Terčeljev odbor Vipavske dekanije v soboto, 6. junija organizira peti pohod, poimenovan Terčeljeva pot na Kovk. Pohod bodo začeli z molitvijo in kulturnim programom.

Na začetku poti, na gozdni jasi Pod ta novo potjo, na Kovku bo ob 9.30 molitvena ura z naslovom Skupno dobro, ki jo bo vodila Biblična skupina iz Šturij, po njej pa maša, ki jo bo ob somaševanju vodil ajdovski župnik, Franc Likar, pri sv. maši bosta pela zbora župnij Ajdovščina in Ustje. Nato pa bodo zaigrali Vipavski tamburaši pod vodstvom Mete Praček.

Do kraja molitve je mogoče priti po petih različnih poteh. Ena izmed njih vodi iz Šturij, kjer se bodo pohodniki srečali ob Terčeljevem spomeniku.

Kdo je bil Filip Terčelj?

Pot je poimenovana po duhovniku Filipu Terčelju iz Grivč pri Ajdovščini. Poleg duhovniškega poklica je bil tudi publicist, pisatelj in pesnik. Po osnovni šoli v Šturjah je odšel v Ljubljano na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. Nato pa je stopil v bogoslovje. Duhovniško posvečenje je prejel 8. januarja 1917. Študij je nadaljeval v Kölnu, kjer je postal profesor teologije, hkrati pa je pomagal slovenskim izseljencev, še posebej vestfalskim rudarjem in proučeval delovanje nemških katoliških prosvetnih organizacij.

V Prosvetni zvezi je na Goriškem v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so Primorci trpeli pod italijansko oblastjo, z organizacijo pestrega kulturnega in družbenega dogajanja prispeval k dvigu narodne zavesti in vere v Boga, dokler ni italijanska oblast prepovedala vsako udejstvovanje v slovenskem jeziku in Terčelja zaprla zaradi njegovega delovanja. Obsojen je bil na petletno izgnanstvo v Campobasso. Po vrnitvi ni našel dela na Primorskem, zato je odšel v Ljubljano, kjer je postal profesor na II. državni gimnaziji (zdaj Poljanska). Nadaljeval je kulturno ustvarjanje in svojim dijakom pomagal tudi finančno. Po vojni se je znašel v nemilosti zaradi govoric, da je sodeloval z okupatorjem in bil znova zaprt ter izpuščen. Umrl je leta 1946. Na poti do Ljubljane, kjer bi z župnikom v Sorici Francem Krašno posredoval zaradi izselitve kmetov, ker so imeli priimke nemškega izvora, so ju zajeli člani KPS in ju ubili.

Svoja besedila je objavljal v časopisu Naš čolnič, nato pa v Družini. Pisal je kratko prozo, pedagoška, nabožna besedila in pesmi. Sodeloval je tudi z Goriško Mohorjevo družbo.