Poslovila se je Minka Balantič (1924 – 2020)

Mlajša sestra pesnika Franceta Balantiča je umrla v 97. letu starosti.

V torek, 29. julija, so se na kamniškem pokopališču poslovili od Minke Balantič, mlajše sestre pesnika Franceta Balantiča. »Francetove pesmi so moja molitev,« je povedala v intervjuju za Družino pred dobrimi šestimi leti, ko smo se spominjali pesnikove 70. obletnice smrti.

Rodila se je leta 1924 v Kamniku, takrat je bil brat France star dve leti. Spominjala se je njunih brezskrbnih let na kamniškem Novem trgu, vse dotlej, ko je morala družina po smrti stare mame zapustiti dom, postali so brezdomci. Selili so se od enih sorodnikov do drugih, dokler niso leta 1934 zgradili skromno hišo na levem bregu kamniške Bistrice. Naslednje leto se jim je pridružila še sestra Tilka. »Takrat sem bila stara enajst let in sem mami pomagala skrbeti zanjo. Brat France je že bil v Ljubljani, hodil je na klasično gimnazijo,« se je spominjala. Tudi njej so starši omogočili šolanje: po osnovni šoli je hodila v meščansko šolo v uršulinskem samostanu v Mekinjah, kjer so poučevale uršulinke. »V štirih letih sem dobila vsestransko izobrazbo,« je povedala. Po maturi leta 1939 je sklenila, da se bo zaradi skromnih razmer v družini čimprej zaposlila. Službe ni mogla dobiti, delala je priložnostno, med drugim tudi v kavarni na kamniškem Glavnem trgu, kamor je zahajal znani kamniški slikar Stane Cuderman. Takrat je s freskami poslikaval kamniško frančiškansko cerkev , za svetnike, ki jih je slikal, je dobival navdih v »živih obrazih«. »Z videnjem umetnika je moj obraz upodobil v sv. Janezu, ki je še danes na desni strani na oboku cerkve,« je povedala Minka.

S težkim srcem se je spominjala zimskih mesecev januarja in februarja 1941, ko sta oba s Francetom zbolela za virusno pljučnico, njuno življenje je viselo na nitki. Ko sta si vsaj malo opomogla, so k Francetu prihajali na obisk njegovi sošolci iz gimnazije, Minka se je posebej spominjala, kako je izpod odeje poslušala bratove pogovore s Francetom Kremžarjem, Marijanom Tršarjem, Cenetom Matičičem, Janezom Matjašičem, obiskoval ga je p. France Ačko … Njihovi pogovori o aktualnem dogajanju so na Minko pustili neizbrisen pečat.

Spominjala se je tudi vojnega časa, ko je France odšel od doma. Niso vedeli, da so ga odpeljali v Gonars, tudi niso vedeli, da je odšel k domobrancem. »V strahu in velikih skrbeh so minevali dnevi med vojno. Kaj se dogaja s Francetom, nismo vedeli, kajti pisma, ki jih je pisal domačim, so bila skopa. Bil je previden, zato ni domov sporočal ničesar, kar bi bilo za nas nevarno,« sta se spominjali s sestro Tilko v intervjuju za Družino. Da so Franceta ubili v Grahovem, so zvedeli iz časopisa. »Zgodila se je smrt v ognju, ki jo je France slutil … Še danes čutim mamin drget, držala sem jo za krilo, njeno srce je obstalo, umrlo je s sinom. Čeprav je bilo mrtvo, je krvavelo še dolgo dolgo. Podrl se nam je svet. Veselja v hiši ni bilo več. Mama je jokala noč in dan, vzglavnik je imela premočen čez in čez … Bilo je zelo hudo.«

Minka se je po vojni, leta 1947 zaposlila v tovarni Utok, kot računovodkinja je delala do upokojitve leta 1976. V zasluženem pokoju je bila skoraj pol stoletja, živela je v domači hiši v Kamniku.

Naj počiva v miru in večna luč naj ji sveti.

O spominih na brata Franceta, o srečevanju z njegovimi prijatelji in o njegovi poeziji, ki jo je znala Minka tako rekoč v celoti na pamet, pa v intervjuju iz leta 2014

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBfrancetove-pesmi-so-moja-molitev%C2%AB?Open

Sestri Minka Balantič in Tilka Jesenik leta 2014 na njunem domu v Kamniku (foto Ksenja Hočevar)

Sara Lužovec je v spomin teti Minki zapisala:

»Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil.

In kdor izgubi svoje življenje zaradi mene,

ga bo našel.«

(Matej 10, 39)

Izgubiti. Čas? Ta se že izgublja v minljivosti.

Svobodo? Pogublja jo svoboda drugega.

Bližino? Kje jo sploh najti, če sama vedno zamuja?

Kaj pa življenje? Eno samo? Naše?

Že misel nas ogrne v črnino.

Raje izgubimo sebe.

V času brezbrižnosti, v vrtincu ponarejene svobode, blizu noči.

Raje izgubimo sebe kot svoje življenje.