Tri kilometre južno od Vrha nad Škrbino ležijo na nadmorski višini 930 metrov Tolminske Ravne. To je ena najvišjih, najbolj slikovitih in najbolj odmaknjenih vasi pri nas. Cesta iz doline je večinoma tako ozka, da si ne želimo srečati nikogar. Možnosti za srečanja sicer ni veliko, saj je v vasi le šest prebivalcev. Leta 1900 jih je bilo 88, prej še več. Če vas vožnja po tej cesti ne mika, lahko vzpon na Vrh nad Škrbino začnete v Bohinju, na Voglu ali na planini Lom.

Več fotografij si oglejte v obsežni fotogaleriji Andreja Praznika na dnu članka. 

S parkirišča v Tolminskih Ravnah, kjer je tudi tabla z vrisanimi planinskimi potmi, krenemo čez travnik do razpotja. Če želimo na Vrh nad Škrbino po lažji poti, nadaljujemo desno proti Koči na planini Razor, če nas mika zahtevna pot, gremo levo proti planini Kal. Tu pridemo mimo vodnega zajetja kmalu do naslednjega razcepa. Kažipot z napisom pl. Kal in Migovec nas vabi levo navkreber, mi pa gremo desno. A še preden naredimo prvi korak, zašumi listje. Nekaj metrov stran zagledamo lisico. Tudi ona je presenečena, vendar nam takoj pokaže rep in se zapodi v pobočje.

Na drevesu opazimo obledel napis Škrbina in prvo markacijo. Čez nekaj minut prispemo do širokega žleba, gremo po njem mimo skal in po globokem listju do vrha ter se pridružimo poti s planine Razor proti Krnu. Na njej ostanemo do drugega označenega razpotja. Z njega se med ruševjem, nizkimi vrbami in po gruščnatem jeziku, polnem cvetja, vzpnemo do poti, ki gre s planine Razor do Škrbine. Ta nas mimo gladkih skal in po melišču pripelje na 1.915 metrov visoko sedlo. Do cilja nam je ostalo še pol ure in 140 višinskih metrov.

Spust po strmem pobočju proti planini Razor. Tudi tu je nekaj jeklenic, vendar je pot znatno lažja od tiste s Škrbine. FOTO: Andrej Praznik 

Malo pod Škrbino zavijemo desno, preplezamo pokončen žleb in skalnat blok, gremo na južno stran gore, se ob jeklenici vzpnemo na greben in po kamnitem pobočju na travnat vrh. Zahteven odsek je kratek, vendar ni za vsakogar. Varovala so bila konec junija trdna in zanesljiva.

Vrh z napol polomljeno leseno klopjo, manjšim kupom kamenja, žigom in kovinskim valjem z vpisno knjigo je imenitno razgledišče. Na severu vidimo Bohinjsko jezero in Triglav, na jugu morje, okrog pa množico gora od Tolminskega Kuka in Krna do Vogla in Rodice.

Z vrha gremo nekaj korakov nazaj, nato zavijemo levo navzdol čez strmo, s travo in skalami pokrito pobočje. Steza vijuga, se privije k skalam, dobi za spremstvo jeklenico in lesene stopnice, nato se počasi spusti med ruševje in pridruži poti s Škrbine. Po njej čez pol ure prispemo do Koče na planini Razor (1.315 m). Od nje se lahko v Tolminske Ravne vrnemo po mulatjeri ali po strmejši poti, ki prečka z jeklenico zavarovano polico.

Po več kot osmih urah hoje in postankov smo znova pri avtu. Dan je vroč, nebo je skoraj brez oblačka, mi pa na vsej poti nismo srečali niti enega človeka.

Vrh nad Škrbino (2.054 m) 

Izhodišče: Tolminske Ravne.

Dostop: Primorsko avtocesto zapustimo v Logatcu, od koder nadaljujemo vožnjo skozi Idrijo proti Tolminu. Tik pred njim zavijemo v Žabče, gremo desno do vasi Zadlaz-Žabče, se spustimo do hidroelektrarne Zadlaščica in nadaljujemo navkreber do Tolminskih Raven. Dvanajst kilometrov dolga cesta je ozka, a ves čas asfaltna.

Dolžina vzpona: čez Škrbino 3.30 ure, čez planino Razor 4 ure.

Višinska razlika: 1.120 metrov.

Kratek opis poti: Iz Tolminskih Raven krenemo proti planini Kal, se vzpnemo na Škrbino in splezamo ob jeklenici na pol ure oddaljeni vrh. Ta pot je v zadnjem delu zelo zahtevna in ni za vsakogar. Namesto po njej gremo lahko iz Tolminskih Raven do planine Razor in od tam čez južno pobočje na vrh. Ta pot je v zadnjem delu strma, ob njej je tudi nekaj jeklenic, a je vseeno občutno lažja od tiste čez Škrbino.

Zemljevid: Julijske Alpe, 1: 50.000.

Nedeljska maša: V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Tolminu je maša vsako nedeljo ob 7., 10. in 19. uri. 

1/17