V ta namen so v preteklih letih zvedli več pogovornih dogodkov, v času pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami pa k pisanju poglobljenih analiz o stanju države in oblikovanju predlogov za njen razvoj povabili številne ugledne strokovnjake in poznavalce posameznih področij. Sad tega prizadevanja sta (tudi ob sodelovanju Založbe Družina) zbornika pod krovnim naslovom Soglasje za zgodovinski trenutek: prvi, ki je izšel julija 2025, je povezal »nove prispevke za slovenski pomladni program« (kot se glasi podnaslov) 75 avtorjev, v začetku letošnjega leta pa je zavod izdal še drugi del zbornika s podnaslovom Pot do zmage in naloge nove vlade, pri katerem je sodelovalo 35 avtorjev – tudi z zelo konkretnimi predlogi, kakšne naj bi bile naloge nove vlade glede na funkcije države. 

Napadi tranzicijske oligarhije

Z začetkom t. i. vroče politične jeseni pa začenjajo v Katedrali svobode nov krog javnih razprav; prva je bila v torek, 15. septembra, v prostorih Nove univerze v Ljubljani. Z orisom sedanjega stanja jo je uvedel član uredniškega odbora zbornikov Soglasje za zgodovinski trenutek in direktor Inštituta Nove revije Tomaž Zalaznik. Kako torej vidi slovenski družbeno-politični tukaj in zdaj?

Posvet je bil v prostorih Nove univerze v Ljubljani. FOTO: Bogomir Štefanič

S skupnimi močmi smo lahko dobronamerno ustvarjalni in predvsem spodbudni, povezovalni ter sproščeno odprti za skupno dobro.

Po njegovih besedah se vlada, ki je bila izvoljena šele pred nekaj več kot stotimi dnevi, že od ustanovitve naprej sooča z napadi tranzicijske oligarhije, njenimi sindikati in paradržavnimi organizacijami ter opozicijo v spregi z ustavnim sodiščem. Edini namen teh akterjev je, da v maniri prejšnjega totalitarnega sistema zrušijo sedanjo vlado in si povrnejo oblast. V tej luči Zalaznik vidi tudi kakšnega od napovedanih referendumov in ustavnih presoj, s katerimi se želi preprečiti sprejemanje zakonov, ki bi omogočili slovenski razvoj v turbulentnem času, v katerem se nahajata Evropa in svet.

Direktor Inštituta Nove revije Tomaž Zalaznik. FOTO: Bogomir Štefanič

»Zavedamo se, da se čez noč vsega ne da urediti, kar je bilo slabega storjenega v mandatu prejšnje vlade in v preteklih desetletjih, vse ob osamosvojitve. Človeški viri so omejeni, tudi ti, ki politično odločajo. S skupnimi močmi pa smo lahko dobronamerno ustvarjalni in predvsem spodbudni, povezovalni ter sproščeno odprti za skupno dobro,« je dejal Zalaznik.

Ohranjeni monopoli

Ob besedi »sproščeno« je spomnil na zbornik, ki je že leta 1999 pod naslovom Sproščena Slovenija (Nova revija) opozarjal na ključne strukturne probleme slovenske družbe in države. Zbornik je »medijska fronta zasmehovala«, strukturni problemi pa so ostali do danes; in tako smo po Zalaznikovih besedah »kot leta 1999 tudi po 35 letih države obstali z državnimi monopoli v sistemih in podsistemih države, zasebna pobuda pa je v javnosti še kar naprej predstavljena kot kapitalistično zlo«. Negativne posledice teh monopolov se kažejo na številnih področjih, predvsem v zdravstvu, izobraževanju, javni upravi in sodstvu.

Storitev visokošolskega izobraževanja je država monopolno skoncentrirala v državnih institucijah.

Če opozorimo na le enega od primerov, ki jih je navedel Zalaznik, namreč področje visokega šolstva: »Storitev visokošolskega izobraževanja je država monopolno skoncentrirala v državnih institucijah, v katerih je 8500 zaposlenih. Prejmejo 96 odstotkov vseh sredstev, ki jih država namenja tej dejavnosti. Negativna selekcija prejšnjega sistema z ideološko pogojenostjo se je pod državnim patronatom prenesla vse do danes. Zasebne organizacije kot njihova konkurenca so si do danes ob vseh monopolnih omejitvah njihovega razvoja uspele pridobiti zgolj štiri odstotke vseh sredstev.«

Takšno stanje je v veliki meri povezano z ohranjanjem ideoloških, osebnih, kapitalski interesov prevladujočih elit, razvoj države in družbe pa je bil drugotnega pomena. Doklej še in kako naprej, da bi to stanje vendarle spremenili, je bil vprašanje, s katerim je svoj prispevek sklenil Tomaž Zalaznik.

Nadaljnja razprava, v kateri je sodelovalo več razpravljavcev, je seveda prinesla številne poudarke, ki jih ne moremo zajeti v razmeroma omejenem prispevku, zato bomo skušali iz njih izluščiti predvsem tiste del(čk)e, ki odgovarjajo na Zalaznikovo vprašanje – torej kako naprej, da bo stanje v slovenski državi drugačno, bolj sproščeno.

Številne pri nas je svobode še vedno strah, od tod tudi izrazita prenormiranost, ker se »bojimo, kaj bi se zgodilo, če bi ljudem pustili, da delajo tako, kot se jim zdi prav« (dr. Janez Šušteršič).

Kaj vse počne država, pa ni treba

Eden izmed vsebinskih poudarkov nastopa ekonomista dr. Janeza Šušteršiča, ki se je sicer osredinil na vprašanje, kako omejiti rast izdatkov države, je bil dejansko povezan s tem vprašanjem. Po njegovem prepričanju moramo začeti v Sloveniji razmišljati drugače o državi – namreč o tem, kaj je država dolžna početi, kaj pa dejansko počne, pa tega pravzaprav ni dolžna početi ali pa celo ni dobro, da počne. V tem razmisleku bi se morali nehati bati besede »svoboda«.

