Ob nedavnem sumu, da je zdravnik v UKC Ljubljana izvedel evtanazijo umirajočemu bolniku, se je o evtanaziji znova začelo v javnosti več govoriti.

V Katekizmu katoliške Cerkve - Kompendiju je zapisano, da je evtanazija prepovedana s peto božjo zapovedjo »Ne ubijaj!«. Ta med drugim prepoveduje »direktno evtanazijo, ki obstaja v tem, da z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega dejanja napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb;« ter »samomor in prostovoljno sodelovanje pri njem, kolikor je huda žalitev pravične ljubezni Boga, samega sebe in bližnjega.«

Prav tako razmišlja Ramón Lucas Lucas v knjigi Bioetika za vse: »Evtanazija ni nikoli dopustna, tudi takrat ne, ko jo naredimo iz usmiljenja in na željo bolnika. Gre za uboj človeka, za kršitev načela varovanja življenja,« je prepričan in ostro nastopi proti temu, da bi bilo dopuščeno ubiti ali zahtevati uboj sebe ali drugega, ki smo ga sprejeli v varstvo, ali se s tem strinjati. »Gre za kršitev človekovega dostojanstva, zločin proti življenju, za napad na človeka. Pošastna je podoba ljubezni, ki ubija; podoba sočutja, ki izbriše tistega, čigar trpljenja ne moremo prenašati; človekoljubja, ki ga razumemo kot osvoboditev drugega od življenja, ker je postalo breme.«

Evtanazija pa ni le vbrizganje smrtonosnega odmerka sredstev, temveč tudi sama prekinitev ali zavračanje nege bolnika, kar povzroči smrt, opustitev nujne operacije ipd. Dovoljena pa so sredstva, ki lajšajo bolečine in zavrnitev »nesorazmernih medicinskih postopkov brez razumnega upanja na pozitiven izid.« (Katekizem katoliške Cerkve - Kompendij)

Krščanski vidik je torej jasen. Vendar predpostavimo, da je evtanazija res lahko »odrešitev«, toda za koga: za bolnika, ki trpi neznosne bolečine, za svojce, ki trpijo z njim in si po v nekem trenutku želijo, da bi se bolnikovo takšno življenje končalo, za zdravstvene delavce ali pa kar za zdravstveno blagajno samo?

Podobno se sprašuje tudi Adriano Pessina v knjigi Bioetika, kjer pravi, da se moramo zamisliti, ali »pri tem navideznem poveličevanju osebne svobode v bistvu ne gre za sovpadanje ekonomskih zahtev in projekta popolnega obvladovanja sveta, za katerim stoji ideologija popolnega zdravja, ki pogojuje naše sodbe o poslednjih vprašanjih našega bivanja.« Pozneje pa kar konkretno zapiše: »V okolju, kjer človek nima več veljave kot oseba, temveč le določene njegove kvalitete (bodisi fizične bodisi moralne), je uvajanje evtanazije sad družbenih pričakovanj, ki življenje umirajočega, ki ne izpolnjuje več določenih družbeno-ekonomskih parametrov, ocenjujejo kot nekoristno in drago.« Še bolj se vprašanje evtanazije zdi nemoralno, ko gre za ljudi, ki se ne morejo sami odločiti, ali se strinjajo ali ne. To so bolniki v komi, hudo deformirani otroci in duševno prizadeti ljudje, na katere mnogi gledajo le kot na breme za družbo in njegove najbližje, jih tako diskriminirajo in, kot je zapisal John Harris, celo menijo, »da je smrt zanje boljša od življenja«.

Tudi če bi dopustili tako imenovano »smrt iz usmiljenja«, kdo bi bil tisti, kateremu bi naložili to breme, se tudi sprašuje Adriano Pessina.

Države, ki dovoljujejo evtanazijo

O evtanaziji razpravljajo v mnogih državah, a dovolili so jo le v redkih: npr. v Švici, Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu. ZDA večinoma evtanaziji nasprotujejo, dovoljena je le v petih zveznih državah.

V Švici lahko zdravnik bolniku, ki želi umreti, priskrbi ustrezno zdravilo, vendar ga mora bolnik vzeti sam. Ves postopek od urejanja dokumentov do realizacije pa je zelo drag.

