Vsako slovo je težko, ko je skoraj nemogoče ubesediti vse spomine in občutke, ki smo jih v teh trinajstih letih delili z gospodom Lojzetom. Ko je 19. avgusta 2012 prvič stopil v našo sredino in daroval svojo prvo sveto mašo v naši cerkvi sv. Štefana v Vipavi, smo začutili, da bo njegov prihod oznanil neko novo dobo. Za Vipavce je bil nov župnik, ki je v našo župnijo ponesel nove ideje, nova spoznanja, in spoznali smo, kako dragocena je bila njegova navzočnost med nami. Na začetku smo bili kar malce zadržani, nismo bili vajeni novosti. Ko je povedal, da bo začel blagoslavljati naše domove, smo se kar malo začudili, saj tega nismo bili vajeni. Obenem pa nas je razveselila ta njegova gesta dostopnosti, pastirske vdanosti širjenju Božje besede in blagoslova. Naš tedaj novi župnik Alojz Furlan je povezoval ljudi med seboj. Ko še ni poznal, kdo v Vipavi je veren, kdo morda ne, je kljub temu potrkal na vsak dom. Neka gospa se spominja, kako je pozvonil tudi na njena vrata in se ji predstavil. Povedala mu je, da ne hodi v cerkev, vendar je sprejela njegov blagoslov. Dejal ji je, da sprejema vsakega človeka, če je veren ali ne. Rekel ji je: »Jaz ne ocenjujem ljudi po tem, če hodijo v cerkev ali ne, temveč po njegovih dejanjih. Vsak človek je pri meni dobrodošel.« In resnično, še danes se ga mnogi spominjajo prav zaradi njegove dostopnosti in neizmerne preprostosti. Nikomur ni nikdar očital, zakaj ne zahaja (več) v cerkev, nikdar se ni vtikal v zasebno življenje in odločitve ljudi. S tem nikakor ni hotel razvrednotiti pomena vere, temveč je s tem dejanjem dokazal, da smo pred Bogom vsi enaki.

Vipavski farani med slovesnostjo. FOTO: Lucijan Bratuš

Gospod Lojze je domoljubnost in vero vedno povezoval v eno skupno ljubezen do slovenstva in naše lepe dežele pod Alpami. Povedal je, da je pošteno in prav, da ima slovenska zastava svoj prostor v cerkvi. Prav tako je uredil razstavo svetih pisem v več jezikih, ki smo si jih vsi lahko ogledali ter občudovali utrip časa. V naši župniji je gospod Lojze pustil neizbrisen pečat, saj si je že od vsega začetka prizadeval za številne projekte, zaradi katerih je prebedel marsikatero noč in o njih razmišljal tudi čez dan. Poskrbel je za temeljito prenovo domačega župnišča, v župnijski cerkvi in v Marijini cerkvi v Logu je uredil spovedna kabineta in ostale spovednice, poskrbel za nove zvonove farne cerkve, podal je pobudo za ureditev župnijskega arhiva, življenje v župniji je obogatil z novimi sodelavci na različnih področjih, z organizacijo župnijskih romanj in pohodov, podpiral je mlade in jih spodbujal pri izvedbi različnih dogodkov, predvsem oratorija in materinskega dneva. Otroci in mladina so bili najbolj navdušeni, kot je prijel za kitaro in so vsi skupaj zapeli pred Marijinim oltarjem. Do glasbe je g. Lojze vedno gojil posebno veselje ter tudi sam napisal marsikatero skladbo.

