na slavistiki in germanistiki ter delal kot novinar, urednik in umetnostni pedagog. Njegov literarni opus sodi med največje dosežke sodobne slovenske proze in zanj je dobil veliko uglednih nagrad (od Prešernove nagrade, do dveh kresnikov za Kristalni čas, 1991, in Otroške stvari, 2004), za Prišleke pa je leta 1986 prejel Župančičevo nagrado.

Novi ponatis so obogatili s poglobljeno spremno študijo Matevža Kosa, naslovljeno Zakaj brati Kovačiča? Kot je spomnil Kos, je Kovačičeva posebnost in izjema med romani, ki se lotevajo omenjenega zgodovinskega obdobja, ta, da se svojega življenja loteva »brez kakršnih koli predsodkov ter takšnih ali drugačnih observacij«.

Spominski utrinki Dušana Jovanovića

Dušan Jovanović (1939) je eden najbolj plodovitih slovenskih dramatikov in gledaliških režiserjev. Za svoje delo je prejel tako nagrado Prešernovega sklada (1979) kot Prešernovo nagrado (1990), je tudi večkratni dobitnik Grumove nagrade.

Njegova nova knjiga z naslovom Na stara leta sem vzljubil svojo mamo je žanrski hibrid eseja, avtobiografije in spominov. V njej se je avtor posvetil zanj in za njegovo življenje pomembnim drugim.

To so na eni strani njegovi sodobniki, umetniški kolegi, pa tudi po vsem svetu prepoznavne kulturne in politične ikone, kot so Rade Šerbedžija, Brigitte Bardot, Silvio Berlusconi, na drugi strani pa tudi ljudje iz avtorjevega intimnejšega, osebnega prostora.


Iskrena in duhovita knjiga o sodobnikih

Posamezni portreti se prepletajo z avtorjevimi spomini na otroštvo, odraščanje, vojaščino, profesionalno in družinsko življenje. Knjiga tako sestavlja mozaik vtisov in osebnih izkušenj, hkrati pa odkrito spregovori tudi o avtorjevem odnosu do najrazličnejših aktualnih in brezčasnih tem.

Kot je dejal Jovanović na predstavitvi knjige, je Na stara leta sem vzljubil svojo mamo knjiga, ki govori o vsem po malem in zbuja nostalgijo, po malem pa tudi obrekuje nekatere posameznike. Označil jo je za »kup zapisov in fragmentov«.

Razkril je, da je mater v naslovu omenil, ker se je je kot otrok zaradi njenega nemškega porekla sramoval, šele kasneje pa je spoznal, kako nežna in duhovita ženska je bila in koliko je pravzaprav po njej podedoval.

Glavni in odgovorni urednik zbirke Beletrina Mitja Čander pa je dejal, da gre za iskreno in duhovito knjigo, tudi o Jovanovićevih sodobnikih in nekaterih drugih pomembnih ljudeh, ki so sooblikovali naš čas.