Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Reportaža, župnija Vipava

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 06. 04. 2022 / 17:03
Oznake: Duhovnik, Župnija
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 02.04.2024 / 09:23
Ustavi predvajanje Nalaganje
Reportaža, župnija Vipava
Pogled na središče Vipave z župnijsko cerkvijo z gradu. FOTO: Ivo Žajdela

Reportaža, župnija Vipava

»Za župnika v Vipavo sem prišel leta 2012,« je v reportaži za Družino povedal župnik Alojz Furlan.

Najprej je za predstavitev župnije povedal nekaj o preteklosti. »Župnija je precej tradicionalna, vendar to ne pomeni, da so ljudje vključeni v delo župnije samo iz navade. Tradicionalnost in navade iz preteklosti so vernikom predvsem v pomoč, da ohranjajo vrednote, ki so hranile duha pobožnosti že njihovim prednikom in verjamejo, da bodo te navade v pomoč tudi njim in njihovim otrokom. Hkrati pa ne zavračajo tudi novih pogledov in pristopov.

Ko župljani hodijo po svetu in vidijo pristope in prizadevanja po drugih župnijah, hitro pridejo na misel, da bi bilo morda dobro kaj podobnega poskusiti tudi pri nas. Te ideje predlagajo ali v osebnem pogovoru ali prek članov Župnijskega pastoralnega sveta.«

»Ljudje se pogovarjajo o župnijskih dogodkih povsod«

Župnik Furlan pojasnjuje, da ko govorimo o razmerah v župniji, se moramo vedno zavedati, da imamo v vsaki župniji neko jedro, ki je nosilec pastoralnega dela in življenja župnije.

»To jedro je najprej sestavljeno iz manjše skupine ožjih sodelavcev, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč ter po svojih močeh pomagati pri organizaciji dogodkov in prireditev. Okoli njih je širša skupina župljanov, ki se odzovejo povabilu, pomagajo pri izvedbi tega, kar se pripravlja in se na koncu tudi sami udeležijo dogodka.

Župnijska cerkev sv. Štefana. FOTO: Ivo Žajdela

Še širši krog so župljani, ki se programov udeležijo, poslušajo sporočilo in ga poskušajo vnesti v svoje vsakdanje življenje. Potem pa imamo precej širok krog ljudi, ki se ne čutijo povezani z župnijo, vendar jih že sama prisotnost župnijske skupnosti v naselju, kjer živijo, nagovarja. Vsak program, vsaka dejavnost, ki se dogaja v župniji, ima odmev v širši javnosti.

Ljudje se pogovarjajo o župnijskih dogodkih povsod: v kavarni pri Marjanci, v piceriji na Placu, v trgovinah, na pošti, v čakalnici pri zdravniku, frizerki. Vse kar se dogaja v župniji, odmeva tudi v javnosti. Tudi o župnikovi pridigi kdajpakdaj komentirajo in razpravljajo na teh krajih.«

Do osamosvojitve sta bili v Vipavi dve precej veliki kasarni

Življenje Vipavcev je precej zaznamovalo to, da sta bili do osamosvojitve v Vipavi dve precej veliki kasarni. Veljalo je, da je v Vipavi »više vojnika nego stanovnika« (več vojakov kot prebivalcev).

»Pri tem se moramo zavedati, da ni šlo samo za vojake, ki so sicer živeli v kasarni in so se samo ob nedeljah ter prostih urah zgrnili na vipavske ulice,« pojasni župnik Alojz Furlan.

»Vipavce je zaznamovalo predvsem veliko število oficirjev, ki so jih najprej mimo volje domačinov naselili kar po domovih in kmetijah domačinov. Šele po več letih so za te oficirje zgradili bloke, kamor so se naselili s svojimi družinami. Vendar so ostali v kraju in doživljali posebne privilegije.

Lahko si zamislimo počutje domačinov v času, ko so delili meso na karte (omejena količina hrane za posamezno družino) in so ljudje čakali po več ur v vrsti pred mesnico, da bi dobili košček mesa za nedeljsko juho, pa pride žena nekega oficirja, gre mimo vrste, dobi mesa kolikor hoče.

Če bi imel mesar kakšno pripombo, bi tvegal da izgubi službo; potem pa postreže še pet ali šest domačinov in pove, da mesa ni več. Vipavci so tiste čase praktično živeli v getu, tudi če je bila Vipava njihov dom.«

Vipava, župnijska cerkev sv. Štefan, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Izkušnja podrejenosti jih je bolj povezala v okviru Cerkve in župnije

»Prav ta izkušnja podrejenosti jih je toliko bolj povezala v okviru Cerkve in župnije,« doda župnik. »Tam so lahko živeli svojo istovetnost, ohranjali spomin na kulturno in narodno dediščino, ohranjali povezanost ter se obvarovali vplivov miselnosti, ki je bila usmerjena protiversko in protislovensko.