Mladi so v njem našli spodbudo in dobrohotnega sogovornika, ki jim je bil vedno pripravljen pomagati, svetovati in v njem so marsikdaj našli tolažilno besedo. Besede topline in razumevanja je brez predsodkov in obtoževanja delil tudi starejšim, ki so se vedno znova vračali k njemu. Že od samega začetka je čudovito sodeloval z našim mežnarjem Oskarjem Ferjančičem, ki mu je bil kot drugi oče. Skupaj sta bila dan za dnem, si stala ob strani in skrbela za potek vsakodnevnega bogoslužja. Z njim so radi sodelovali strežniki, ki jih je učil prvih korakov služenja Cerkvi. Prav tako je z izjemnim navdušenjem spremljal cerkvene pevce, z zadovoljstvom zrl na lepo okrašeno cerkev in se zahvalil vsem krasilkam cerkve. V župniji je bila zanj pomembna sleherna dejavnost ali skupina sodelavcev – od župnijskega in pastoralnega sveta do Karitas in ostalih nič manj pomembnih skupin. Za farane so bila vrata župnišča vedno odprta, gospod Lojze ni nikogar pustil čakati pred pisarno, vse nas je rad sprejemal in nam nesebično nudil svoj čas, svoje znanje in svojo energijo. Žal je pri tem nemalokrat pozabil nase, kar je privedlo do težav z zdravjem, ki so se stopnjevale do te mere, da je moral poiskati zdravniško pomoč. V zadnjem letu pa je postalo tako hudo, da je mnogo časa preživel v bolnišnici. Svoje trpljenje in soočanje z boleznijo ter dolgotrajno zdravljenje nam je izpovedal v poslovilni pridigi. Njegova iskrena izpoved, tako neposredno človeška in doživeta, se nam je vtisnila globoko v naša srca in ob njej se je marsikomu utrnila solza po licu. Čutili smo njegovo nemoč, včasih osamljenost, človeško stisko in ponižno iskrenost … Kako smo ljudje ranljivi, majhni in nebogljeni, ko med nas zareže bolezen. Premalo se zavedamo, da smo vsi samo ljudje.

Zahvala in šopek vipavskih vernikov gospodu Lojzetu. FOTO: Lucijan Bratuš

Ravno o upanju nam je g. Lojze takole spregovoril: »V tem času, ko sem bil v bolnici, sem veliko razmišljal o svojem življenju; o tem, kaj me čaka, in dostikrat sem bil na tem, da obupam. Pogum mi je dajalo upanje v Boga, v Božjo previdnost, v Božjo pomoč in pri tem so mi pomagale vaše molitve. Ko sem izvedel, da zadnjo desetko rožnega venca pred mašo molite za moje zdravje, je bilo zame, kot da bi poletel! Toliko upanja in zagona mi je to dalo. Zavest, da celo občestvo moli zame. Zato bi ob svojem slovesu izpostavil prav upanje. Ko sem bil med vami, sem vas učil o veri, o tem, kako se moramo odzivati na Božji klic. Potem sem vas vzgajal v ljubezni. 

Sedaj, ko od vas odhajam, ko se od vas poslavljam, pa bi vam v oporoko položil na srce besede upanja. Ohranjajte upanje! Tudi, ko bo to težko in brezizhodno. Tako na telesnem kot na duhovnem področju. Prošnje in molitve ohranjajo upanje. In če bomo vztrajali, bo Bog uslišal našo prošnjo. Morda ne na tak način, kot bi želeli, ampak moramo biti pripravljeni nato, da bo Bog prošnjo slišal malo drugače, kot smo si predstavljali. Naš slovenski pregovor pravi: Kjer je Bog zaprl vrata, je odprl okno. In prav tako se skozi življenje odpirajo zdaj ena, zdaj druga vrata, skozi katera bomo vstopili v nebeško domovino. Sam sem upal, da se bo zdravje hitro vrnilo. Ko sem ležal v bolnici, sem razmišljal, kako bi se vrnil v Vipavo. To mi je bil edini cilj: priti nazaj in biti naprej vaš župnik. V nekem trenutku sem spoznal, da moram biti pripravljen na tisti trenutek, ko mi bo Bog odprl tista zadnja vrata.«

