14. februarja goduje sveti Valentin, zavetnik zaljubljencev, zaročencev in mladoporočencev, priporočajo pa se mu tudi mladostniki in čebelarji. Po eni izmed legend je Valentin oboževal vrtnice, jih poklanjal zaročencem in jim tako zaželel srečo v zakonu. 

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s tremi mladimi pari, ki so se večinoma poročili še v času študija. Kljub upadanju števila porok in rasti povprečne starosti nevest in ženinov, ki ju kažejo statistični podatki, so pogumno sprejeli odločitev in stopili na pot zakonskega življenja. 

Mihaela in David Bregar

Ko sva se poročila, sva bila oba stara 22 let. Že ko sva se spoznala, nama ni bilo do tega, da bi samo hodila skupaj, iskala sva bodočega moža oziroma ženo. Kmalu sva prišla do točke, ko sva se zavedala, da morava narediti naslednji korak, če nočeva, da začne zveza stagnirati. Včasih sva se kar težko srečala, pri Davidu doma so bili zelo strogi in mu postavljali precej meja. Za naju je bila poroka ključna, da se je David lahko odcepil od svoje družine.

FOTO: Osebni arhiv

Ko sva se spoznala, sva se res veliko pogovarjala, ko pa sva postala fant in dekle, je z odnosom rasla tudi najina želja po telesnem stiku. Če bi rekla, da se nisva želela poročiti tudi zaradi želje po intimnosti, bi lagala. Vedela sva, da si želiva slediti krščanskim vodilom in prihraniti spolne odnose za poročeno življenje; želela sva, da bi bil tudi ta vidik najinega odnosa blagoslovljen z zakramentom zakona. 

Odločila sva se, da bova zaupala Božji previdnosti. Tudi kot študent lahko prihraniš nekaj denarja in se poročiš, seveda pa ne bodo vse podrobnosti popolne. Najina edina zahteva je bila, da po poroki zaživiva v svojem stanovanju, ločeno od obeh družin. 

Kakšno stvar sva morala osvojiti hitreje; spodbudilo naju je, da sva postala odgovorna za svoje življenje.

Bilo je res majhno in skromno, hkrati pa dobra izkušnja za najin odnos, saj so naju izzivi s stanovanjem še bolj povezali. Na začetku zakona živeti skromno je blagoslov, da ti perspektivo, da vidiš, kaj je zares pomembno. Ker sva se zgodaj poročila, sva morala kakšno stvar osvojiti hitreje; spodbudilo naju je, da sva postala odgovorna za svoje življenje.

Maja in Mitja Zalar

Ko sva se poročila, je bila Maja stara 21, Mitja pa 24 let. Ko sva razmišljala o poroki, se nama ni zdelo smiselno čakati do starosti, ki bila bolj »običajna« za poroko. Zdelo se nama je, da je najin odnos dozorel in sva pripravljena na to, da veva, da si želiva biti skupaj, čeprav bova še nekaj časa oba študenta. Starši so novico še posebej lepo sprejeli in nama bili v veliko oporo.

FOTO: Osebni arhiv

Želela sva si najti stanovanje, pri čemer sva imela res srečo. Majo je študij precej skrbel, vendar se je hitro privadila. Po poroki sva bila doma drugje kot prej, ostale podrobnosti pa niso bile bistveno drugačne. Finančni vidik zakonskega življenja pa je za naju predstavljal večji pomislek. Srečo imava, da živiva v Sloveniji in lahko prejemava štipendijo. Prvo leto po poroki sva živela predvsem ob štipendiji. In sva imela dovolj, saj za začetek res ne rabiš veliko. 

Kot študent se tudi brez pomoči družine lahko poročiš, je pa veliko težje, bolj skromno.

Pomagali pa so nama tudi domači, tako pri organizaciji poroke kot pri življenju po njej. Verjameva sicer, da se kot študent lahko poročiš tudi brez pomoči družine, je pa veliko težje, bolj skromno. Danes sva prepričana, da sva se poročila ob pravem času. V življenju v dvoje res uživava, lepo je preživljati ta leta skupaj.

Janja in Štefan Volk

Poročila sva se leta 2024, ko sva bila stara 25 (Janja) in 26 let (Štefan). Po treh letih skupne hoje sva želela narediti korak naprej. Malo sva bila tudi naveličana tega, da hodiva drug k drugemu na obisk, vsakič gledava na uro, kdaj bo treba domov …

FOTO: Osebni arhiv

Oba sva bila približno na koncu študija, Štefan se je kakšno leto pred poroko zaposlil, Janjo pa je čakala še magistrska naloga. Sicer si predstavljava, da zaključek študija ni bil razlog za najino odločitev; precej bolj pomembno se nama je zdelo to, koliko časa sva skupaj, kako dobro drug drugega poznava ter odločitev, da si želiva biti skupaj celo življenje.

Nikoli nisva od najinih bližnjih dobila kakšnih namigov, da se poročava premlada. Pri Janji doma so bili sicer precej presenečeni nad najino odločitvijo, vendar so jo lepo sprejeli in naju podpirali. Izmed najinih prijateljskih družb sva bila sicer poročena med prvimi. 

Poroka je točka preloma, ko se "odklopiš" od matične družine in ustvariš novo, svojo.

Poroka nama pomeni zavezo, prisego drug drugemu, da bova naredila vse v najini moči, da bo zakon dober. Je točka preloma, ko se »odklopiš« od svoje matične družine in ustvariš novo, svojo. Najina zveza pa je po moči zakramenta tudi blagoslovljena. Vse je veliko lažje, ker veš, da se na zakonca lahko zares zaneseš, mu zaupaš v globini svojega srca.

O tematiki mladih, ki se zgodaj odločajo za poroko, obširno pišemo tudi v aktualni številki tednika Družina (7/2025).