Ekonomist dr. Janez Šušteršič. FOTO: Bogomir Štefanič

Številne pri nas je svobode še vedno strah, od tod tudi izrazita prenormiranost, ker se »bojimo, kaj bi se zgodilo, če bi ljudem pustili, da delajo tako, kot se jim zdi prav«; naloga zakonodaje pa bi morala biti, da to svobodo kodificira. Po drugi strani pa je res, da se tudi ljudje sami pogosto bojijo svoje svobode in vedno znova pričakujejo, da jim bo država v prepričanju, da jim to pripada, zagotovila tudi tiste stvari, za katere to ne bi bilo potrebno.

Dr. Ernest Petrič: Če hočemo pri dveh milijonih prebivalstva imeti moderno državo, moramo biti selektivni, racionalni (tudi v smislu varčnosti) in zlasti zavezani meritokraciji.

Kakšno Slovenijo hočemo?

Omenimo tudi nastop pravnika in diplomata dr. Ernesta Petriča, ki se je sicer osredinil na ključne točke, ki bi po njegovi presoji morale biti v središču slovenske zunanje politike, a je v tem okviru ponudil tudi premislek o tem, kako moramo Slovenci ravnati sami s sabo. Dejansko bi si morali odgovoriti na vprašanje: kakšno Slovenijo hočemo? Gotovo bi bil večinski odgovor na to vprašanje: hočemo moderno državo, ne zgolj folklorne. Toda če hočemo pri dveh milijonih prebivalstva imeti moderno državo, moramo biti selektivni, racionalni (tudi v smislu varčnosti) in zlasti zavezani meritokraciji. Pri dveh milijonih ljudi »talenti pač ne rastejo kar počez – kolikor jih imamo, jih je treba najti in podpirati«. Ob tem spoznanju velja opozoriti na Petričevo vprašanje, naslovljeno političnim strankam: ali te dovolj oz. sploh kaj storijo pri političnem formiranju lastnega kadra, lastne meritokracije?

Pravnik in diplomat dr. Ernest Petrič. FOTO: Bogomir Štefanič

Tudi od sedanje oblasti (ki ji sicer svetuje, naj okrepi vezi v Srednji Evropi, uveljavlja svoje interese v jugovzhodni Evropi, utrdi svoj položaj v Evropski zvezi in Natu ter ustvarja pogoje za prilagodljivost spremembam, ki se dogajajo v svetu) zato dr. Petrič pričakuje: v ospredje naj postavi meritornost, sposobnost in znanje, ne morebiti našosti, kajti: »Samo dober in sposoben je tisti, je dejansko naš.«

Če hočemo graditi Sloveniji, moramo najprej počistiti domače dvorišče – ustvariti državljane, za katere se bo sploh splačalo graditi državo. (dr. Stane Granda)

Umanjkanje državljanske zavesti

V razpravo se je vključil tudi zgodovinar in publicist dr. Stane Granda. Po njegovem prepričanju je ključni slovenski problem tudi pri iskanju odgovora, kako naprej z lastno državo, ker pri nas nimamo državljanske zavesti, nimamo državljanske vzgoje. Tudi če kot država vse uredimo navzven, to ne bo dosti pomagalo, če pa se doma pogrezamo v živi pesek. Stanje je ilustriral z izkušnji iz časov svoje profesure. Pred leti, ko je bil še aktiven kot profesor, je prvo uro študente zgodovine vprašal, kdo je Edvard Kardelj. Nihče ni vedel odgovora. Nihče tudi ni vedel, kaj je bilo s komunistično revolucijo, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno …

Zgodovinar in publicist dr. Stane Granda. FOTO: Bogomir Štefanič

»Če hočemo graditi Sloveniji, moramo najprej počistiti domače dvorišče – ustvariti državljane, za katere se bo sploh splačalo graditi državo. Lahko se gremo marsikaj v Evropi, pa ne bomo prišli nikamor, če ne bomo doma uredili šole,« je bil glede nujnosti spodbujanja državljanske zavesti in vrednot, kar bi moral biti eden cilje reforme učnih načrtov, jasen dr. Granda.

Kaj storiti z RTV Slovenija?

Morda bi kdo pomislil, da je to tudi naloga nacionalne RTV hiše. Z drugega zornega kota – zornega kota nedavne izrazito sporne odločitve ustavnega sodišča, ki ni ugotovilo neustavnosti veljavnega zakona o RTV Slovenija – pa je na nacionalko pogledal ustavni pravnik dr. Peter Jambrek.

Ustavni pravnik dr. Peter Jambrek. FOTO: Bogomir Štefanič

S številnimi argumenti je utemeljil napačnost omenjene odločbe ustavnega sodišča, glede prihodnosti RTV Slovenija pa predlagal razpustitev tega javnega zavoda kot nekakšne monopolne birokracije in njegovo preoblikovanje. Po Jambrekovih besedah sedanja RTV Slovenija vsebuje različne in zelo kakovostno izvajane programe, kot državljan zato zakonodajalcu svetuje, naj te deficitarne programe, za katere skrbi država, osamosvoji, da jih nekdo pluralno izvaja v korist vseh državljanov in njihove svobode izražanja.

V razpravi so sodelovali tudi diplomata dr. Dimitrij Rupel in Božo Cerar (o prioritetah slovenske zunanje politike) ter Alenka Puhar, publicistka in članica uredniškega odbora zbornikov Soglasje za zgodovinski trenutek. Njen prispevek objavljamo TUKAJ.