Cerkveni otroški zborček med sv. mašo na Slapu. FOTO: Lucijan Bratuš

Cerkveni pevci so nas z uvodno pesmijo O, srce božje na najlepši način popeljali v slovesnost poslovilne svete maše. Sopranistka, naša faranka Lejla Irgl, je nadvse občuteno zapela Caccinijevo Ave Maria. S svojo izjemno izvedbo se je dotaknila strun naših src ter nas v mislih popeljala v zamaknjenost. Pesem je bila namenjena prav gospodu Lojzetu kot ena izmed njegovih najljubših cerkvenih pesmi. Ob zaključku te slovesne svete maše pa nas je pospremila vsem dobro znana Marija skoz' življenje, ki je združila celotno občestvo v enoten glas. Gospodu Lojzetu sta se s pisanim in duhovnim šopkom zahvalila Tatjana Batagelj in Danilo Koren. Tatjana Batagelj je napisala in prebrala zelo doživet zahvalni govor g. Lojzetu, ob katerem se niso orosile oči le njima dvema, temveč so njene iskrene besede ganile marsikoga izmed vernikov. To niso bile le običajne besede zahvale, temveč je bilo bistvo zajeto v studencu modrosti življenja in izkušenj posameznika, ter z željo: »Želimo vam, da bi vam Gospod dajal potrebnih moči v času preizkušnje in upanja, da spet pride čas tudi za veselo in zahvalno pesem. Bog naj vam povrne vse in blagoslavlja vaše poti.«

Na Slap je gospod Lojze začel zahajati marca 2017, sprva kot pomočnik g. Kralju, dolgoletnemu slapenskemu župniku. Avgusta istega leta je zaradi obnemoglosti gospoda Kralja tudi uradno prevzel slapensko župnijo, s 1. januarjem 2018 pa je župnija Slap prešla pod upravo župnije Vipava. Gospod Lojze se je velikodušno zavzemal za duhovno oskrbo slapenskih vernikov, prihajal na Slap sam ali s pomočniki iz okoliških župnij; nemalokrat mu je na pomoč priskočil upokojeni škof Metod Pirih, goški župnik Ivan Furlan, vipavski vikar dr. Gabriel Kavčič ter še kdo od duhovnikov. Tako se je začelo dvojno delo in dvojna skrb za našega župnika Alojza Furlana – skrb za Vipavo in za Slap. Slapenci so bili hvaležni za njegovo delo in skrb; vsak torek in nedeljo so redno imeli sveto mašo. Brez maše niso bili niti za razne cerkvene praznike med tednom, na god sv. Matije in sv. Jakoba. Poskrbel je za procesije, za blagoslov grobov, za obrede velike noči in za poslednje slovo rajnih Slapencev. Z njegovo privolitvijo so slapenski verniki lahko sami vodili šmarnice, pobožnosti rožnega venca v oktobru, križev pot v postu, prav tako so imeli pobožnost velikega petka in sami so prihajali k božični devetdnevnici. Zahvaljujoč župniku Lojzetu Furlanu je verouk do 6. razreda ostal na Slapu, sicer bi morali otroci že od začetka hoditi v Vipavo. Prav tako so redno, od leta 2017, ostala vsa prva sveta obhajila v domači slapenski cerkvi. Leta 2018 je bila zadnja sveta birma na Slapu, potem pa so se birmanci pridružili vipavskim in so že nekaj let v Marijini cerkvi v Logu. Gospod Lojze je vedno poskrbel, da so imeli na Slapu v juniju redno letno srečanje za starejše s podelitvijo bolniškega maziljenja, prav tako je obiskoval in obhajal starejše vsak prvi petek v mesecu. Leta 2018 je bilo srečanje družin iz vipavske župnije prav na Slapu. Slapenci se s hvaležnostjo spominjajo leta 2019, ko je v božičnem času obiskal vse družine v vasi. Obenem je prav, da se spomnimo še na praznovanje diamantne in železne maše upokojenega župnika g. Franca Kralja, g. Lojze je poskrbel tudi za njegovo zadnje slovo ter maševal ob pogrebu farovške gospodinje Pepce Žagar. Sledilo je še več dogodkov, ob katerih so Slapenci vedno znova radi povabili gospoda Lojzeta v svojo sredino, tako za dan staršev v marcu in imeli sveto mašo, pa ob praznovanju 800. obletnice Slapa. 