Prav iz teh razmer je bilo še toliko bolj razumljivo in samoumevno, kako so bili ljudje v času osamosvojitve povezani v prizadevanju, da postane Slovenija samostojna, da obvarujejo čim več življenj, ne samo Slovencev, ampak tudi pomagajo fantom, ki so se, ne krivi ne dolžni, znašli v formacijah JNA. Zanimiva so pričevanja tistih, ki so bili vključeni v dogajanja. Škoda, da se o njih ne poroča na RTV.«

Vipava, župnijska cerkev sv. Štefana, prezbiterij, poslikava stropa, slika sv. Štefana, delo Franca Jelovška. FOTO: Ivo Žajdela

Po osamosvojitvi se je razmerje prebivalcev v Vipavi občutno spremenilo

Župnik Alojz Furlan še pojasni, da se je po osamosvojitvi razmerje prebivalcev v Vipavi občutno spremenilo. »Mnogi oficirji so odšli. Tisti, ki so ostali, pa so se potrudili, da jih domačini sprejmejo za svoje in se čim bolj vključijo v življenje krajanov.

Vse to je vplivalo tudi na življenje župnije. Po osamosvojitvi se sicer število praktičnih vernikov ni občutno povečalo. So pa začutili večjo sproščenost in so bolj mirno zadihali. Vsaj občasno pa so se Cerkvi bolj približali tudi oddaljeni.«

Že kot otrok je govoril, da bi rad postal duhovnik

Vipavskega župnika Alojza Furlana sem vprašal tudi, da mi pove kaj o sebi, svoji duhovniški poti. Že kot otrok je govoril, da bi rad postal duhovnik. »Ta otroška želja se je pozneje izkazala kot božji klic. Temu klicu sem sledil skozi vse preizkušnje, omahovanja mladostništva, neuspehe in skušnjave tudi kasneje med opravljanjem duhovniške službe.

Prve izkušnje sem pridobival kot kaplan v Izoli. Vpogled v realni pomen duhovništva mi je prineslo opravljanje službe škofijskega tajnika pri škofu Metodu Pirihu. Takrat mi je marsikateri duhovnik po končani vizitaciji, ko je škof odšel k počitku, pri kozarčku žlahtne pijače razkril marsikaj, kar si škofu ni upal povedati.«

Škof Jurij Bizjak je novih šestih zvonov posvetil na dan državnosti, 25. junija 2021. FOTO: Arhiv župnije

»Seveda tega škofu nisem pripovedoval, razen če sem čutil, da s povedanim duhovnika opravičim in omogočim škofu pravilen pogled na razmere. S temi izkušnjami sem sprejel vodenje prvih dveh župnij Lokev in Divača.

Po štirih letih sem bil spet poklican na škofijski ordinariat in sprejel službo ekonoma oziroma ravnatelja škofijske gospodarske uprave. Hkrati sem bil že prej član škofijskega pastoralnega sveta. To dvojno poslanstvo sem sprejel kot nalogo, da povezujem oboje: škofijsko premoženje mora najprej podpirati pastoralo.

Ob opravljanju teh služb sem po nekaj mesecih sprejel v upravo tudi župniji Marezige in Truške. Tam sem realnost gospodarskih in pastoralnih projektov škofije v živo preveril najprej v svoji župniji.«

Blagoslovitev novih šestih zvonov. FOTO: Arhiv župnije

Koliko napak naredijo duhovniki, ki najprej porušijo, potem pa gradijo

Po vseh teh izkušnjah se je škofu Metodu Pirihu zdel primeren kandidat, da sprejme župnijo Vipava. Župnijo, kjer bo treba izpeljati obnovo župnišča in še mnogotere gospodarske obnove, župnijo, kjer bo še vedno bival upokojeni župnik s svojim urejenim gospodinjstvom.

»Celo leto mi je dal čas za premislek. V tem letu se je vodstvo škofije zamenjalo in je tudi škof Jurij Bizjak obdržal zamisel, da grem v Vipavo. Tako sem sprejel dekret v veri, da je to načrt, ki ga ima z mano Bog in je on tisti, ki hoče, da pridem za župnika v Vipavo. Priznam, da sem to sprejel v duhu pokorščine in mi v začetku ni bilo lahko.

V dogodkih in pripovedih, ki sem jim bil priča v svojih službah v škofiji, sem spoznal, koliko napak naredijo duhovniki, ki iz raznih razlogov najprej porušijo, kar je zgradil njihov predhodnik, potem pa praktično ves svoj čas porabijo, da na teh ruševinah zgradijo nekaj novega.«

Vipavska svetopisemska skupina. FOTO: Arhiv župnije

Še tako majhno sodelovanje lahko odpre vrata

Čeprav je župnik Alojz Furlan vedel, da niti po značaju niti po načinu razmišljanja ni enak predhodniku, se je trudil, da nič od tega, kar je on zgradil, ne bi porušil, ampak bi to samo nadgradil.

»Tako si prizadevam, da bi se vključilo v življenje župnije čim več ljudi, tudi tisti, ki so odmaknjeni od župnije. Še tako majhno sodelovanje lahko odpre vrata bolj intenzivnemu sodelovanju in poglobitvi vere.

Prizadevam si, da bi se ljudje v župniji čutili in bili čim bolj povezani. Karkoli služi povezovanju je dobrodošlo. Lahko so to razna slavja, srečanja, obletnice, srečanja zakoncev jubilantov, praznovanja sv. Cecilije, župnijski dogodki ali pa čisto preprosti trenutki, ko se ustavimo pred cerkvijo in klepetamo.«

Vipavski grad, pogled s severa. FOTO: Ivo Žajdela

Več o župniji Vipava v reportaži v novi izdaji tednika Družine (14/2022).

Kupi v trgovini

Novo
Priročnik za popolnega animatorja
Za mladino
12,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh