Odgovor dr. Uroša Lipuščka na kritiko g. Andreja Lažeta

v članku ste jo objavili na  internetnih straneh Družine.

Gospod Andrej mi očita v  kritiki moje knjige »Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference« izkrivljanje nekaterih pomembnih zgodovinskih dejstev oziroma zanemarjanje  delovanja narodno buditeljskega  delovanja katoliških  duhovnikov v Prekmurju. Moja knjiga  obravnava, kot je razvidno že iz naslova, razreševanje vprašanja Prekmurja na pariški mirovni konferenci 1919. Zato  sem se osredotočil predvsem na potek pogajanj v Parizu,  dogajanje v Prekmurju pa sem vključil, kadar je bilo to smiselno z vidika  pogajanj na konferenci, kar pa še zdaleč ne pomeni podcenjevanja ključne vloge, ki so jo imeli  takrat  v bujenju  slovenske zavesti katoliški duhovniki v Prekmurju. 

Mnenje  g.  Lažeta, da boljševiški režim na Madžarskem ni imel vpliva na  dogajanje  na mirovni konferenci oziroma na potek  razreševanja prekmurskega vprašanja in da je bilo poglavje v knjigi o tem fenomenu povsem odveč,   absolutno ni utemeljeno. Velike sile so  pod vodstvom predsednika francoske vlade   Clemenceauja razmišljale o skupni vojaški intervenciji antante proti boljševiškemu režimu  na Madžarskem,  do katere pa  zaradi nasprotovanja ameriškega predsednika   Wilsona ni prišlo. Kljub temu je predsednik francoske vlade v želji,  da bi zajezil širjenje boljševizma, na svojo roko  organiziral  vojaško intervencijo, ki  jo je izvedla romunska vojska. V Beogradu sprva niso hoteli  sodelovati v načrtu, da bi prav srbska  vojska zasedla  Budimpešto.   Ko so končno pristali na vojaško posredovanje, pa je romunska vojska že premagala boljševike. O vprašanju pripadnosti Prekmurja so razpravljali prav v času obstoja boljševiškega režima Bele  Kuna, ki je dobil svoj odmev tudi v ustanovitvi Murske republike boljševiškega tipa v Prekmurju. Glede na to, da je kraljevina SHS  veljala za steber proti boljševizmu,   so  velike sile  jugoslovanskim argumentom na mirovni konferenci bistveno bolj prisluhnile,  kot bi jim sicer. To je posredno vplivalo na to, da velike sile niso upoštevale zahteve madžarske vlade, naj bi na spornih območjih tudi v Prekmurju razpisali  plebiscit.  Pojasnitev fenomena  boljševizma na Madžarskem je zato po mojem mnenju bistven  tudi za razumevanje  takratnega položaja v Prekmurju in poteka mirovne konference.

Prav tako se ne strinjam z oceno g. Lažeta, » da je ravno Johnson ( kartograf  predsednika Wilsona op.avt.) od vseh opravil najbolj uradniško delo…«   Sklep o priključitvi Prekmurja je bil kolektivno delo. Brez aktivnega delovanja katoliških duhovnikov v Prekmurju proti madžarizaciji in za spodbujanje slovenske narodne zavesti, priključitev Prekmurja ne bi bila mogoča. Prav tako pa je tudi res, da bi težko prepričali velike sile v naše argumente brez   aktivnega in zavzetega delovanja članov delegacije, v prvi vrsti dr. Matije Slaviča in dr. Franca Kovačiča, neutrudnega delovanja vodje slovenske delegacije dr. Ivana Žolgerja in ostalih članov  ter širše delegacije, sem prištevam tudi  srbskega znanstvenika z univerze Columbia  Mihajla Pupina in drugega srbskega člana delegacija SHS dr. Miljenka Vesnića, če naštejem samo nekatere.  Tako Slavič kot Kovačič  sta  najbolj  zaslužna za pripravo analiz z znanstveno težo, ki so posebej na ameriške delegate delovale zelo prepričevalno. Glede na to, da  se je najbolj vplivna ameriška delegacija že takoj po začetku konference razbila na dve nasprotujoči skupini -proitalijansko, pronemško in promadžarsko na eni strani   ter manj vplivno in manj številno proslovansko skupino  na drugi strani - je bila pridobitev naklonjenosti ameriške delegacije   bistvena. V tem pogledu je  predsednikov kartograf Douglas  Johnson pokazal največji posluh za slovenske oziroma jugoslovanske interese. Johnson  je bil tisti, ki je Wilsona opozoril,  da je italijanom dovolil, da so  zasedli ozemlja, ki so jih po krivici dobili s  tajnim londonskim paktom 1915  leta, ki mu je Wilson  ob prihodu na konferenco odločno nasprotoval. Johnson je Wilsona opozarjal na krivičnost  razpisa  plebiscita na Koroškem. Prav tako je bil proti razpisu plebiscita tudi v  Mariboru, s  čimer  so se  Američani  na začetku strinjali. In  končno, Johnson  je bil   tisti, ki je na osnovi podatkov  in  analiz  Slaviča in Kovačiča  (Slavič je pripravil kat tri dela v francoščini), potegnil mejo z Madžarsko čez Muro, kjer je še danes. Za to  se je odločil kljub hudemu nasprotovanju nekaterih vplivih delegatov, na primer prof. Archibalda Coolidga, ki je imel na Wilsona kot daljni potomec  tretjega ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona   močan vpliv.  Podoben vpliv je imel tudi  polkovnik Sherman Miles, ki je vodil samozvano posredovalno misijo na Koroškem pozimi 1919. leta in  je bil kot potomec po mamini strani,  znanega  konfederacijskega generala Shermana.  Johnson torej ni bil le uradnik, tako kot  ga označuje  g.Lažeta. Res pa je, da tudi  Johnson, kot pristaš ameriške ekonomske deterministične šole, ki daje prednost gospodarskim vidikom pred nacionalnimi, ni bil za priključitev Porabja Kraljevini SHS. Porabje je namreč takrat, ko čez Muro ni bilo niti enega mostu, gravitiralo po gospodarski plati na madžarsko stran.  Kovačič  je bil  zato do njega kritičen, Slavič pa je po drugi strani  menil, da bi mu morali postaviti skupaj  s predsednikom teritorialne komisije Tardieujem v Prekmurju spomenik.

