Film Rudar ima za seboj uspešno premiero, saj je na Festivalu slovenskega filma prejel kar tri vesne: Hanna A. W. Slak je dobila vesno za najboljšo režijo, Leon Lučev za najboljšo glavno moško vlogo, Vlado Gojun pa je bil nagrajen za najboljšo montažo. Rudar je slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja, uvrščen pa je tudi v mednarodni tekmovalni program filmskega festivala v Varšavi. S to bogato popotnico je prišel v slovenske kinematografe.

Režiserka Hanna A. W. Slak je scenarij napisala po resnični zgodbi, ki jo je v romanu Nihče zapisal Mehmedalija Alić. Zgodba je znana, zato je režiserka posebej ne razlaga, niti se ne spušča neposredno v politične manipulacije in interpretacije, saj pravi, da je film fikcija, več pa lahko vsak izve iz knjige.

Naloga: Razišči rov in napiši, da je prazen

Bosanski priseljenec Mehmedalija Alić, doma iz okolice Srebrenice, že dolgo dela v zasavskem rudniku, ki je zdaj na prodaj. Uprava odpušča delavce in zapira neaktivne rove, Aliji pa zaupa nenavadno nalogo: raziskati mora rov, ki je zaprt že od konca druge svetovne vojne, in čimprej napisati poročilo, da v njem ni ničesar. Alija v zapuščenem rovu kmalu naleti na zid. Direktor rudnika mu da jasno vedeti, da pričakuje poročilo, da je rov prazen, toda Aliji ne dajo miru govorice okoliških prebivalcev, da so v rovu zakopane žrtve povojnih čistk. Odločen, da se bo ne glede na posledice dokopal do resnice, nadaljuje delo. Z zgodovinskimi demoni te dežele nima nobene osebne povezave, a nekoč, v nekem drugem peklenskem breznu nekdanje skupne domovine, je tudi sam izgubil svoje bližnje, in jih še do danes ni našel.

Alija kot Savel

V ospredju je Alija, ki ga izvrstno odigra Leon Lučev. S svojo dostojanstveno, nehlapčevsko držo drži film pokonci in ne dovoli, da bi spolzel v moraliziranje. Kamera ob ključnih prizorih prikazuje njegov obraz od blizu, skoraj tako, kot smo lahko lani gledali Savla v z oskarjem nagrajenem filmu Savlov sin, ki se je prav tako s svojo človeškostjo v nečloveških razmerah trudil narediti isto – pokopati mrtvega. Oba filma povezuje druga svetovna vojna, le da Savel poskuša preživeti in ostati človek v koncentracijskem taborišču, Alija pa vojne sam ni doživel, temveč so ga prizadele njene posledice. Ker ve, kako je nevedeti, kje so svojo življenjsko pot končali najbližji in jih ne more dostojno pokopati, hoče to omogočiti množici neznanih ljudi iz nekega drugega kraja in časa. Tako kot želi, da nekdo drug v Srebrenici najde njegove sorodnike, tako ima možnost, da omogoči najdbo in pokop pogrešanih ter mir njihovim bližnjim. Verjetno prav zato samo on najdena trupla imenuje ljudi, za druge so trupla, če ne kar kosti brez identifikacije.



Vseprisoten strah

Prav vsaka glavna oseba in tudi nekatere stranske večkrat govorijo o strahu. Prvič ga omeni domačin Lojze (igra ga Boris Cavazza), ki je v povojnih čistkah izgubil očeta in ve za govorice, da so v rudniku trupla, Alijo preganjajo nočne more, njegova žena govori o pošastih, ki ne izginejo, ko jih pogleda v oči, kot svetuje svojemu sinu, ki ga je strah hudobcev, rudarje je strah izgubiti službo, najbolj pa je občutiti strah ljudi, kar jim preprečuje, da bi spregovorili. Od kod ta strah in kaj vse bi krivci storili, da bi prikrili povojne poboje, pa je pokazal Vinko Möderndorfer v filmu Pokrajina št. 2.

Ob koncu tako beseda strah že zveni kot floskula, morda celo namerno. Ko namreč neznanec Aliji stisne roko, dobi potrditev, da v prizadevanju ni sam. Če so bile prej le govorice, jih zdaj potrjujejo neizpodbitni dokazi, Pandorina skrinjica je odprta, zato skrivanja ni več, strah je vsaj precej manjši, o čemer pričajo mnoge zgodbe o povojnih žrtvah. Dejanja so neizogibna, sicer se bodo posledice prenesle na mlajše generacije, kar v filmu ponazarjata Alijeva otroka, ki tudi izkazujeta očetovo pogumno držo. Prav hčerine besede najbolje povzamejo stanje, da se nič ne spremeni: poslušnosti ljudi je hujša od politikov.

Igralci so odlično opravili težko nalogo. Poleg že omenjenih Lučevega in Cavazze v filmu igrajo Marina Redžepović, Zala Đurić Ribič, Tin Marn, Nikolaj Burger, Jure Henigman in Boris Petkovič. Pristnost filmu dajejo Zasavci s svojo govorico, sicer pa imen krajev, razen Srebrenice kot sinonima za množičen poboj, ni. Tako se sporočilnost filma lahko prenese v širši slovenski ali celo tuji prostor.

Preberite tudi:

Rudar kandidat za tujejezičnega oskarja?
Mehmedalija Alić, Mitja Ferenc, Pavel Jamnik - Huda Jama, Skrito za enajstimi pregradami
Začel se je pokop žrtev iz Hude jame