Če gremo do cerkve sv. Urbana po priljubljeni poti čez Kozjak, nazaj pa skozi Kamnico, je najbolje, da avto pustimo na zahodnem koncu Maribora (morda pri študentskem naselju). Tako imamo več asfalta na začetku, ko še nismo utrujeni.

Pot čez Kozjak, ki nas bo pripeljala do cerkve sv. Urbana, se začne v Mestnem parku v Mariboru. FOTO: Andrej Praznik

Pot čez Kozjak se začne v Mestnem parku. Med hojo do tja lahko zavijemo v mariborsko stolnico in se priporočimo blaženemu Antonu Martinu Slomšku. V samem parku pa lahko obiščemo akvarij-terarij ter si ogledamo ribe najrazličnejših oblik in barv, lenobne kače, kuščarje in pajke ter želve, ki plezajo po dremajočem krokodilu. Nam se je nasmehnila nevsakdanja sreča: ravno takrat, ko smo prišli do kameleona, je ta, oprijemajoč se vejice, bliskovito iztegnil kakšnih dvajset centimetrov dolg lepljiv jezik in iz plitve posodice potegnil tri ali štiri črve. Ogled akvarija-terarija bo navdušil tudi otroke. Pazite le, da se ne prehladite, saj je v stavbi vroče in vlažno.

Najprej gremo mimo ribnikov. FOTO: Andrej Praznik

Od akvarija-terarija krenemo mimo ribnikov na severni konec Mestnega parka, zavijemo desno na asfaltno cesto in se vzpnemo na preval. Tam prestopimo na makadam in nadaljujemo do približno dva kilometra oddaljene samotne domačije. Za njo gremo po stezi čez osojno stran hriba in se vzpnemo med hišami na vrh griča, od koder lepo vidimo cerkev sv. Urbana. Pot se obrne navzdol, prečka prometno cesto (od tod je do vrha še pol ure) in krene znova navkreber mimo sadjarske kmetije. Pri kažipotu zavijemo ob kovinskih vratih v blaten jarek. Steza se kmalu posuši in vzpne do ceste, ki nas pripelje pod cerkev sv. Urbana.

Po asfaltni cesti se vzpnemo na preval. FOTO: Andrej Praznik

Prva cerkev na tem kraju je bila v pisnih virih omenjena sredi 14. stoletja. Pozneje je propadla, v prvi polovici 19. stoletja pa so domačini pozidali novo. Dne 8. julija 1860 jo je posvetil mariborski škof Anton Martin Slomšek.

Pred cerkvijo in pokopališčem stojijo klopi in tri table z zemljevidi. Na eno od njih je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Cerkev sv. Urbana slovi po imenitnem razgledu. Na jugu vidimo zasneženo Pohorje, Maribor in daleč v ozadju mizasto Donačko goro. Na zahodu valovi Kozjak, že med vzponom pa smo se nagledali prepleta gričev, ki sestavljajo Slovenske gorice.

Na križišču zavijemo desno na gozdno cesto, ki nas popelje še približno dva kilometra proti severu. Tam se pri samotni domačiji pot obrne proti severozahodu. FOTO: Andrej Praznik

Od cerkve gremo po asfaltu na jug do kapelice, prestopimo na gozdno pot, se znova pridružimo cesti, zavijemo pri tabli za dvojno slepo cesto desno in se vzpnemo do domačije na slemenu. Pot sv. Martina gre za njo naravnost, mi pa se po gozdni stezi spustimo v dolino, gremo približno pol kilometra daleč ob glavni cesti, nato pa zavijemo levo in se mimo hipodroma vrnemo od izhodišča.

Cerkev je leta 1860 posvetil Anton Martin Slomšek. FOTO: Andrej Praznik

Sv. Urban (597 m)

Izhodišče: Maribor.

Dolžina vzpona: 2 uri. Dolžina krožne poti: 4 ure.

Višinska razlika: 320 metrov.

Kratek opis poti: Če želimo prehoditi krožno planinsko pot, pustimo avto na zahodnem koncu Maribora (morda pri študentskem naselju). Od tam krenemo do Mestnega parka, kjer lahko obiščemo akvarij-terarij, nato nadaljujemo za markacijami proti severu. Pot čez Kozjak kmalu zavije na makadamsko gozdno cesto, gre za domačijo po osojni strani hriba, se potegne med hišami na vrh griča, gre navzdol do prometne ceste in na drugi strani strmo navkreber do cerkve sv. Urbana. Od nje gremo po cesti proti jugu, se po gozdni stezi spustimo v dolino ter nadaljujemo po asfaltu v Kamnico in naprej v Maribor. Pot je označena in primerna za vse letne čase.

Zemljevid: Podravje, 1:50.000.

Nedeljska maša: V baziliki Matere usmiljenja v Mariboru (frančiškanska cerkev) je maša vsako nedeljo ob 8.30, ob 10. uri, ob 11.30 in ob 19. uri.