Foto: Radio Vatikan

V spomin na velikonočni potres leta 1895 je vsako leto v Ljubljani na veliko noč zaobljubljena protipotresna pobožnost ljubljanskih župnij, na kateri prosijo Boga, da mesto obvaruje potresa. Letos jo je v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Boga ni v naravnih nesrečah

V pridigi je poudaril, da molijo za vse, ne glede na to, ali so nam blizu in ali so blizu Bogu. Dejal je, da v naravnih nesrečah in vsem, kar ogroža naše imetje in življenje, ni Boga, temveč je to posledica greha, ki je s človekovo zavrnitvijo božje volje vstopil v ta svet in prinesel nered. »Bog je, kakor je spoznal Elija, v šepetu lahnega vetriča. Bog je nekaj nežnega, nekaj komaj slišnega in hkrati dovolj močnega, dovolj glasnega, da ga more slišati in more spoznati vsakdo, ki se mu odpre.« Dodal je, naj postanemo v svetu, ki doživlja krutost narave, še bolj pa krutost človeka, nosilci njegovega šepeta in prinašalci njegove nežnosti.

Tudi ko je Jezus umrl in vstal v poveličanost ter ko je prva Cerkev molila za apostole v ječi, je nastal potres. Ko mi v življenju srečamo Boga, tistega nežnega, se mora nekaj zamajati. Takrat postanemo svobodni kristjani, ki jih strah ne vodi, ampak živijo iz Božje besede in delajo dobro, da bi vsak človek ob stiku z dobrim kristjanom doživel enak potres. V prvem trenutku se zdi nekaj strašnega, nato pa spozna, da je to božja bližina.

Zbranim je zaželel, da Boga ne bi iskali tam, kjer ga ni, temveč, da bi ga odkrivali v križu, vstajenju in svobodi, ter ga takšnega oznanjali temu času in našemu mestu.

Velika gmotna škoda in smrtne žrtve

Na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895, ob 23.17 je Ljubljano in okolico vznemirilo bobnenje in tresenje. Zgodil se je velikonočni potres, ki velja za najmočnejšega v 19. stoletju v Ljubljani. Magnituda potresa je bila 6,1 po evropski potresni lestvici. Tla pa so se tresla še vso noč. Nesreča naj bi zahtevala od sedem do 14 žrtev in uničila okrog 145 zgradb, še več pa jih je poškodovala. Med njimi so bili tudi deželna bolnišnica, številne cerkve, šole, muzeji in druge javne stavbe. Obnova Ljubljane pa je bila priložnost tudi za njeno modernizacijo.

Potresni sunek je zajel veliko območje s polmerom približno 350 km, kar pomeni približno 385.000 kvadratnih km. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 km, od Iga do Vodic. Manjše poškodbe so nastale v polmeru okoli 50 kilometrov. Njegovo moč ponazarjajo tudi podatki, da so potres čutili prebivalci Dunaja, Splita ter v italijanskih mestih Assisi, Firence in Alessandria.

Potres je poškodoval okoli 10 % zgradb, ki so jih pozneje večinoma porušili. Potresu je v naslednjih desetih dneh sledilo več kot 100 popotresnih sunkov.

Potres je povzročil ogromno gmotno škodo, ki je bila ocenjena na približno 7 milijonov goldinarjev. V Ljubljani naj bi pod ruševinami umrlo sedem ljudi, v Vodicah pa je zasulo tri otroke. Smrtne poškodbe so večinoma povzročili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekatere pa so zasuli podrti stropi. Nekaj jih je umrlo med reševanjem.