Na Nizozemskem lahko zdravniki evtanazijo izvedejo med drugim tistim bolnikom, ki trpijo izjemne in neznosne bolečine brez možnosti izboljšanja. Zahteva bolnika za evtanazijo mora biti prostovoljna in mora zanjo večkrat prositi. Pri tem mora biti bolnik v celoti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in možnostmi za morebitno zdravljenje. Mnenje o njegovem brezizhodnem zdravstvenem stanju mora potrditi več zdravnikov. Nekdanji predsednik komisije za medicinsko etiko in nevrolog Jože Trontelj je v Obzorniku zdravstvene nege o evtanaziji opozoril, da je zakon o evtanaziji na Nizozemskem samo dosledno legaliziral dejanja, ki so se izvrševala dve desetletji in se sodno niso preganjala, če so bili upoštevani določeni pogoji, uzakonjeni leta 1993. Vendar so se z dovoljenjem evtanazije uresničili strahovi, da bo zakon zlorabljen, saj je anonimna raziskava vladne komisije, ki jo je vodil Jan Remmelink, pokazala, da so bili pogoji kršeni kar pri tretjini evtanaziranih bolnikov. Kar 1040 evtanaziranih bolnikov ni potrdilo, da se z usmrtitvijo strinja, 41 odstotkov teh bolnikov (manj kot polovica!) ni bilo zmožnih privolitve. Leta 1995 je druga Remmelinkova študija pokazala, da z evtanazijo na Nizozemskem niso umirali ne najstarejši in ne najhuje bolni.


Mrtvi Jezus v Marijinem naročju, foto: Oton Naglost

V Belgiji so lani sprejeli celo zakon, ki dovoljuje evtanazijo za mladoletnike. Zanjo lahko zaprosijo le otroci, ki so neozdravljivo bolni, v velikih bolečinah in za lajšanje njihove bolezni ne obstaja zdravljenje. Otroci se morajo tudi zavedati svojega položaja in razumeti pomen prošnje za evtanazijo, ki jo morajo odobriti še njihovi starši, zdravniki in psihologi.

Bolniki, umrli z evtanazijo

Italijanka Eluana Englaro je leta 1992 utrpela hudo poškodbo možganov, njen oče pa je leta 2009 na milanskem sodišču prosil, naj dovolijo, da hčerko odklopijo z naprav, ki so jo ohranjale pri življenju, kar so zdravniki zasebne klinike v Vidmu tudi storili, čeprav se osebje, ki je skrbelo za Eluano, ni strinjalo z odločitvijo sodišča.

Podobno je bilo pri Američanki Terri Schiavo, ki je bila zaradi hude poškodbe in odpovedi možganov 15 let v komi. Na pobudo moža, ki je bil njen zakoniti skrbnik, in po posredovanju sodišča so ji leta 2005 odvzeli cevko za hranjenje.

Lani smo tudi na naših straneh pisali o še eni Američanki, Brittany Maynard, ki se je zaradi diagnoze možganskega raka v zadnjem stadiju odločila končati življenje z medicinsko pomočjo, zato se je z družino preselila v Oregon, kjer je to dovoljeno. Svojo odločitev je objavila na spletu v video posnetku, ki si ga je ogledalo 9,5 milijona ljudi. Zdravniki so ji predpisali zdravila, zaradi katerih je 1. novembra 2014 umrla.

Za evtanazijo se je odločil tudi avstrijski nevrolog in psiholog Sigismund Freud, ki je zaradi raka na spodnji čeljusti prestal kar 30 operacij. Nato pa se je s svojim zdravnikom odločil, da bo umrl zaradi predoziranja morfija. Evtanazija je bila izvedena 23. septembra 1939.

Pomoč pri samomoru

Za evtanazijo kot medicinsko pomoč pri samomoru je leta 2011 zaprosil belgijski večrkatni posiljevalec in morilec Frank Van Den Bleeken, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo, v zaporu pa je preživel okrog 30 let. Kot razlog za željo po usmrtitvi je navedel duševne bolečine. Evtanazija je bila izvršena v nedeljo, 11. januarja 2015. To je prvi zapornik, ki so mu odobrili evtanazijo, zanjo pa je v Belgiji zaprosilo že 15 zapornikov.

Obsodba zaradi izvedbe evtanazije

Kako lahko nekdo vzame pravico v svoje roke in se sam odloči, komu bo vzel življenje, je pokazal ameriški aktivist za pravico do medicinske pomoči pri samomoru, patolog Jack Kevorkian. Z evtanazijo naj bi ubil okrog 130 bolnikov in bil zato obsojen na osemletno zaporno kazen. Mediji so mu nadeli ime Dr. Smrt. Njegova dejanja so, kot dejanja zdravnika iz UKC Ljubljana, sprožila široko javno razpravo o etičnih vprašanjih evtanazije.