Nadškof Alojzij Cvikl: Postni čas nas želi popeljati v puščavo, da bi se spopadli z zvermi, ki jih predstavljajo skušnjave vseh vrst, malodušje, poplitvenost, zemeljska miselnost … FOTO: Tatjana Splichal



S pepelnico smo vstopili v postni čas, na prvo postno nedeljo pa je mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl med pridigo pri sv. maši v mariborski stolnici izpostavil vprašanje, ki naj bi si ga v teh dneh zastavil sleherni vernik: kako bom ustvaril tišino, kako bom šel v puščavo? »V postnem času bomo torej skušali dati več prostora molitvi, osebni, pa tudi družinski, najti čas za nedeljsko mašo, narediti kašno delo usmiljenja in dobrote, predvsem pa vsakdanje delo in obveznosti opravljati z večjo zavzetostjo in odgovornostjo,« je poudaril nadškof Alojzij Cvikl. Njegovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

Jezus se je pri krstu postavil v vrsto grešnikov. Da to ni bilo samo simbolično dejanje, nam govori kratek odlomek današnjega evangelija, ki nam pove o Jezusovem štiridesetdnevnem bivanju v puščavi. Isti Duh, ki se je prikazal nad Jezusom pri krstu, ga je zatem odpeljal v puščavo. Številka 40 je sveta, »svetopisemska«. Izraelce je spominjala na milosten čas, ko so 40 let potovali skozi puščavo, na 40 Mojzesovih dni na gori Sinaj, na Elijevih 40 dni na romanju na goro Horeb.

Pri evangelistih Mateju in Luku so skušnjave, ki jih je moral Jezus 40 dni prestajati, natančno opisane. Evangelist Marko samo na kratko omeni, da ga je satan skušal. Najbolj pade v oči stavek, da je bil Jezus »med zvermi in angeli so mu stregli«. Kako zanimiv je ta kontrast: na eni strani zveri, na drugi strani angeli. Za Jezusa puščava ne pomeni geografskega področja, pomeni tišino in samoto.

Šele ko je človek v samoti in sam s seboj, lahko začuti resničnost samega sebe. V samoti in tišini človek začuti v sebi razklanost med zvermi, ki jih predstavljajo moje skušnjave in neurejena teženja, in med angeli kot znamenjem moje notranje harmonije. Ta moja puščava, naseljena z zvermi in angeli, je bojno polje, kjer se bije boj med Sv. Duhom in satanom. Zame gre, gre za moje življenje, gre za to, komu dovolim, da me vodi.

Postni čas, ki smo ga začeli na pepelnično sredo, nas želi popeljati v puščavo, da bi se spopadli z zvermi, ki jih predstavljajo skušnjave vseh vrst, malodušje, poplitvenost, zemeljska miselnost … Jezus v puščavi daje veliko prostora molitvi in pokori. Vsi danes čutimo, kako težko je najti čas za molitev, se zbrati, dvigniti nad vsakdanje skrbi in delo. Eno je gotovo, da se ne moremo boriti proti zlu in skušnjavam brez molitve in brez pokore. Zmaga Duha in tega, kar je Božjega, prihaja vedno po samoti in premišljevanju.


Naše postno potovanje je v tem, da pustimo, da nas Jezus prime za roko in nas iz smrti popelje v življenje. FOTO: Tatjana Splichal


Znani danski filozof in teolog Kirkegaard, ki je prehodil pot od ateista do kristjana, je zapisal zelo zanimiv stavek: »Tihota je najmočnejše zdravilo za modernega človeka«. Zanj je vzor Abraham, ki se v tišini obrne k Bogu in ta mu odgovori.

Na začetku postnega časa si lahko vsak postavi vprašanje: »Kako bom ustvaril tišino, kako bom šel v puščavo?« To pomeni, da bomo v postnem času poskušali dati več prostora molitvi, osebni, pa tudi družinski, da bomo našli čas za nedeljsko sv. mašo, da bomo naredili kašno delo usmiljenja in dobrote, predvsem pa, da bomo vsakdanje delo in obveznosti opravljali z večjo zavzetostjo in odgovornostjo. Postni čas je pomembna »etapa« na poti k Bogu, v rasti naše vere.

Pot vere ni pot, ki bi bila samo ravna, brez ovinkov, vzponov in klancev. Vodi nas skozi pokrajine, ki so zaznamovane s pokvarjenostjo, kjer nas želijo prepričati, da je naša pot nesmiselna. Na tej poti bomo čutili tudi praznino, nemoč in Božji molk. Vsak dan moramo prositi za moč in luč, da bomo bolj podobni Kristusu, da bomo lažje premagovali zveri – skušnjave.

Cerkev je ohranila tisočletno tradicijo, da prvo postno nedeljo začne z evangelijem, ki govori o Jezusovih skušnjavah. Jezus je v molitvi dobil moč, da je skušnjave premagal. Tudi mi jih bomo lahko premagali samo z molitvijo. Šele v molitvi spoznam, kje sem, kam »drvi« moje življenje. Morda je najbolj skušan in v nevarnosti tisti, ki se sploh ne zaveda, da je skušan.

Izraelsko ljudstvo je 40-letno romanje skozi puščavo slabo prestalo, ker se je premalo oklepalo Boga. Ne moremo pričakovati, da bomo zaživeli skladen odnos do narave, okolja, ljudi, če se ne bomo osvobodili vsakovrstnega zla in se obrnili k Bogu, zato nas današnja nedelja vabi: »spreobrnite se in verujte evangeliju!« Po 40 dneh bivanja Jezusa v puščavi in bojih, ki jih je imel s satanom, so pristopili angeli in mu stregli.

Tudi mi se podajamo na pot, ki nas vodi k praznovanju velike noči. Na koncu te poti bomo tudi mi srečali angele, ki bodo odvalili kamen od Jezusovega groba in nam oznanili zmago življenja nad smrtjo. Mi se lahko podamo na pot k Bogu, ker je on že naredil korak proti nam. Za nas je stopil tako nizko, da je sprejel nase naš greh in našo smrt. Naše postno potovanje je v tem, da pustimo, da nas prime za roko in nas iz smrti popelje v življenje. Postni čas je vabilo, da se podamo na to pot in se vrnemo k njemu in pri njem najdemo to, po čemer hrepenimo: biti ljubljen in da so nam odpuščeni naši grehi.
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

»Biti kristjan pomeni plavati proti toku«

Nadškof Cvikl: »Ob Jezusovi besedi lahko spoznamo vso našo sužnost«

Cvikl: »Evangelij je poziv k dejanjem«

»Ob raznovrstni ponudbi in tavanju pa iščemo tudi trdnost in smisel«