Gospod Lojze Furlan in njegov naslednik dr. Gabriel Kavčič. FOTO: Lucijan Bratuš

Kar zadeva gospodarske župnijske zadeve na Slapu, se je g. Lojze zavzel za posodobitev veroučne učilnice, pri čemer so kupili razne gospodinjske pripomočke, nekaj vaz za krašenje cerkve. V tem času je bilo poskrbljeno za nakup novih mašnih plaščev, oltarnih prtov, mašnih prtičkov, novega kropilnika in novih posod za razne obrede in zakramente. Najmlajši strežniki so dobili nove obleke, nekatere mašne knjige je zamenjal z novimi, poleg tega je poskrbel za ureditev grobov za slapenske duhovnike in gospo Pepco, slike na vseh treh oltarjih pa so zasijale v novih pozlačenih okvirjih in še marsikaj bi lahko našteli. Vse delujoče skupine nadaljujejo svoje poslanstvo. Nekatere sodelujejo z vipavskimi, druge delujejo samostojno na Slapu. Slapenci so našemu župniku g. Lojzetu izjemno hvaležni za ves njegov trud, njegovo človeško toplino in skromno naravo. Ob koncu svete maše so se mu lepo zahvalili za vsa leta povezanosti in sodelovanja. Ljubica Ženko, skrbnica slapenske cerkve, se je g. Lojzetu poklonila s krajšo zahvalo.

Jerica Marc pa je svoje občutke in razmišljanja zlila na papir in strnila v nadvse lep govor, med drugim je navedla: »Med nami se je stkalo veliko trdnih in iskrenih prijateljskih vezi, ki pričajo, kako radi ste zahajali na Slap. Naša 'sveta vrata' in naša srca ostajajo odprta, zato ste vedno dobrodošli med nami! Kot romarji upanja ostanimo povezani in odprti za ljubezen, sočutje in sodelovanje! Naj vam v imenu vseh župljanov Slapa izrazim besede zahvale za velikodušnost, preprostost in toplino, ki jo izžarevate. Ste duhovnik s Srcem – vzet iz ljudi in postavljen za ljudi v korist vsega, kar se nanaša na Boga. Hvala za vse! Slapenci vas imamo radi!«

Zahvala gospodu Lojzetu v imenu župnije Slap. FOTO: Lucijan Bratuš

Gospod Lojze bo svoje zveste farane ohranil v lepem spominu, tako vipavske kot slapenske. Prav slednjim je najbolj hvaležen za zavzetost pri pripravi procesije in samostojni pripravi šmarničnih pobožnosti, rožnega venca v oktobru, adventnih srečanj – kot je povedal, so bili vedno hvaležni za vse, kar imajo, zavzeli so se in vse to znali izpeljati sami.

Moja iskrena zahvala vsem, ki so mi s podatki ali slikovnim materialom pomagali pri pripravi tega članka: Tatjani Batagelj, Jerici Marc, Ljubici Ženko, Lucijanu Bratušu, Alenki Furlan in gospodu Lojzetu Furlanu ter njegovemu nasledniku, našemu novemu župniku dr. Gabrielu Kavčiču. Prepričani smo, da ostaja naša župnija še naprej v dobrih rokah, kajti grajena je na trdnih temeljih, ki jih ne zamaje še tako velik vihar spremenljivih časov.

Zaključujemo z besedami našega župnika g. Lojzeta: »Ob svojem odhodu vam polagam na srce: Ohranite upanje! Pomagajte si med seboj, da nihče izmed vas ne bo obupal.«

Mi pa našemu gospodu Lojzetu želimo, da bi v njegovem srcu veselo zvenele besede »Gospod je moja moč in moja pesem«, ki jih je pel ob novi maši 8. julija 1990 v domačem Lokavcu. Dragi gospod Lojze! Vipavci in Slapenci vam želimo predvsem zdravja, počitka in zadovoljstva in se vam še enkrat zahvaljujemo za vsa leta vašega župnikovanja med nami.