Na Dobrač pelje iz doline več označenih poti. Mi smo izbrali to, ki se začne v naselju Čajna (Nötsch) ob jugozahodnem vznožju Dobrača. FOTO: Andrej Praznik

Zelo priljubljen je Dobrač, ki ga lahko opazujemo s številnih vrhov v Julijskih Alpah in Karavankah. Večina obiskovalcev se pod vrh te mogočne gore pripelje po 16 kilometrov dolgi Beljaški alpski cesti, mi pa smo se nanjo vzpeli iz doline.

Razpotje na severnem koncu Čajne, kjer zavijemo desno proti gradu Wasserleonburg. FOTO: Andrej Praznik

»Mejnik med nemško in slovensko zemljo na Koroškem je gora Dobrač. Kakor vsak Slovenec pozna Triglav, tako naj bi ne bilo Slovenca, ki bi mu bilo neznano ime Dobrač,« je leta 1929 zapisal list Vertec, ki je razložil tudi izvor imena. »Slovenci v Ziljski dolini pravijo gozdu 'gozd', a tudi 'dobra' (iz: dobrova = gozd). Ogromni, z gozdom porasli gori so torej dali ime 'Dobrač'.«

Pot pelje večinoma po gozdu. FOTO: Andrej Praznik

Razpotegnjeni Dobrač (nemško Dobratsch) se dviga zahodno od Beljaka. Njegov vrh je od tromeje Slovenije, Avstrije in Italije oddaljen deset kilometrov. Vršni del gore je prostorna travnata planota, kjer se pase goveja živina. Niže je veliko gozda, proti Ziljski dolini na jugu pa kaže Dobrač mogočno skalovje.

Skok čez žičnato ograjo. FOTO: Andrej Praznik

Na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, 25. januarja 1348, okrog tretje ure popoldne, je Kranjsko in Koroško stresel silovit potres. Del Dobrača je zgrmel v Ziljsko dolino. »Ta silen plaz je zasul sedemnajst vasi in gradov ob vznožju in zajezil reko Ziljo, da je narasla v veliko jezero. Deset vasi je potonilo v njenih valovih,« je v knjigi Zgodovina slovenskega naroda iz leta 1910 zapisal dr. Josip Gruden.

Macesnov gozd nad žičnato ograjo. FOTO: Andrej Praznik

Iz doline gre na vrh Dobrača več označenih poti. Ena od njih se začne v naselju Čajna (Nötsch), ki leži ob cesti Podklošter–Šmohor ob jugozahodnem vznožju gore. V središču tega kraja s približno 900 prebivalci nas rumen kažipot usmeri ob potoku proti severu. Čez petsto metrov se desno navkreber odcepi cesta proti gradu Wasserleonburg. Čeprav na tem kraju ni oznak, moramo po njej do ostrega ovinka, za njim levo na makadam in potem naravnost. Pozneje orientacijskih težav skoraj ni več, saj je oznak dovolj. Ker pot večkrat seka gozdno cesto ali se ji za kratek čas pridruži, pa je vseeno potrebna pozornost.

Drevesa se umikajo ruševju. FOTO: Andrej Praznik

Po dobri uri hoje prispemo do gozdne ceste iz Hermsberga. Obrnemo se proti vzhodu. Malo naprej od klopi in praznega lesenega korita za vodo se nam z leve pridružita označeni poti iz doline na severu. Steza se požene strmo navkreber. Ko preskočimo žičnato ograjo, se začne drevje redčiti in umikati ruševju, med katerim prispemo do lesenega znamenja. Tam se steza obrne naravnost navkreber ter se čez strmo travnato in kamnito pobočje vzpne do cerkve Marijinega vnebovzetja (slovenske kapele), ki jo je leta 1690 zgradil lastnik Levjega gradu v Čačah.

Pri lesenem znamenju se pot obrne in požene navkreber proti vrhu. FOTO: Andrej Praznik

Le nekaj metrov nad njo je vrh Dobrača s križem in panoramsko tablo. »Več kot tristo gora (gorskih vrhov) ti zre oko z Dobrača,« je leta 1929 zapisal Vertec. Med njimi je tudi najvzhodnejši dvatisočak v Karnijskih Alpah, Ojstrnik. Blizu vrha so leta 1921 postavili meteorološko postajo, na sosednjem vrhu stoji nemška cerkev, ki velja za najvišje ležečo v Evropi. Pod njo pa so leta 1971 postavili še 167 metrov visok televizijski stolp, ki danes najbolj zaznamuje vrh Dobrača.

Vrh Dobrača s slovensko kapelo, križem in meteorološko opazovalno postajo. Antenski stolp in planinski dom sta desno spodaj, nemška cerkev pa je za nami. FOTO: Andrej Praznik

Dobrač (2.166 m)

Izhodišče: Čajna (Nötsch).

Dostop: Po gorenjski avtocesti peljemo do Hrušice, nadaljujemo vožnjo do Kranjske Gore in Podkorena, nato pa čez Korensko sedlo ali skozi Fužine in Trbiž v Italiji do Podkloštra (Arnoldsteina). Tam zavijemo na cesto proti Šmohorju (Hermagor), ki nas čez enajst kilometrov pripelje do Čajne (Nötsch). Parkiramo v središču naselja ali ob železniški postaji.

Cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je v ljudskem izročilu znana kot slovenska kapela, je leta 1690 zgradil lastnik Levjega gradu v Čačah. FOTO: Andrej Praznik

Dolžina vzpona: dobre 4 ure (čeprav pravi kažipot v Čajni, da je do vrha pet ur).

Višinska razlika: 1.600 metrov.

Slovenska kapela od zadaj. FOTO: Andrej Praznik

Kratek opis poti: Iz Čajne krenemo zložno navkreber proti severu do dobro uro oddaljenega razpotja. Tam zavijemo proti vzhodu. Pot je nekaj časa še položna, potem krene strmo navkreber. Najprej hodimo po gozdu, pozneje se drevje razredči ter umakne ruševju in travi. Pot je dolga in v drugem delu strma, vendar tehnično ni zahtevna. Označena je z rdeče-belimi markacijami in rumenimi kažipoti. V dolino se vrnemo po isti poti.

Nedeljska maša: V baziliki Marije Pomagaj na Brezjah je maša ob nedeljah tudi ob 19. uri.

Vrh Dobrača s križem. FOTO: Andrej Praznik

Leta 1971 so na Dobraču postavili 167 metrov visok antenski stolp. FOTO: Andrej Praznik

Nemška cerkev na Dobraču, ki jo v ozadju obdajajo naši Julijci. FOTO: Andrej Praznik

Z vrha Dobrača vidimo nepregledno množico gora, pod nami pa se razprostira Ziljska dolina. FOTO: Andrej Praznik