Z g. Lažetom se  strinjam, da  je bila  moja pomankljivost, da nisem omenil obiska  francoskega grofa Beguena v Ljutomeru in  opazovalne  misije antante, ki je bila pod vodstvom  francoskega majorja   dr. Gastona  Reverdyja, v njej pa je bil tudi angleški kapetan  Smits  in  Maistrov pribočnik Mulaček. Misija je obiskala Ljutomer 13. maja  1919 leta, kjer se je med  drugim sestala tudi z prekmurskimi  legionarji,  ki sta jih  vodila Jožef  Godina in Ivan Jerič. Omenjanje tega obiska je pomotoma izpadlo. Godina in Jerič  sta prisluhnila  zahtevi Remedyja za razpustitev prekmurske legije, le-ta pa je obljubil, da bo pri svojem prijatelju predsedniku teritorialne komisije Tardieuja in znancu  predsednika vlade Clemenceuja posredoval, da bi teritorialna komisija še enkrat razpravljala o Prekmurju. Slavič je menil, da je slednji brez dvoma ugodno poročal, kar je  takrat   dosti veljalo. Po drugi strani pa je  angleški kapetan  Smith  pokazal zelo sovražno stališče, saj je   odgovoril, da bi njihovim željam lahko ugodili tudi tako,   da se preselijo na jugoslovansko stran Mure in meje ne bi bilo potrebno spreminjati. Poročilo omenjene  misije   doslej ni bilo  odkrito. Ni izključeno, da  je bilo uničeno med  zavezniškim letalskim  napadom na nemški  vlak , v katerem je nemška vojska zaplenjen arhiv  francoskega zunanjega ministrstva  med  drugo svetovno vojno poskušala  prepeljati v bunkerje na vzhodu  države. Kakorkoli, delegacija antante je Ljutomer obiskala  13. maja 1919, predsednik teritorialne komisije Tardieu pa je  že dan prej sporočil  jugoslovanski delegaciji, da je  vprašanje Prekmurja ugodno rešeno. Britanska diplomacija je namreč spremenila stališče (o čemer britanski častnik očitno še ni bil seznanjen) in pristala na priključitev Prekmurja k  novi državi SHS. Proti je  bila samo Italija,  njeno nasprotovanje in vztrajanje pri izvedbi plebiscita v  Mariboru, pa je britanski zunanji minister Balfour  potešil s  tem, da je predlagal, naj Radgono priključijo Avstriji, kar se je  tudi zgodilo, čeprav  so jo pred  tem  dodelili Kraljevini SHS.

Zadnjo besedo pri določanju ozemeljskih vprašanj  je imela  vendarle mirovna konferenca. Kljub temu  lahko rečemo, da  je bila priključitev Prekmurja k matični domovini  »spočeta« v Prekmurju,« rojena«  pa na pariški mirovni konferenci 1919.  Brez zavzetega narodno  buditeljskega delovanja  prekmurskih  intelektualcev   v prvi vrsti  velikega dela  katoliških duhovnikov  v Prekmurju, jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci ne bi uspela prepričati velike sile v priključitev Prekmurja v novo državo SHS. Ugotavljanje, kdo je več prispeval k uresničitvi tega cilja, kot  sugerira g. Lažeta,  se mi zdi zato povsem nesmiselno.

Dr. Uroš Lipušček